Naš sogovornik je odvetnik Gregor Verbajs, avtor knjige Odvetniške skrivnosti, iz katere smo na portalu Podjetnik.net objavili nekaj za poslovni svet zanimivih delov.
Verbajs, zakaj ste sploh napisali to knjigo? Si niste morda, kot pravimo, pljunili v lastno skledo?
Veliko vprašanj sem dobil o tem zakaj sem napisal knjigo in odgovor je zelo preprost. Knjigo sem napisal zato, da bi ljudem poskušal pojasniti zakaj je pomembno, da pravne probleme rešuje pravočasno in pravilno. Povod za knjigo pa je bil dogodek, ki se mi je zgodil še kot pripravniku.
Ko sem kot pripravnik opravljal delo pri notarki, sem dnevno svetoval vsaj desetim ljudem po telefonu ali v pisarni.
Nekega dne sta k meni v pisarno prišla okoli šestdeset let star moški in ženska v tridesetih. Bila sta stric in nečakinja. S seboj sta imela darilno pogodbo, s katero je stric želel nečakinji podariti svoje stanovanje.
Želela sta notarsko overiti darilno pogodbo, pri čemer sem njima pojasnil, katere dokumente potrebujem in koliko znaša strošek overitve. Še danes se spomnim, da je bil strošek overitve 26 evrov.
Razložila sta mi, da se jima overitev zdi predraga in da lahko zadevo ceneje uredita na upravni enoti. Skušal sem jima pojasniti, da overitev, ki jo bo opravila upravna enota, ni ustrezna in da je nujno potrebna notarska overitev. Stric in nečakinja me nista poslušala. Vzela sta darilno pogodbo in vso ostalo dokumentacijo ter odšla.
Čez dva meseca se je nečakinja vrnila. Bila je sama. S seboj je imela vso dokumentacijo v zvezi z darilno pogodbo. Povedala je, da sem imel prav in da se ni mogla vpisati v zemljiško knjigo, ker ni bila opravljena pravilna overitev in me prosila, če lahko sedaj opravim pravilno overitev in uredim vse tako, kot je potrebno.
Odgovoril sem ji, da z veseljem in da lahko hitro urediva vse potrebno, le stric naj pride v pisarno, ker moram overiti njegov podpis v overitveni knjigi, ki jo imajo notarji. Nato me je pogledala s solznimi očmi. Tiho je rekla: »Stric je umrl.«
Nastala je daljša tišina. Pogledal sem jo in ji izrekel sožalje, nato pa sem ji prijazno pojasnil, da brez strica na žalost ne moreva urediti nič. Nečakinja je začela jokati in mi pojasnjevati, da ji je želel stric podariti stanovanje, ker je dolgo skrbela zanj, medtem ko njegovi lastni otroci niso želeli skrbeti zanj, niti imeti stikov z njim.
Stanovanje je bilo predmet dedovanja, pri čemer ne vem, kako se je zgodba odvijala naprej. Verjetno, glede na njun poskus ureditve zadeve pred smrtjo, ne dobro.
Ravno zaradi takih zgodb sem si rekel, da je potrebno nekaj narediti in ljudi ozavestiti o pravilnem reševanju pravnih zadev. O vsem tem pišem tudi v knjigi.
Mislim, da je bila odločitev, da napišem knjigo pravilna odločitev.
Gregor Verbajs
Kako vaši kolegi gledajo na vašo knjigo?
Glede na odzive kolegov mislim, da jih veliko podpira knjigo. S strani stanovskih kolegov sem prejel tudi dve izjemno dobri recenziji knjige, kjer sta dva kolega ugotovila, da take knjige v Sloveniji še ni, zaradi česar sem bi izredno vesel, da so tudi kolegi videli, da želim s knjigo ljudem predstaviti odvetništvo na splošno in zakaj je dobro pravne probleme reševati z odvetnikom.
Hkrati pa razbijam tudi stereotipe o tem, da smo odvetniki dragi, itd.
