Ste se včeraj komu zlagali? Menite, da je vam kdo lagal?
Če to zanikate, bodisi ne poznate resnice, ste lahkoverni ali pa sami sebi lažete. Po raziskavah naj bi lagali v vsakem petem stiku. Lažemo ali si pomagamo z belimi (neškodljivimi) lažmi z našimi otroci, pa tudi z našimi starši (ah, bolečina bo prešla; nič hudega ne bo; saj bo vse v redu, itd.)
Hujše so prave laži, tako v zakonu (še nikoli te nisem prevaral; samo znanec je, s katerim sem spila kavo, itd.) ali v poslu.
Slednjim in njihovi prepoznavi bomo namenili več prostora.
Prepoznava laži ni tako zelo enostavna, saj pogosto ne sprejmemo v katerem kontekstu je izrečena in ne znamo prebrati spremljevalnih besed, gest, govorice telesa, in podobno.
Indikatorji so med drugim: izogibanje očesnemu kontaktu, nesproščen glas, neposreden pogovor in drugo. Tokrat se bomo zadržali predvsem na ubesedenjem laži in »spremljevalnemu« programu tega.
Jakost in višina glasu
Običajno je, da se ljudje v mislih pripravljajo, kako se bodo zagovarjali zaradi neke napake, neumnosti ali povzročene škode. Nekateri v stiski povišajo glas, pogosto pa govorijo z močnejšim glasom, nekako skušajo sogovornika ustaviti in prepričati s hrupom. Skratka, zvenijo drugače, kot običajno.
Posplošenje
Lažniva oseba se izogiba konkretnim opisom in razlagam, drži se posplošenih fraz, torej mehkega opisovanja in prepričevanja, ki jim je težko oporekati.
Pogosto se to dogaja pri zaposlitvenih intervjujih.
Oseba, ki ni vredna zaupanja, bo poskušala pretiravati s svojimi veščinami ali se okrepiti, ne da bi navedla podrobnosti. Fraze, kot so “nikoli ne bi”, “vedno” ali “to sem naredil že milijonkrat”, zvenijo napihnjeno in nepošteno, če niso podprti z dejanskimi dejstvi.
Zavlačevanje
Oseba, ki jo želite izprašati zaradi nekega problema, napačne odločitve ali kake druge napake in jo pri tem presenetite, odgovarja z vprašanjem, da pridobi čas, v katerem si skuša izmisliti verjetno laž ali prikriti neko dejanje. »Jaz, da sem to naredil? Kje pa, zagotovo ne! Veste,..«
Nekateri si »kupijo« čas s prošnjo, da ponovite vprašanje.
»Oprostite, nisem dobro slišal. Oprostite, z glavo sem bil drugje.«
Dajo si tudi pojasniti prvo vprašanje, češ, »Ne razumem dobro, kaj mislite. Bi mi hoteli malo bolj pojasniti, to je novo zame.«
Sklicevanje na iskrenost
Kdor laže in si izmišlja, pogosto podkrepi svoje izjave z apelom na svojo poštenost ali iskrenost. To so fraze kot:
Pošteno ti povem.
Iskreno rečeno.
Če sem iskren.
Verjemite mi.
Dejstvo je.
In tako naprej.
Urednik portala Podjetnik.net, Vito Komac, tudi sam podjetnik več kot 30 let, je naši ekipi večkrat povedal:
»Ne zaupajte tistim, ki vas nekaj prepričujejo, vam prodajo, hočejo od vas neke odločitve, in to podkrepijo z: ‘Samo dobro ti želim! To je v tvoje dobro!’ Večina takih me je v praksi prevarala, ogoljufala, »nategnila«.
Sem sodijo tudi vprašanja kot neposredno soočenje z izpraševalcem. Obravnavana oseba tehta naklonjenost in zaupanje.
Ali res misliš, da bi naredil kaj takega?
Ali bi naredil kaj takega?
Česar takega ne bi nikoli naredil.
Distanciranje
Saj ste poslušali parlamentarna soočenja, mar ne? Tam nihče več nič ne ve, se ne spomni, ni prepričan, in tako dalje. V vsakodnevnem poslovnem življenju je podobno.
Obravnavana oseba se brani pred obremenilnimi prejšnjimi izjavami.
Kolikor mi je znano.
Kolikor se spomnim,
Če zdaj res pomislim na to…
Kot to jaz vidim…
Po navadi je to megla, zavajanje, izogibanje dejstvom in zagovarjanje subjektivnega dojemanja. Z drugimi besedami – neresnica.
Lažnivec hitro skoči v obrambni položaj, zdel se bo jezen ali prizadet.
Brani se z obrambnim napadom:
“Kako lahko dvomiš vame?”
“Ali nimaš česa boljšega za početi, kot da me brez veze zaslišuješ in zapravljaš moj in tvoj čas s temi stvarmi?”
Včasih vžge tudi neposreden napad, da bi pri izpraševalcu zbudili slabo vest.
“Saj mi verjameš, a ne?” Tako tudi testirano, kako je njihova laž sprejeta.
Lažnivec se bo potrudil, bo odvrnil pozornost od sebe, hkrati pa gradil iluzijo verodostojnosti. Taka oseba skuša spremeniti temo, jo nevtralizirati v neobvezujoč klepet.
Lažnivci vas želijo prepričati, da govorijo resnico in bodo pojasnilom dodajali nepotrebne in odvečne podrobnosti, da bi se zdela njihova zgodb bolj verodostojno.
Dejansko te olepšave in nepotrebni detajli naredijo njihovo zgodbo manj verodostojno. Olepšali bodo nepomembne podrobnosti in se izognili pomembnim. Poslušalec tako osebo ujame na laži s postavljanjem vprašanj o podrobnostih; če se bodo odgovori razlikovali, je to signal za nevarnost.
Tretja oseba
Da se izognejo odgovornosti za (ne)svoja dejanja, se lažnivci pogosto odstranijo iz zgodbe. Izogibajo uporabi zaimkov “jaz” in “moje”.
Lahko uporabljajo ubesedene izjave v tretji osebi ali drugi.
Primer:
Se ni videlo.
Se je poškodovalo.
Če ga poskušaš…
Pravijo/govori se, da je kolega…
Za tako pot se porabi…
Ko se vozi avto…
Obravnavana oseba se lahko tudi skriva za ekipo ali kolektivom. Tak pogosto uporablja besedo »mi«, »naša skupina« in »naš kolegi/sodelavci«.
To je samo nekaj pogostih primerov, kako lahko »zasliševalec« oceni, ali mu »osumljenec« laže.
Kadar komunikacija poteka na daljavo, na primer preko telefona, ima »zasliševalec« bolj ali manj na voljo le gornji arzenal.
Toda, v kočljivih razmerah – spomnimo se raznih filmskih ali teve uprizoritev detektivk – se je pametno z »osumljencem« srečati iz oči v oči, saj telefon lahko marsikaj prikrije.
V osebnem stiku je ob tem dano opazovati in upoštevati tudi govorico telesa in le kombinacija obeh da pravilnejšo sliko in ustvari verodostojno mnenje.
Uredništvo Podjetnik.net
