V prejšnjem sestavku o mikrokreditih smo naredili hiter zgodovinski presek. Vendar se vrnimo k viru ideje, prof. Yunusu. Iz drugih razlogov smo bili seznanjeni s prepričljivo podjetnico, dobrodelko in izjemno ‘omreženo’ osebo, kozmopolitanko Josiano Arippol. Živi med Brazilijo in Nizozemsko, rojena je v Italiji.
V pogovoru nam je šarmantna gospa razkrila marsikaj o mikrokreditih, in zakaj se ideja ni tako razširila po svetu, kot bi se morda lahko.
Kako ste spoznali prof. Yunusa?
»Slišala sem o mikrokreditih in me je to zelo zanimalo, pa sem šla 1994 v Bangladeš. Poklicala sem prof. Yunusa in mu rekla, da bi rada ostala tri dni pri njem, da bi videla, kaj počnejo. Sprejela me je gospa Djanat, ki je bila tedaj mednarodna trenerka pri Grameen Bank, s katero sva kasneje veliko sodelovali, in seveda tudi prof. Yunus. Takrat so imeli dva milijona komitentov, stopnja vračila kreditov pa je bila zelo visoka.«
Zdaj jih je menda preko 8 milijonov?
»Morda tudi precej več.«
Kako je takrat še ne-nobelovec prof. Yunus to dosegel?
»Napisal je drobno knjigo s svojimi načeli in filozofijo, v kateri predvsem trdi:
»Kredit je človekova pravica«.
Njegov pogled je zelo poseben, saj pravi, da je treba v vsaki osebi najti potencial in ji dati možnost, da ga pokaže skozi realizacijo poslovne ideje. Za to je včasih potrebna neka vsota denarja, ki jo je treba zagotoviti.«
Projekt je tekel v Bangladešu, vi pa ste razmišljali o brazilskih razmerah?
»Zame je bil neposreden vpogled zelo zanimiv, saj sem takrat veliko delala z nizozemsko Triodos banko; želeli smo postaviti podružnico v Braziliji, namenjeno predvsem kreditiranju revnejših skupin prebivalstva. Udeleževala sem se številnih bančnih srečanj v Evropi, da bi našli ustrezni model. Prof. Steiner v svoji knjigi pravi, da ne obstaja le en denar, ampak dokler razmišljamo o denarju kot enem samem, ne moremo preoblikovati družbe. Dolga leta sem to proučevala. Je denar, ki je za gospodarstvo, ki lahko predstavlja ude in prebavne organe organizma družbe, saj je gospodarstvo namenjeno, da stvari dela, premika, transformira, da so namenjene vsem ljudem … Gospodarstvo potrebuje denar, ki je kot kri, in ga preoblikuje, da gre v srednjo raven, za javno upravo, sodstvo, šolstvo, tudi bančništvo, in majhen del gre tudi v možgane, ki predstavljajo kulturo, filozofijo, religijo in umetnost. Seveda je tega denarja veliko manj kot ga dobi podjetništvo, vendar je potrebno, saj vrača skozi povečano kreativnost in inovativnost.
Po Steinerju govorimo torej o treh oblikah denarja: denar za nakup, ki ne sme biti v obliki kredita – kupiš in plačaš. Srednji del so davki, ki jih porabi za delovanje državni ustroj, pa denar za banke, ki je denar za izposojo.
Tretji denar je namenjen kulturi, zdravstvu, izobraževanju ipd. – v širšem smislu. Ta denar ne kupuje ničesar, je darilo tem dejavnostim, in nazaj dobimo, kar pač dobimo.«
Zakaj bi to bil pravi model?
»Po Steinerju je srednji denar tudi za podjetja, da uresničijo iniciative v prid družbi. Ta denar vidi prof. Yunus kot produktiven denar. Ne denar za potrošniške kredite, ampak za uresničenje produktivnih idej. To je velikanska razlika v dojemanju kreditov.«
Kako je to povezano s situacijo v Braziliji?
»V Braziliji smo imeli predvsem potrošniške kredite – povsem pod vplivom ZDA -, medtem ko v Evropi to ni bilo izrazito. Vsekakor je nezdravo imeti predvsem potrošniško kreditiranje. Strinjam se z obema velikima možema, da morajo biti krediti na voljo za ljudi za uresničenje idej in da pri tem ne smejo biti pogojeni z garancijami v obliki premoženja kreditojemalcev. Kredit je odvisen od kapacitete človeka – razvijalca ideje in ovrednotenja poslovnega projekta, torej tudi sposobnosti vračila kredita. Zame je bilo fascinantno, da sem tako videla v praksi to „inkluzivno“ gospodarstvo, ki vključuje depriviligirane ljudi in jim daje priložnost.«
Prof. Yunus je v svojem domačem okolju zlahka ugotovil, da so siromašni še nadalje izkoriščani, če si sposodijo denar za visoke obresti. Običajno so si morali izposoditi manjšo vsoto, da so začeli ali nadaljevali z neko obrtjo, in ko niso mogli pravočasno ali sploh vrniti denarja zaradi visokih obresti, se je posojilodajalec polastil še njihovega posla. Morda le zato, ker niso imeli mizernega četrt dolarja, da bi kupili material!
