Ko so pred leti (no, celo pred desetletji) pri eni od francoskih avtomobilskih znamk napovedovali, da bodo električni avtomobili danes dosegali vsaj 10-odstotni tržni delež, so se vsi ostali takim napovedim nasmihali. Seveda, saj so bile te napovedi še najbolj podobne nastopu stand-up komikov. Ampak ne, niso se dali, tiščali so v te električne avtomobile in precej globoko zabredli. Vseeno pa so imeli srečo, saj so se povezali z eno od japonskih znamk, kupili romunsko tovarno ter znamko, ki jih zdaj rešujeta. Jejhata, šele zdaj, ko so res videli, da ne gre, so se morda malo umirili, vseeno pa imajo celo vrsto težav s svojimi modeli. Tako in drugače.
Pa da ne bomo samo pri Francozih; tudi Nemcem ne gre dosti bolje. BMW je postavil “kuhalnico avtomobilov” (“i”), kjer naj bi izdelovali BMW i3 in BMW i8, pa tudi tam gre daleč od načrtov, ki so si jih zadali. Jasno je tudi, da njihova ogromna investicija v tovarno verjetno ne bo nikoli v celoti povrnjena.
Se je pa Volkswagen dela lotil precej previdno, konzervativno; tako kot oni to z velikim uspehom počnejo ves čas (če odštejemo afero z emisijami, ki bo hitro razrešena); v up-a in golfa so pač vtaknili elektriko. S tem so prihranili precej denarja pri razvoju, pa še za kupca je ceneje, saj mu pri popravilih ni treba plačevati pregrešno dragih delov. In na koncu koncev, četudi se ne trudijo pretirano, so spet lahko povsem zadovoljni s prodajo.
In zakaj se ti avtomobili tako slabo prodajajo? Do zdaj smo jih prodali v Sloveniji kakih 200. Od tega jih ima kar okoli 120 v lasti podjetje Avant Car. In to je daleč od desetih odstotkov, to je celo daleč od enega odstotka, četudi bi vse prodali v enem letu ( kot so napovedovali pri tisti nesrečni francoski znamki).
Vendar pa ni treba biti ravno raketni fizik, da najdeš razloge, zakaj se električni avtomobili prodajajo tako slabo. In to kljub lepim subvencijam! Najprej so se trgovci razburjati (najbolj spet ti nesrečni Francozi), da ne morejo prodajati električnih avtomobilov zato, ker ni subvencij. No, potem je država te subvencije sprostila, in glej ga zlomka; električni avtomobili se ne prodajajo nič kaj dosti bolje! In gotovo se še nekaj časa ne bodo.
Najočitnejša razloga pa sta dva: eden je še vedno premajhen doseg, drugi pa je cena. Pa boste rekli, da je itak možno dobiti subvencijo. Seveda jo je, ampak avtomobili so kljub temu predragi! Tako je nekdo izračunal, da bi se nakup električnega avtomobila izplačal po 100.000 prevoženih kilometrov. Vendar v to oceno ni vključil menjave baterij … Za tako razdaljo bi moral namreč avtomobil priključiti na “štrom” vsaj 6.000-krat v idealnih razmerah, 7.000-krat, če bi bil z baterijo pazljiv – realno število za tako število kilometrov pa je okoli 8.000 polnjenj. In za tako število polnjenj – ob predpostavki (spet idealni), da današnje baterije zdržijo okoli 3.000 ciklov-, pomeni, da bi morali že razmišljati o tretjem setu baterij. In jasno, baterije niso poceni!
Drugi izračun pa pove, da boš imel ob normalni dnevni uporabi električnega avtomobila, če ga polniš ponoči doma, za okoli 20 evrov višji račun za elektriko. Ob približno enakem režimu vožnje z dizelskim motorjem pa bi porabil za okoli 100 evrov nafte. In ko primerjamo cene enakega električnega in dizelskega modela s približno enako opremo, vidimo, da bi morali električni avtomobil imeti kakih 15 let, preden bi se to finančno splačalo; seveda ob predpostavki, da medtem sploh ne menjamo baterij!
Torej se ti – finančno – nakup električnega avtomobila, kljub opevanim subvencijam, nikakor ne splača.
Kaj pa doseg? Seveda je ta še bolj problematičen kot sama cena. Z avtomobilom še nimaš potrebne avtonomije. Če se sicer voziš samo 20 kilometrov v službo in nazaj, je doseg povsem zadovoljiv. Za kaj resnejšega pa tistih 200 (v povsem idealnih razmerah/ če se da, še po hribu navzdol) oziroma kakšnih 160 normalno voženih kilometrov, ki jih premorejo današnji avtomobili, seveda ni dovolj. Moje mnenje je, da bi se moral z avtomobilom tega razreda brez težav pripeljati v Maribor in se potem – brez panike, kje ga boš “štromal”- tudi vrniti nazaj v Ljubljano. To pa pomeni skoraj še enkrat daljši doseg, kot ga ti avtomobili premorejo danes. In skoraj prepričan sem, da te težave ne bodo rešili tako hitro.
Verjetno bo veliko govora tudi o težavah s polnilnicami. Vendar pa sam nisem prepričan, ali je to res težava – ali samo fama. Po mojem mnenju smo svetovni prvaki v številu javnih polnilnic glede na število registriranih avtomobilov. Res pa je, da nikoli prav ne veš, ali polnilnica, ki si si jo zamislil za “štromanje” svojega avtomobila, tudi res deluje.
In kakšna je rešitev? Ne boste verjeli … Idealna! Priključni hibridi (ali električni avtomobili z “range extenderjem”, ali kakor koli že običajnemu motorju rečete). Imaš možnost povsem električnega pogona za varčevanje (sploh za prej omenjenih 20 kilometrov do službe, in še bolje je, da avtomobil lahko polniš kar tam – zastonj, seveda), elektromotor pa lahko uporabiš tudi samo kot pomoč pri športni vožnji (zato se golf imenuje GTE!) in seveda si lahko povsem brez skrbi, kar se tiče avtonomije.
električni golf; foto Primož Lemež
električni golf; foto Primož Lemež
In napovedi strokovnjakov, precej sveže in seveda brez “norih Francozov” : čez kako desetletje bo na cesto zapeljalo kakih 95 odstotkov priključnih hibridov in 5 odstotkov čistih “štromarjev”! Tudi zaradi težav z izpusti dizelskih avtomobilov.
Kakšno pa bo razmerje med električno in bencinsko avtonomijo, pa bomo verjetno zvedeli šele takrat.
