Prof. Muhammad Yunus iz Bangladeša se je izobraževal marsikje po svetu in dosegel dva doktorska naslova. Zgrožen nad brezizhodnim položajem neznansko velikega števila revnih prebivalcev v skorumpirani domovini je razvil svojo filozofijo, kako pomagati revnim, da se postavijo na noge.
Prvi mikrokredit v vrednosti zgolj $27 US je dal dr. Yunus iz svojega žepa skupini žensk, ki so izdelovale stole iz bambusa, pa so si morale pri domačih oderuhih izposojati denar za surovine. Dobra izkušnja – ženske podjetnice so se izvile iz primeža oderuhov in vrnile kredit – je vodila k razvoju velikanskega projekta: Grameen banke.
Če pravijo Kitajci:
„Ne daj človeku ribe – nauči ga ribarjenja“,
potem je prof. Yunus to parafraziral v:
»Človek je upravičen do kredita za razvoj svojih poslovnih idej, da se reši iz pasti revščine.«
Zaradi nizke produktivnosti v revnih deželah morebitni investitorji nimajo interesa za investiranje, banke več ne posojajo potrebnega denarja za vlaganje v dvig produktivnosti (ker ni garancij za povračilo posojila), lokalni oderuhi posojajo le z visokimi obrestmi, ki zatrejo vsako iniciativo…
Klasični grafični prikaz pasti revščine
Tako je pred skoraj štiridesetimi leti- leta1976 – prof. Yunus ustanovil Grameen Bank – Vaško banko – kot zavod in začel svoj denar posojati za mikrokredite ruralnemu prebivalstvu. (Zavod je postal banka šele l. 1983!). Za svoje delo je dobil prof. Yunus leta 2006 Nobelovo nagrado za mir.
Danes je 90% Grameen banke v lasti kreditojemalcev in 10% v državni lasti, prof. Yunusa pa so odstranili iz vodstva iz političnih razlogov, domnevno zaradi previsokih obresti, ki so jih plačevali kreditojemalci na posojila.
Komitenti Grameen Bank so večinoma (95 %) revne ženske, ki predstavljajo tudi večino članov uprave.
Načela mikrokreditov Grameen Banke
• Revščine si niso izmislili revni. • Dobrodelnost ni prava rešitev zanjo. • Tudi revni imajo sposobnosti in potencial, da se izvlečejo iz revščine. • Mikrokrediti so pravica ljudi.
Kredite dobijo posamezniki, predvsem ali celo izključno ženske, saj imajo največji potencial, da spremenijo okolje, v katerega so potisnjene. Te postanejo varčevalke Grameen banke in njene soupravljalke. Grameen posoja in stimulira tudi izobraževanje podeželskega prebivalstva in zdravstveno oskrbo.
Kot pravi Jacques Attali, predsednik Positive Planet, so poleg demokracije, izobrazbe in infrastrukture prav mikrokrediti ključno orodje trajnostnih strategij in borbe proti globalni revščini.
Grameen Bank je z leti razširila svojo dejavnost in ustanovila številne družbe, ki naj bi širile platformo sodelovanja. Tako so med drugim postavili svojega mobilnega operaterja in pomagali ženskam, da so si s krediti kupile mobilne telefone, s katerimi pomagajo komunicirati prebivalcem v ‘njihovih’ vaseh; Grameenov mobilni sistem je verjetno največji v Bangladešu. Je taka širitev, tudi v povsem poslovne vode, še zgolj pomoč revnim? So visoke obresti za kreditojemalce, kljub razvejani lokalni mreži sodelavcev, pravi način? Mimogrede: berači v Bangladešu dobijo mikrokredite nepovratno …!
Od svoje ustanovitve je Grameen Bank odobrila za več kot 13 milijard dolarjev mikrokreditov.
So ambicije po odpiranju predstavništev in širitvi operacij izven domačega Bangladeša moralno sporne, saj predvidevajo tudi ustvarjanje dobička za vlagatelje? Tudi vstop velikih finančnih sistemov, kar podpirajo številne korporacije, ki si obetajo zaslužek od revnih, je vprašljiv s stališča mikrokreditne pomoči najrevnejšim podjetnikom.
