Ne bi se mogli bolj strinjati z uvodnikom odgovornega urednika prestižne revije Dolce Vita, Tomažem Sršenom, in z njegovim dovoljenjem v celoti objavljamo ta uvodnik iz ene od revij Dolce Vita.

Pa vse na firmo, prosim!

‘Tole, kar boste zdajle brali, je verjetno moj najbolj politično besedilo izmed vseh 94 uvodnikov, kar sem jih doslej napisal za tole revijo. Gre preprosto za to, da je treba manipulacijam narediti konec in da naj nas nehajo nategovati. Že nekaj mesecev – če ne že vse leto – poslušamo in beremo floskule, da smo ven iz krize, da nam gre dobro, da nezaposlenosti skorajda ni več, da imamo strahotno gospodarsko rast in tako naprej. Pa je to res?

Žal ni. Dobro sicer delajo nekateri zelo inventivni podjetniki, ki so usmerjeni v izvoz in so v vseh letih krize dobro (no, boljše od drugih) delali ves čas. Nezaposlenost? Morda je na papirju ni, dejansko pa je in to še večja. Kaj se dogaja? Podjetniki, ki jim gre malce boljše, verbalno še vedno blefirajo, kako slabo jim gre. Kako nimajo denarja. Kako jim ne plačujejo. Zato morajo zaposlenim nižati plače ali pa – še bolj perfidno – jim nežno prišepnejo, da bodo sicer lahko še vedno delali za njih, ampak tako, da dajo odpoved in odprejo s. p. Sliši se mamljivo – lahko bodo delali od doma, imeli bodo več časa za družino, plača pa bo še višja. Pa bo res? Absolutno ne, kajti od mamljive ponudbe mora takšen s. p. skoraj polovico na prvi pogled dobre plače dati za davke in ostane mu manj kot prej. Delati mora praviloma več in morebitnih pripomb na vodenje firme, za katero dela, v svoji novi vlogi tako ali tako nima. Sicer pa jih tudi prej ni smel imeti, ker so lastniki delali po svoje in za svoj žep.

Ampak – pravni svetovalci takšnim novim s. p.-jem objestno svetujejo: »Vse, kar kupujete, dajte na račun firme; vse vam bodo priznali kot stroške.« Ostalo vam bo več. Rečeno storjeno. Ko je bila sezona piknikov, sem šel v trgovino po oglje. Da ga bo malce več, sem ga vzel dve vreči. Ko sem prišel na blagajno, me je gospa na oni strani prijazno vprašala: »A narediva račun na firmo?« Debelo sem pogledal in vprašal: »A ljudje tudi takšne stvari kupujejo na svoje podjetje? Saj ne morejo govoriti, da so imeli piknik za zaposlene v firmi?« Pa mi je gospa takoj postregla s podatkom, da skoraj vsi vse kupujejo na podjetje. Od vijakov do oglja. Vse. Samo, da se izognejo plačilu davka, ki bi v tem primeru znašal nekaj deset centov. Ampak – varčen Slovenček pravi, »da je zrno na zrno pogača in kamen na kamen palača«. Včasih grem kakšno stvar kupit v trgovino najcenejše tuje trgovinske verige, ki je dokazano najcenejša. Na blagajni skoraj ni osebka, ki bi živila kupoval za svojo zasebno uporabo. Vsi vse kupujejo za firmo, saj so tam verjetno zaposleni vsi njihovi sorodniki – z otroki in hišnimi ljubljenčki vred. In spet prihranijo.

Pred časom smo sedeli v neki družbi z znanci, za katere sem ugotovil, da skoraj vsi oddajajo neke nepremičnine. Ko sem povedal, da tudi jaz to počenjam in prijavim davek, so me gledali kot glavnega butlja.

»Ja, a si nor, da to daješ državi? Obdrži zase!«

Pa se nisem strinjal in povedal, da je moja državljanska dolžnost, da plačujem davke. Ja, se strinjam, da so previsoki, a kaj naj naredim?

To, da imamo brezplačno izobraževanje in zdravstvo, nam je logično. Toda – kako bomo učitelje in zdravnike plačevali, če državi ukinemo plačevanje njenih davkov? Seveda si bo – in skozi zgodovino si tudi vedno je – izmislila kakšno novo davčno pogruntavščino za cuzanje denarja za občutno preveliko javno porabo. In krog se bo spet zaprl. Mi goljufamo državo (se strinjam, preveč pogoltna je), država nas skubi, ker nekako mora priti do denarja za javno upravo in mi se spet »znajdemo« s kakšnim trikom, da jih za hip pretentamo. In takšne igre ravbarjev in žandarjev se gremo lahko kar naprej! Ampak – a ni to utrudljivo in mukotrpno? A se ne bi mogli enkrat pošteno usesti in pogovoriti?

Ampak – ker je splošni standard v deželici še vedno (pre)nizek, bodo ljudje poskusili prihraniti, kar je le mogoče. Zato jestvine »Pridelano v Sloveniji« ne marajo kaj dosti, kajti pomembno je, da se poceni nasitijo in pač kupujejo uvožene slabe materiale, ki so daleč od zdravih sestavin.

In kar je pri vsej stvari najbolj žalostno, je dejstvo, da ljudje v večini z na takšen način prihranjenimi centi ne kupujejo stvari, ki bi jim koristile. Kupujejo avte na lizing – in to na firmo. Da se vidi, da jim gre v bistvu dobro. Kupujejo draga stanovanja ali celo hiše, v katerih imajo svoje podjetje in potem spet plačajo manj davkov.

Samo, da se izognemo plačilu davkov za državo, od katere pa zelo logično pričakujemo, da bomo vse dobili zelo ugodno ali zastonj. Saj to moramo imeti, saj si zaslužimo, če smo že državljani te pogoltne in brezzvezne države, ki ji od svojega zaslužka namenjamo res neizogibno malo. In svet se vrti dalje.

Tomaž Sršen, odgovorni urednik revije Dolce Vita