Yunis je pridobil nekaj donatorjev in začeli so dajati mikrokredite. Izkazalo se je, da so ljudje, ki so si sposodili denar, da bi opravljali malo obrt v revni državi, veliko bolje vračali izposojeni denar, kot pa tisti, ki so si izposojali od bank. Posel je rastel, prišli so tudi posojilodajalci sami in vlagali v Grameen banki. Prof. Yunus se je odločil, da posoja denar predvsem (ali skoraj izključno) ženskam, ki skrbijo za družine in so manj mobilne, medtem ko je nešteto primerov, da so moški zapustili ženo s štirimi otroki tako v Bangladešu kot v Braziliji … Ženske nastopajo v skupinah po pet, da štiri spodbujajo posojilojemalko pri namenski porabi in uspešnem vračilu. Seveda so posojilojemalke in njihove skupine na rednih srečanjih dodatno izobraževali in usposabljali, in družine so reševale oskrbo z vodo, izobraževanje otrok, zdravstveno varstvo in podobno. Grupe so usposobili večplastno, da so postale neke vrste agenti Grameen banke, svetovalke v ruralnem podeželju in promotorke mikrokreditov. Svetovale so, na primer, kako kupiti kravo, skrbeti zanjo in prodajati mleko sosedom …
Kako ste hoteli idejo presaditi v Brazilijo?
»V Braziliji so se ljudje množično priseljevali z dežele v velika mesta. Situacija je ravno obrnjena. V Bangladešu so bili krediti usmerjeni na podeželje, v Braziliji pa so siromaki, na primer, v urbanem okolju 20-milijonskega Sao Paola, kjer migrirajo in se zlahka skrijejo, ko bi bilo potrebno vrniti kredit … Kljub temu smo naredili nekoliko drugačen model, in v letu 1995 začeli z mikrokrediti prav v Sao Paolu. Granmeen Bank je želel, da vodim brazilsko podružnico, pa sem prej obljubila Triodos bank iz Nizozemske, kamor sem se za nekaj let preselila. Pravzaprav je Triodos Bank začela z mikrokrediti na mojo iniciativo.«
No, prof. Yunus je Josiani ponudil, da idejo razvije v zahodni Evropi, kjer je situacija glede prihodkov, potreb, velikosti sredstev, kulture, vere, mobilnosti, … -skratka, skoraj vse je povsem drugačno. Josiana se je dogovarjala s številnimi nevladnimi organizacijami, vprašanj pa ni bilo videti konca. Dejstvo je, da so v vsaki državi tudi revni ljudje, ki si zaslužijo priložnost.
»Vsaka država mora financirati človeške iniciative,«
pravi Josiana Arippol.
Proces je zastal, ko je Svetovna banka želela uvesti mikrokredite.
»Bila sem na konferenci – l. 1996 – skupaj z ženskami z vseh celin. V proces se je hotel vriniti tudi Monsanto, rekoč: Želimo nahraniti revne.«
Josiana pravi, da se je tega zbala.
»Poznala sem posledice; ko je bila v Braziliji na oblasti Delavska stranka, smo imeli največ uničevanja narave, saj gledajo na probleme le iz socialnega vidika, ne pa okoljevarstvenega. To, da multinacionalka ponuja seme – tudi gensko spremenjeno seme – za vsako sezono posebej, in kmet ne sme vzgojiti svojega semena, je zame nesprejemljivo, temu pa dodajmo še obvezno tretiranje s kemičnimi preparati, pretirano kontrolo in popolno odvisnost od dobavitelja … Zaradi te povezave bančnih in semenskih multinacionalk, ki so prevzele pobude v mikrokreditih, so izjemno nevarne in usodno pogubne. Bojim se, da prof. Yunus ni razumel nevarnosti, zato sem se od projekta takih mikrokreditov umaknila.«
Ste se zato kdaj pokesali?
»Sploh ne. Zapovrh vsega sem v tem času na letalu slučajno srečala lobista, ki ga je plačevalo sedem multinacionalk, da bi odprl trg za GSO (gensko spremenjene organizme) v Evropi. Kljub mojim svarilom prijateljem v brazilski vladi in dokaj ustrezni zakonodaji so se te multinacionalke ugnezdile v Braziliji.«
Torej ste se oddaljili od ideje mikrokreditov?
»Prepričana sem, da so mikrokrediti lahko namenjeni le trajnostnim ali zdravstvenim projektom, saj sicer uničujemo naravo. Triodos banka je tako na primer postavila stroge kriterije in ne financira kreditov, ki bi bili zoper trajnostni razvoj.«
In kaj je bilo storjenega v Braziliji?
»V Braziliji sem imela zdravstveno ustanovo, in ob podpori naših onkologov sem ustanovila Etica da Terra, saj smo se zavedali posledic uživanja gensko spremenjene hrane. Etica da Terra je NVO s posebnim statusom in se je angažirala v prid trajnostnemu razvoju, permakulturi in biodinamiki, kvaliteti vode, … Svetujemo občinam, oblastem in ljudem. Edini trg, ki se zares dobro širi v Braziliji, so ekološko pridelana živila. No, drug trg so zdravila, kar je logično glede na živila, ki jih prebivalstvo pretežno uživa.«
Se je ideja zavoda uveljavila tudi širše?
»Na Nizozemskem smo ustanovili Etica da Terra Europe, skupaj z ustanoviteljem Triodos banke, kjer pomagamo zdravemu denarnemu toku in trajnostno naravnanim projektom.«
Ste pripravljeni deliti svoje izkušnje in mnenje tudi v Sloveniji?
»Zakaj pa ne! Prvič, ko bom v bližini.«
P.S.: Josiana bo imela brezplačno kratko predavanje v Ljubljani že 3. dec. 2015 ob 9h! Dodatne informacije in prijave bodo dostopne od 26. 11. na portalu Podjetnik.net!