Seveda pa vedno ko se izpostavimo dobimo tako pozitivne kot negativne komentarje. Tudi jaz sem dobil negativne komentarje.
Menim, da bi za odvetništvo morala obstajati PR služba na ravni odvetniške zbornice. V praksi še vedno prevečkrat opažam, da ljudje ne poznajo delo odvetnika, saj ko ljudem povem, da se sem odvetnik odgovorijo, da smo to tisti, katere rabijo, ko gredo na sodišče.
Vedno jim rečem ne, mi smo tisti, ki jih rabite takoj ko pomislite, da boste naredili nekaj pravnega. Ko se zadeve zakomplicirajo mi nimamo čarobne palice, da bi zadevo čudežno rešili.
Vaša knjiga je napisana zanimivo, tekoče, celo zabavno. Imate še kakšne prejšnje izkušnje s pisanjem? Koliko časa vam je vzelo pisanje in priprava za objavo? Kako ste si – vsi vemo, kako dolge delavnike imate odvetniki – sploh lahko vzeli čas za pisanje?
Pisanje knjige je bil cel projekt. Kot odvetnik tako ali tako veliko pišem, saj pišem pogodbe, tožbe, pripravljalne vloge za sodišča, itd. Te vloge imajo včasih tudi po več kot 20 strani. Zato s samim pisanjem nisem imel problema. Prav tako sem šel kot študent na tečaj desetprstnega slepega tipkanja, kar mi omogoča da hitro tipkam.
Vendar pa sem želel knjigo napisati tako, da bo zanimiva, da se bo brala tekoče in da bo na nek način zabavna, saj pravna besedila niso ravno zabavno branje.
Pri načinu pisanja mi je zelo pomagalo znanje pisanja besedil, ki sem ga skozi več let pridobil na različnih delavnicah Filipa Peska, saj redno pišem tudi blog besedila.
Moja filozofija je, da če se izpostaviš več dogodkom imaš tudi večjo verjetnost, da boš v življenju videl in doživel več stvari. Tudi pri uspehu je tako. Če boš za dosego nekega cilja naredil 20 stvari je večja verjetnost, da boš cilj dosegel, kot če boš naredil samo eno stvar.
Kljub več letni želji, da napišem knjigo, je odločitev o tem padala na predavanju Raymonda Aarona, ko je bil na obisku v Sloveniji na podlagi povabila Roberta Roliha. Na predavanje sem šel bolj iz radovednosti, ampak je bila to za mene ključna sprememba.
Raymond Aaron je na svojem predavanju in nato na tečaju pojasnil kako se napiše knjige, da je zanimiva, da se tekoče bere, itd., saj ima kot avtor več uspešnic bogate izkušnje.
Največji problem glede knjige pa sem imel s vsebino. Kako debelo knjigo napisati, da jo bodo ljudje še brali. Kaj dati v knjigo in kaj ne, itd. Knjigo sem pisal leto dni, pri čemer sem jo pretežno pisal v zgodnih jutranjih urah, običajno med 4. in 7. uro zjutraj.
Klub vsej obveznosti je bila želja po tem, da napišem knjigo dovolj velika, da sem našel čas in energijo ter spisal knjigo.
Se vam je zaradi knjige močno povečalo število obiskovalcev v vaši pisarni? Že pregorevate?
Odvetniki največ strank dobimo na podlagi ustnega priporočila strank, ki so bile zadovoljne z našimi storitvami. Kljub dejstvu, da je bilo do sedaj prodanih že več kot 700 knjig, sama knjiga ni prinesla večjega povpraševanja. Odvetništvo je specifična dejavnost, saj ima veliko ljudi že odvetnike, ali pa pozna nekoga, ki je odvetnik, itd.
Tudi namen knjige je bil, da ljudi ozavestim o tem kaj odvetniki sploh delamo in zakaj je pomembno, da pravne probleme rešujejo z odvetnikom pravočasno in pravilno, kar je nekako rdeča nit knjige.