Mikrokrediti za podjetnike, pa najsi so to po lastni odločitvi ali po sili razmer, individualni ali kolektivni, so namenjeni predvsem tistim, ki nimajo dostopa do drugih načinov financiranja, ki ne morejo zagotoviti ne depozita, ne kolaterale, nimajo rednih dohodkov niti bančne zgodovine.
Pa je sploh možno takšno načelo mikrokreditov prenesti v druge države? Mnogi so poskušali in še poskušajo, predvsem v manj razvitih državah, kot na primer v Boliviji – Banco Sol – in vzhodni Afriki – kalifornijska Kiva, ki jo po začetnem crowdfundingu (po 25) zdaj podpirajo številne korporacije brez jasno predstavljenega cilja, ali gre za dobrodelno dejavnost ali za odpiranje trgov. Med pomembnejšimi globalnimi ponudniki je tudi fundacija Ashoka, spet usmerjena v Afriko. Strinjamo se, da je sicer potrebno, ampak se na žalost zdijo številni »donatorji« kot umivanje vesti bogatih imperialistov namesto dolgoročne rešitve revščine.
Nekateri so zaradi visokih stroškov prenosa denarja – ta se kljub nizki ali ničelni obrestni meri za posojilojemalca giblje na okoli 35% stroškov na odobreno nizko vsoto – vzpostavili platforme za neposredno izposojo ‘oseba – osebi’ (npr. Kiva Zip in številne druge). Tudi nakazila preko mobilnega bančništva so znižala administrativne stroške kreditiranja, saj je bila sprva praksa, da so poverjeniki na podeželju osebno pobirali obroke kreditov. Zdi pa se, da je proces zastal in se dajanje mikrokreditov usmerja zgolj na najrevnejše države z nizkimi krediti na kreditojemalca – povprečje je kakih $50 – le v neposrednem stiku med posojilodajalcem in posojilojemalcem ( P2P oz. peer-to-peer doseže stokratnik).
Obresti za mikrokredite so veliko večje, kot bi bile pri najemu kredita v banki (ki pa je, kot že rečeno, nedostopen) in znašajo po raziskavi od 117 % pa celo do 847 % na izposojeno vrednost! Obresti pokrivajo tudi rizike, kot so valutne spremembe, nevračilo, pa seveda visoke administrativne stroške.
Organizacij, ki dajejo mikrokredite, je danes v svetu že preko 10.000, posojilojemalcev je preko 150 milijonov. Ocenjuje se, da je skupna vrednost posojil daleč preko 20 mrd. US $.
Radi bi seveda videli, da se mikrokrediti (v drugačni obliki in načinu) ponudijo tudi osiromašenemu evropskemu prebivalstvu, zlasti mediteranskemu, ki je že pod pragom revščine. Kako? Je kje kdo, ki to poskuša? Edini primer, ki smo ga zasledili, je v Bolgariji, kjer so dodelili mikro kredite v vrednosti nekaj 10.000 € skupinam za razvoj lokalnega podjetništva (co-working in inkubatorji) in skupinam/zadrugam v malih obrtnih delavnicah.
(V uredništvu poznamo primer pred leti dobljenega mikrokredita za razvoj malih podjetij, za katerega je sredstva zagotovila EU, operativno pa je zadeva potekala v aranžmaju slovenske banke v tuji lasti. Zanje je kreditojemalec dal garancijo z nepremičnino v štirikratni vrednosti, pa še štiri osebe so morale garantirati z vsem svojim premoženjem – da o stroških odobritve, ki so znesli preko 4% vrednosti in enormnih obrestih ne govorimo. Toliko o »pomoči« podjetništvu v Sloveniji z mikrokrediti.)
Kakšne so izkušnje z Grameen Bank in prenosom načel mikrokreditiranja v druga okolja, preberite v naslednjem intervjuju z znano brazilsko-holandsko-italijansko osebnostjo, ki nam je to predstavila osebno: Josiano Arippol.
