Vsi poznamo morda najbolj razvpito franšizo – McDonalds. Vendar se je zgodba o franšizah začela še veliko prej.

Ko je ameriški avtomobilski industriji pred dobrim stoletjem ob razcvetu proizvodnje zmanjkovalo denarja za postavljanje lastnih prodajnih mest, niti niso imeli dovolj trgovskih znanj. In kaj so storili? Imeli so dobre izdelke in so pravzaprav pritegnili v posel konkurente. Ti so zgradili prodajne salone in servisne delavnice za garancijska popravila. Proizvajalcem so se zmanjšale zaloge in vezana obratna sredstva, povečala pa likvidnost. Avtomobilski industriji je sledila prodaja naftnih derivatov, pa tudi hrane. Princip je pravzaprav enostaven: franšizor (dajalec franšize), torej tisti, ki ima nek dovršen produkt in storitev, ga daje na trg preko druge poslovne entitete- franšizija (franšizojemalca), ki ima izpolnjene pogoje za prodajo in to opravlja bolje od franšizorja.

FRANŠIZING / FRANŠIZOR / FRANŠIZIJ …

Franšizing je torej način trženja, kjer sta dve ločeni entiteti povezani za skupni uspeh. Franšizor daje franšiziju na razpolago (oz. od njega tudi zahteva), da pri opravljanju posla uporablja že zgrajeno in preverjeno znanje glede samega posla; franšizij torej prevzame poslovni koncept, omejeno uporabo trgovske in/ali blagovne znamke, poslovne procese in podobno, … kar je stvar medsebojne pogodbe. Franšizor praviloma zagotavlja produkte in poslovno ter tehnično pomoč franšizojemalcu. Interpretacij franšizinga je seveda več – nekatere so tudi zavajajoče.

Poenostavljeno rečeno: gre za prenos preverjenega poslovnega sistema, ki ga je razvil in uveljavil franšizor, da si s tem širi obseg posla in dostopnost produktov širši skupnosti. Franšizni odnos je lahko vezan na produkt ali na storitev.

V svetu je daleč preko 10.000 franšiznih sistemov, ki letno obrnejo preko bilijona evrov. Nove ponudbe za franšizni odnos lahko najdete na številnih spletnih portalih – tudi slovenskih -, kjer se predstavljajo številne bolj ali manj (ne)znane znamke.

V Sloveniji je preko 100 franšiz. Zakonodaja ne regulira registriranja, zato so točne številke neznane, kljub franšizni sekciji pri slovenski trgovinski zbornici. Ko smo pripravljali ta prispevek, smo imeli glede sekcije občutek, da razkrivanje podrobnosti ni ravno zaželeno, oz. za medije nimajo časa. Kljub temu upamo, da vam bomo slovensko franšizno sekcijo in njeno poslanstvo lahko kmalu nekoliko pobliže predstavili.

Že leta 1972 so akterji postavili svoja pravila kot etični kodeks, ki ga lahko najdete na: http://www.tzslo.si/pic/pdf/zakonodaja/Sekcija_fransize_evropski_kodeks_220607.pdf

FRANŠIZNI MODELI

Oglejmo si najpogostejše franšizne modele!

Izdelčni ali proizvodni franšizing (Product Franchising) je način povezave v distribucijski verigi. Franšizor stik in prodajo končnim kupcem prepusti franšiziju in se lahko bolj posveti produktu, ob tem pa hkrati zmanjša tudi vezan kapital. Običajno gre za konkretne izdelke kvalitetne in prepoznavne blagovne znamke, ki ob uporabi pomeni pomembno tržno prednost za franšizija. Praviloma franšizor nastopa na trgu le preko franšizne mreže, franšiziji pa imajo pogosto prepoved sodelovanja s konkurenčnimi znamkami.

Čisti poslovni franšizing (Business Franchising) je bolj zahteven, tudi bolj razširjen: franšizor prenaša skoraj vse pravice na franšizija.

Master franchising označuje sistem, ko na primer večji trgovec stopi v franšizno razmerje globalnega franšizorja in pridobi pravico, da razvije podfranšizno mrežo zunanjih podfranšizijev v lokalnih okoljih ter jim prepusti primeren del lastnega zaslužka.

Prednosti in slabosti franšizinga na kratko

Zakaj na kratko? Ker so franšizing-pogodbe med seboj povsem različne.

Pred dobrimi petnajstimi leti sem postavljal svojo drugo franšizo in želel, da moja odvetnica pripravi pogodbo. Je velika strokovnjakinja za intelektualno lastnino, pa mi je (prav zato!) rekla, naj sam napišem celotno vsebino, ona pa jo bo pregledala, da bo pravno držalo …

V sami pogodbi je namreč lahko navedenih (in zagotovljenih) še več prednosti za franšizija – ali več obveznosti.

Spominjam se pogodbe, ko smo želeli kupiti kanadsko franšizo za nov način zunanjega oglaševanja na kamionih. Imela je okoli 50 strani … in nismo je podpisali. Nevarnosti za nas- potencialnega franšizija- so se namreč skrivale v prezajetnem in prezapletenem pogodbenem tekstu.

Za koga je torej primeren franšizing?

Tako za nekoga, ki ima denar, pa nima (še razvite) lastne poslovne ideje, modela, produkta, sistema, … – ali pa za nekoga, ki ima produkt, pa nima sredstev ali možnosti za razvoj prodajnih poti oz. prodajnih mest za produkt (ki seveda potrebuje neposreden stik, uporabniško izkušnjo in prepoznavnost pri končnem kupcu).

V naslednjih sestavkih bomo pogledali nekaj primerov dobrih praks ter dva primera, ko se lahko nekdo odloči, da postavi lastno franšizo, drug pa raje vstopi v franšizni odnos.

Vito Komac; www.mediapro.institute