Seveda pa je nekaj ljudi prišlo v pisarno tudi zato, ker so prebrali knjigo. Na splošno pa lahko rečem, da sem veliko pozitivnih odzivov na knjigo prejel tudi preko socialnih omrežij.
S kakšnimi primeri iz poslovnega sveta se najpogosteje ukvarjate?
Sam delam največ na gospodarskem in civilnem področju, vendar to ljudem kaj veliko ne pove.
Zato vedno naštejem, da se ukvarjam z vsemi stvarmi, ki jih potrebuje mala in srednje velika podjetja, zlasti s statusnim pravom (družbene pogodbe, ustanovitev družb, itd.), delovnim pravom, izvršbami, stečaji, nepremičninami (prodajne pogodbe, najemne pogodbe, itd.), stvarnim pravom, prekrškovnim pravom, postopki (pravdnimi, nepravdnimi, itd.) in vsem ostalim, kar spada v poslovanje družbe. Včasih se zgolj pogajamo in dogovarjamo.
S katerimi še?
Poleg tega se ukvarjam tudi z dednim in družinskim pravom. Velikokrat te stvari potem urejam za družbenike ali direktorje ter zaposlene v družbah, saj se prej ali slej vsi srečamo vsaj z enim od teh dveh področij.
Edino kar ne delam so kazenski postopki, vendar tudi tukaj sem delal gospodarsko kriminaliteto, kar je logično, saj izvira iz gospodarskega prava.
Gregor Verbajs
Se je v zadnjih letih problematika podjetnikov in poslovnežev kako bistveno spreminja?
Problemi podjetnikov in poslovnežev so v tem, da pogosto prepozno uredijo pravne zadeve ter imajo zaradi tega posledice, ki jih lahko drago stanejo ter jim gre kar nekaj časa in živcev. Kar je seveda nekako logično, saj se ukvarjajo s svojim poslom in odločitve glede običajno sprejemajo zelo hitro.
Podjetniki nimajo časa študirat pravo in se ukvarjat s pravom. Včasih sem se vprašal zakaj bolj pogosto ne najamejo odvetnikov, pa je verjetno to zelo kompleksno vprašanje.
Neka študija v ZDA je ugotovila, da je želja po ohranitvi nadzora nad svojim primerom glavni razlog, zakaj ljudje ne najamejo odvetnika. Drugi razlog, čeprav po mojem mnenju neupravičen, so stroški.
Za podjetnike se domneva, da poznajo pravo in ta domneva je prisotna tudi na sodiščih. Poslovodstva gospodarskih družb in podjetniki morajo pri vodenju poslov ravnati v skladu s standardom profesionalne skrbnosti. To pomeni, da ni dovolj, da ravnajo s skrbnostjo razumnega človeka, ampak morajo ravnati tudi s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.
Povedano drugače, poslovodstva in podjetniki morajo poznati vse: tudi pravo.
Zato vsem mojim strankam svetujem, da naj se odvetniki spopadajo s pravnimi težavami, medtem ko oni počnejo tisto, kar najbolje znajo: vodijo podjetje ali svoj čas posvetijo družini ali hobijem.
Če ne ponavljamo »zajčjih lukenj« iz vaše knjige, kako bi naši publiki na kratko svetovali, pri katerih ključnih poslovnih odločitvah morajo najbolj paziti zaradi možnih dolgoročnih posledic in si morda tudi priskrbeti pravnega svetovalca?
Moj nasvet je vedno enak. Ob vsaki najmanjši misli, da neka zadeva sodi na pravno področje se o njej posvetujte z odvetnikom. Tako bo pravni problem rešen hitro in z majhnimi stroški. V nasprotnem primeru pa lahko sodni postopki trajajo več let.
Taki postopki pa negativno vplivajo na premoženje in zdravje. Nič kolikokrat mi stranke pravijo, da jih kar stisne v prsih, ko dobijo sodno pošto.
Menim, da je nasvet odvetnika vreden veliko več, kot ga bo ta zaračunal.
