Številni ljudje imajo in imamo hobije, pa naj bo to zbiranje starin ali znamk, urejanje vrta, fotografiranje, izdelava lastnih športnih pripomočkov, ribolov, računalništvo, internet, …
Hobiju predana oseba praviloma skuša o tematiki izvedeti »vse«, se strastno poglablja v nova in nova znanja in spoznanja, testira ideje (skoraj) ne glede na stroške in dejansko postaja strokovnjak za svoje področje – vendar si služi kruh v drugi branži.
Nekateri hobiji so dragi in nadgrajevanje doseženega je lahko boleče za družinski proračun. Zato se take, amatersko usposobljene osebe pogosto odločijo, da vsaj v popoldanskem času združijo hobi s poslom, saj imajo vsaj dve prvini zagotovljeni: znanje in opremo.
»Zakaj ne bi s tem nekaj zaslužil in se za hobi še bolje opremil?«
je razmišljanje, ki vodi k širitvi idej in eksploziji inovativnosti.
Taki ljudje so, na primer, postavili slovensko vinogradništvo s primeri dobre prakse v sicer majhni proizvodnji na bistveno višji nivo.
Drugi so v garažah izdelali ‘prednike’ nekaterih današnjih najbolj perspektivnih naprav.
Steve Jobs in Macintosh | foto: http://cdn2.macworld.co.uk/cmsdata/features/3437525/First-Macworld_Home_Page.jpg
Za deskanje na snegu ali na valovih, denimo, so surfe izdelovali kar sami oz. z enako mislečimi navdušenci, v prijateljski režiji… in prav kmalu so začeli z maloserijskimi proizvodnjami custom made desk.
Podobno uspešno so se plasirali nekateri inovativni ribiški navdušenci: s personalizirano ribiško opremo. Pa tisti, ki obožujejo (skoraj) vse, kar je ‘zelenega’, predvsem zdravo pridelavo in konzumiranje hrane po sodobnih načelih – denimo z vzgojo sadik po principih biodinamike itd.
Pri hobi-poslu je morda največji problem fiziološki: izgorevanje zaradi preobremenjenosti.
»Pa saj bom šel kmalu na svoje, skupaj s plačo mi zdaj več kot znese.«
Zdaj ja, če je plača večina sedanjega prihodka. Ko pa pride do trenutka, da je treba še 60 % zaslužiti na trgu svojih hobi storitev – torej več kot podvojiti promet -, pa je to pogosto zelo težko, če že ne v kratkem času povsem nemogoče.
Poleg tega se na posel obesijo stroški, ki so bili do sedaj pokriti s strani delodajalca, pa še stroški poslovanja v večjem obsegu (računovodstvo, davki, najem prostora itd.). Spoznati moramo pravi trenutek, ko se nam hobi spremeni v posel …, in da to tudi počnemo kot (ne le popoldanski) posel. Če se pri tem stalno izpopolnjujemo in ga opravljamo z veseljem, žarom in radovednostjo, imamo možnosti, da presežemo nevarnost izgorelosti. Poznamo župana, ki je kljub županovanju skušal opravljati svoje zdravstvene storitve ne glede na uro, pa bi ga kmalu pokončalo. Noči priprav z malo spanja, redno popoldansko delo pozno v noč (kljub ljubi tematiki) čez čas ni več v zadovoljstvo, ampak je breme, ki lahko pelje do kolapsa. Če spremenimo hobi v posel, si moramo najti kako drugo prostočasno dejavnost, da ne izgorimo. Naj bo nekaj povsem nasprotnega od sedanjega posla: na primer da se ukvarjamo s kolesarstvom, pišemo pravljice, slikamo ali kaj drugega, kar nam razblini fokusirano razmišljanje in omogoča sprostitev.
Kljub temu se številni odločijo, da bo hobi postal posel (in hkrati obratno), saj menijo, da lažje delajo sami kot pa pod pritiskom šefa.
Morda njihov bioritem ne prenese deljenega dela ali zgodnjega vstajanja. Še kup drugih razlogov je, ki kličejo po svobodnejšem poslu in urniku. Zakaj pa ne? Vendar pa iz lastnih izkušenj in opazovanja znancev in kolegov vseeno priporočamo, da realno ocenite potencial posla- predvsem zagotavljanje preživetja z njim. Vsekakor naj ta ocena ne sloni le na subjektivni lastni presoji, ampak je kot vire zelo smiselno vključiti tudi kako tržno raziskavo (vsaj kako fokusno skupino potencialnih strank), pregledati trende in tržni volumen, torej tisti del, ki ga mislite nagovoriti, in realno (ne zanesenjaško) oceniti potencialni razvoj tega trga.
Tu je, na primer, le nekaj idej, katere sodobne hobije bi bilo moč spremeniti v posel!
