Zakaj so nekateri ljudje kreativni, drugi pa ne in kje je meja med ustvarjalnostjo ter norostjo?
Če opredelimo kreativnost kot ustvarjalnost (kot uporabnost), potem lahko zlahka ločimo ljudi na kreativne in nekreativne.
Tisti, ki niso ustvarjalni, so to le zato, ker svoje kreativnosti ne izrazijo v realnosti, za kar je povečini kriv nezavedni del, ki je po naravi len in skrbi (večinoma) za preživetje. Da bi nezavedni del dosegel varno okolje (čim bolj poznano), si želi ponavljanje enakih aktivnosti na isti način.
Kreativnost pa na drugi strani pomeni življenje (spremembe) in je kontrast varnosti, ki ga zagovarja družba (in kapitalistični sistem, kjer so želene vodljive množice).
Če želimo torej povečati našo manifestacijo kreativnosti, nam lahko pri tem pomagajo tehnike, ki (vsaj za trenutek) preprečijo našemu kritičnem vrednotenju in samokontroli preden se naša kreativnost ne udejanji (na primer v izdelkih).
Tako, ko je okno (nekritičnosti) odprto, je potrebno čim prej ustvariti aktivnost, saj se povečini kmalu zapre (večino pod pritiski družbe). Pri tem pomaga, da razvijemo kreativnost najprej v okolju, kjer je to želeno ali kjer smo sami in začnemo ustvarjati, saj je to naše življenje, četudi nas bo lahko družba gledala kot norega.
Tako ustvarjalnost kot norost sta namreč večinoma ocenjeni s stališča družbe (kapitalizma), zato navadno ljudje, ki rušijo sistem, niso zaželeni, ljudje, ki ga na nek način (četudi na prvi pogled nelogičen način kot distrakcija) dopolnjujejo, pa so za sistem koristni in njihova dela imajo možnost, da so »uspešna in slavna«.
Dober primer so slavni motivatorji za duhovno rast, ki promovirajo, da sistem deluje (na primer religije). Na drugi strani se vse, kar ogroža obstoječe razmišljanje – ne glede na kreativnost, svobodo govora in življenja – hitro znajde na seznamu za odstrel.
Pa vendar, če „norost“ nikogar ne ogroža in po nepotrebnem ne porablja preveč resursov, zakaj bi to bilo opredeljeno kot norost (ne pa kreativnost in ustvarjalnost)?
Termin norosti namreč družbi omogoča, da klasificira aktivnosti in omeji posameznike, ki te aktivnosti izvajajo (tudi z zaporom oz. eliminacijo). Ker družbo sestavljajo posamezniki, je za uničevanje tovrstne kreativnosti potrebno ljudi narediti kritične do soljudi.
Tako za večino termin norosti posamezniku omogoča, da ocenjuje druge in sebe, pri čemer se hrani njegov ego. Ker vsi sestavljamo družbo, bodimo čim bolj kreativni (brez ogrožanja drugih), da bo kreativnost in ustvarjalnost postala sistem in s tem zamenjala ocenjevanje in odstranjevanje „norih“ ljudi.