Psi in domači ljubljenci
Število psov, ki jih imajo lastniki za svoje ljubljence, stalno in hitro raste. Lastniki – vodniki pa se, kadar so ob tem polno zaposleni, srečujejo s problemi:
- nimajo časa peljati psa na sprehod
- pes je nevzgojen in nesocializiran, sami pa ne utegnejo obiskovati pasih šol, ki so morda predaleč ali potekajo ob neprimernem času
- izleti, vikendi ali dopusti so težko izpeljivi, saj morda lastniki nimajo dovolj velikih vozil, ki bi sprejela tudi večjega psa – ali pa ta sploh nima vstopa v hotel, kamp, letalo itd.
- nimajo dovolj možnosti, kako bi ohranili spomin na poginulo živalco, malodane družinskega člana
- kupujejo drago ekološko pridelano hrano in priboljške
- plačujejo precej visoke vsote za kletke, bokse in pesjake,
V teh primerih se ponuja kar nekaj rešitev, mar ne?
Uvideti je potrebno probleme, ki jih ima zadosti velik del populacije lastnikov, ki so po možnosti ponavljajoči se problemi – torej potencialno večkratna naročila (podprta seveda z ustrezno kupno močjo). Pa potencialni naročniki ne smejo biti (pre)daleč od vaše lokacije!
Ali pa morda resno razmišljajte o sprehajanju več psov, za katere njihovi lastniki nimajo dovolj redno prostega časa, saj so na delovnih mestih? Morda celo o hostlu za hišne živali?
Tudi glede tega so možnosti in število idej je še mnogo mnogo več …
Skratka, narediti je potrebno malo tržno raziskavo, ovrednotiti potrebe po morebitni dodatni opremi, po prostoru za dejavnost, ustrezno postaviti cenik storitev (da ste primerljivi z morebitno konkurenco), raziskati konkurenco (kaj in po čem ponujajo ter kako jim gre posel), oceniti lokalni tržni potencial in delež tega trga ter tudi marketinško dejavnost, da pridobite stranke, ter koliko vas bo to stalo. Skratka, zoprno delo za marsikoga, ki tega ni vešč. Ne zanašajte se zgolj na dober občutek in hkrati ne prezrite morebitnega tiščanja v želodcu …, češ, saj vendar delam pravo stvar; vsi pravijo, da bo šlo.
Smiselno je začeti posel s tistim, kar že imamo: na primer (pre)velik vrt ali travnik v urbanem okolju; pa možnost graditve pesjakov … Morda imamo več najstnikov v družini, ki imajo radi pse in so voljni pomagati?
Toda šele ko se nam posel razvija in prinaša pozitivno razliko, ko si ustvarjamo prepoznavnost in zanesljivost, začnemo načrtovati širitev dejavnost.
Začnemo lahko, na primer, s sprehodi psov – jutranjimi in popoldanskimi -, če nam to časovno, ob vseh drugih obremenitvah ustreza. Temu lahko dodamo ‘pasji vrtec’, če imamo sami čas, ali ko imamo nadvse dobrodošlo domačo pomoč, zagotovljene ustrezne prostorske in higienske pogoje in kar je še nujno potrebnega – in seveda sosedov ne preblizu… Ker imamo potrebo po zaslužku, žrtvujemo vikende ter vzamemo živali v varstvo. In tako naprej …- ideje vznikajo malodane same od sebe …- pasjeljubstvo se ponekod zares razmahne v pravi ‘pasji posel’ (v dobrem pomenu besed).
Tu pa je še nekaj dejstev, ki vas lahko zbudijo iz zamaknjenosti v vaš ‘neizogibni uspeh’! Vedeti namreč moramo, da vsaka dodatna ponudba s seboj prinese določen vložek sredstev. Zato je pametno – pravzaprav kar nujno! – zares narediti izračun, kdaj se nam bo to izplačalo.
Zavedati se morate, da sicer poznate dejavnost s stališča ljubitelja, npr. kinologa, ne pa s stališča naročnika storitev. Ni dovolj, da le povprašate sosede in znance o tem. Potreben je večji angažma. Morda si celo pridobite ali najamete dobrega in neodvisnega mentorja, da vas bo zaščitil pred vami samimi in pazil, da vas vaša idealistična ideja ne zapelje v nepotrebne stroške, ter vam pomaga uvideti resnico. Pa seveda postaviti realni razvojni načrt.
Drug obetaven primer (od številnih možnosti) je lahko vrtnarstvo.
Silno vas morda vleče in okupira. Naredili ste številne poskuse, se naučili pravilnega ravnanja, uspešno pridelujete, vaš vrt je zgleden, je pa žal (pre)majhen in ga v hipu uredite po svojih željah. Radi se ukvarjate s tem. Preveč orodij in opreme ste že kupili, da bi jo lahko s pridom (iz)koristili zgolj na svojem vrtu, mar ne? Morda se najprej razglejte naokoli, kakšne probleme imajo morebitni drugi lastniki vrtov!
Nekaj pogostih primerov:
- spomladansko obrezovanje sadnega drevja je lahko nadležno. Saj veste: če nimamo dovolj časa (in zamudimo najugodnejšega za tako specifično delo), ustreznih lestev, orodja, s katerimi dosežemo oddaljene obrezovanja potrebne veje, niti motorne žage, nimamo žage na podaljšani palici, pa na višini se nam morda vrti, pa o pravilnem obrezovanju se krešejo mnenja s sosedi-strokovnjaki ali ‘strokovnjaki’…
- Lopatanje manjših površin je morda za starostnika prenaporno, motornega rahljalnika pa nima.
- Krajšanje (morda celo visoke) dolge žive meje brez dolgih motornih škarij večkrat letno je lahko prenaporno in zamudno, lastnik ima čas le ob neprimernih dneh in urah.
- Striženje trate ob pogostih službenih potovanjih je lahko vest in ponos najedajoča obveznost.
- Planiranje zasaditve zelenjavnih gredic, še posebej po načelih biodinamike, ekološke pridelave, permakulture (ali celo hidroponike v domačem rastlinjaku) je lahko zelo zahtevno. Marsikdo tega ne zmore sam.
- Odvoz pokošene trave, vej, plevela ipd. Problemi za nekatere so drugim izziv!
Kaj lahko ponudi hobi-vrtnar, ki bi si rad morda nekoč nadel še ‘poslovni predpasnik’?
V prvi fazi bolj sezonska, trenutna opravila. Verjetno si bo težko zagotoviti posel preko celega leta, še posebej, če ne bo, denimo, proizvajal ali montiral vrtne opreme (ute, rastlinjakov, visokih gredic ipd.) ali prideloval kompost ali sušil ali zamrzoval pridelkov in predelkov. Pač pa lahko začne skoraj brez vlaganja v opremo, ki jo domnevno že ima. Morda bo sčasoma potreboval bolj profesionalno; na začetku pa mora izkoristiti obstoječo, da se amortizira in da ne prevzame tveganja z nabavo nove. Če ima višek specializirane opreme, jo lahko izposoja za manjšo ‘odškodnino’ v katerikoli obliki. Lahko pa njegov začetni ‘dodatni’ posel teče tudi v obliki dobrososedske menjave sadik, vrtnin, sadja!?
Kako torej začeti zares?
Poskušajmo ločiti hobi biznis od tistega, ki prinaša kruh redno, dokler ljubiteljskega dovolj ne razvijemo.
Ločimo zasebni telefon od tistega za hobi-biznis.
Postavimo relativno poceni spletno stran – ‘spletno vizitko’.
Elektronska pošta naj nosi nekaj kot: janez.kovac@hobibiznis.si, namesto končnice siol, telemach ali gmail, kar naj poveča verodostojnost posla.
Širimo vedenje o svojih storitvah preko družabnih omrežij.
Udeležujemo se raznih dogodkov, kjer lahko povemo o tem, s čim se del časa ukvarjamo.
Oglašujemo storitve preko brezplačnih oglasnih portalov.
Poskušamo pridobiti predstavitve v lokalnih medijih. Naredimo nekaj brezplačnih delavnic, kjer predstavimo problematiko našega hobija in tudi rešitve, ki jih ponujamo. Skratka, predstavljamo se svetu okoli nas in zainteresiranim pokažimo možne rešitve za skupne, a specifične probleme.
Posel formalno osmislimo v stroškovno najmanj zavezujoči pravni obliki, ki pa bi – če vizionarsko pogledamo v prihodnost – lahko prerasla to obliko in postala pravni nosilec na primer franšize, ki bi jo razvili.
Za vsak posel velja, da bolj ko je potreba po rešitvi nujna, več in lažje so potencialni naročniki pripravljeni plačati zanjo. Primer: če psa nimamo časa peljati na sprehod in trpi, ker ni opravil svojih fizioloških potreb pravočasno, na običajnem mestu ali sploh …, potem smo pripravljeni nekaj plačati, da nam kdo reši ta problem. Če nam starinska ura na zidu ne kaže točnega časa, bomo tehtali strošek za popravilo v primerjavi s stroškom, ki ga pričakujemo za nakup šolskih knjig za otroke, novega računalnika, popravila zavor ali česa drugega, bolj življenjsko pomembnega. In če damo popraviti uro, bo morda naslednjič potrebna popravila šele čez nekaj desetletij.
Govorimo o potrošnikovih trade-off matrikah najmanjše škode, in to moramo pri odločitvi za posel iz hobija enako poudarjati:
pogostost in ponavljajoči se nakupi, nujnost nakupov in cena so ključ do uspešnega posla. (Banalen primer: če vas sredi mesta tišči na potrebo, bi za možnost odrešitve iz stiske najbrž rade volje dali 1 €; če je RES hudo, v tistem hipu »vse«!… Pa ob rahlih znakih bližajoče se potrebe narave? Morda bi brez oklevanja odšteli zgolj nekaj centov. Ali pa bi se raje sprehodili do naslednje, ugodnejše možnosti?)
Ukvarjanje s hobijem in sprememba istega v posel ima številne uspešne primere. Povsod okrog sebe jih najdemo. Pomembne so predvsem razvojne stopnje posla in razlikovanje med hobijem in poslom. Najbolj pomembno pa se zdi, da posel, ki je zrasel iz hobija, opravljamo z enako predanostjo in navdušenjem, in da to zaznajo tudi naše stranke.
