Žal trenutno beseda Rusija ni zelo priljubljena, ampak poimenovanje provincijske razkošne vile v starem, ruskem stilu, v Gameljnah, vasi pri Ljubljani, je vsekakor na mestu.
Ob postavitvi, davnega 1882. leta, ampak jo je v ruski videz odel novi lastnik Franc Petrič l. 1908. Lastniki so se menjavali, zanimiva arhitektonska stvaritev je propadala. Precej poguma in dobrih idej je potrebnih, da bi se kdo lotil njenega reaktiviranja. In sta ste, zakonca Musar, oba znana sodobnika, oba doktorja znanosti, Aleš Musar in Nataša Pirc Musar. Aleš je projekt obnove in poslovne revitalizacije vzel za osebnega in se vanj povsem integriral. Z njim smo imeli pozno jeseni 2021 zelo zanimiv pogovor.
Dr. Aleš Musar, foto: Gorazd Kavčič
Dr. Aleš Musar, ste kemik, manager, … in še kaj. Kaj vaju je torej z ženo Natašo iz uspešne poslovne kariere premamilo na hotelirsko pot?
Dr. Aleš Musar: S turizmom sem povezan že od mladosti, še iz študentskih časov, ko sem bil turistični vodnik. Hkrati sem velik ljubitelj zgodovine. To dvoje sem zaokrožil v projektu Ruske dače. Pri tem enako čuti in misli tudi soproga Nataša. Vsakdo, ki uspe svoje najljubše aktivnosti povezati v posel, se lahko počuti privilegiranega, srečnega, uresničenega.
Kako vam je uspelo dobiti tako imenitno, z zgodovino prežeto lokacijo v Gameljnah?
Dr. Aleš Musar: Leta 2016, ko se je ravno zaključevalo dobro desetletje mojega dela v investicijskih vodah, se je ta Ruska dača znašla na dražbi kot del stečajne mase podjetja, v katerega lasti je bila nazadnje. Čeprav v precej slabem stanju, se mi je s svojim šarmom in čudovito lego zdela prava speča lepotica. Med petimi dražitelji sem ponudil 105 tisoč evrov, kar je bila zmagovita ponudba.
Že 2017 se je pričela obnova v skladu s konzervatorskim načrtom, 2018 je bila končana obnova zunanjosti, leta 2019 smo zaključili obnovo notranjosti in vilo opremili ter jo odprli za oglede. Leta 2020 smo dejavnosti dodali še kavarnico in kulturni program s koncerti in predstavami na prostem ter uredili tri sobe – premalo, da bi temu lahko rekli hotel. Objekt, dodan 2021, nam bo omogočil tudi aktivnosti prek zimskega obdobja, poleti pa ne bo več treba gledati v nebo in ugotavljati ali bodo dežni oblaki zmotili naš koncert ali jo bomo odnesli brez odprtih dežnikov. Zadnji dokup okolice – celotno posestvo sedaj meri več kot 5000 m2 – pa omogoča tudi začetek priprav za izgradnjo pravega, čeprav malega, hotela.
Koliko ste morali vložiti in od kje ste črpali sredstva?
Dr. Aleš Musar: Celoten vložek v nakup, prenovo in ureditev posestva Ruska dača je že krepko presegel milijon evrov. Za razvoj turistične blagovne znamke in začetne marketinške aktivnosti je šlo še dodatnih nekaj sto tisoč evrov, za kar smo pridobili sofinanciranje v višini skoraj 200 tisoč evrov na javnem razpisu za za sofinanciranje razvoja in promocije integralnih produktov turističnega gospodarstva.
Bi danes glede investicije storili kako drugače?
Dr. Aleš Musar: Izkušnje in izzivi sicer prinesejo nov pogled na projekt, a kljub temu se danes uresničujejo moje osnovne zamisli, zato kaj bistvenega ne bi spreminjal. Delovali smo v skladu s tem, kar smo smeli v okviru projekta tudi storiti.
Kakšne izkušnje imate z lokalnim okoljem, lokalno oblastjo, dovoljenji, sosedi, domačini, ipd.?
Dr. Aleš Musar: S sosedi imamo zelo lepe odnose, najbližji so celo pred leti živeli v tej hiši. Številni domačini so naši redni gostje na dogodkih in tudi v kavarni, prvo javno predstavitev vile smo imeli prav v sklopu praznika četrtne skupnosti Šmarna gora, kamor Zg. Gameljne sodijo. Vsekakor pa bi si želeli še več obiska in s tem podpore domačinov. Zg. Gameljne so prav zaradi našega delovanja postale zanimivo in za te pandemične čase najbolj sprejemljivo kulturno stičišče – butično in na prostem – zato je pomembno, da bi imeli kar se da največjo podporo v lokalni skupnosti.
Na koga ste se lahko zanesli na začetku, med snovanjem in pripravami in kasneje, med delovanjem?
Dr. Aleš Musar: Pri tako kompleksnem projektu je ekipa ključna. Imel sem dober občutek za izbor sodelavcev, ki so mi pri tem pomagali, vsaj s svojega strokovnega področja. Najsi gre za sodelovanje z Zavodom za varstvo kulturne dediščine, ki je bdel nad obnovo, našimi dodatnimi vlaganji, oblikovanjem komunikacijske strategije, celostne podobe, vsebine programov. Jedro ekipe je še danes skupaj in delujemo usklajeno in še vedno predano ter s polnim razumevanjem poslanstva projekta in njegovih ciljev.
(Priznati je treba, da imajo celo mnogo večji ponudniki mnogo manjše in manj strokovne ekipe sodelavcev…)
Kako pridobivate goste? Kakšna je njihova struktura? (starost, socialni status, domicil, zanimanja, nacionalnost)
Dr. Aleš Musar: Imamo nekaj uveljavljenih komunikacijskih kanalov, prek katerih komuniciramo z obstoječimi gosti, privrženci, ljubitelji. Naši gostje so predvsem pari, srednje do zrelih (mladih) let, ki imajo radi kulturo, kabarejski način uživanja in doživljanja predstav, cenijo kakovost, edinstvenost, ne želijo biti del množice in »povprečja«. So višje in visoko izobraženi Slovenci in Slovenke, s katerimi smo medtem stkali mnoge – že kar prijateljske odnose.
Kavarnica z vilo v ozadju, foto: Sašo Radej
Koliko vlagate v marketing in v katere kanale oz. oblike?
Dr. Aleš Musar: Kot sem že omenil, smo za izgradnjo turistične blagovne znamke prejeli skoraj 200 tisoč evropskih sredstev. S tem smo postavili dolgoročni in celovit komunikacijskih načrt, celostno podobo, digitalne platforme za komuniciranje, izdelali klasične elemente komuniciranja, kot so brošure, letaki, oblikovali darilni in promocijski program in se z oglaševanjem predstavili tudi širšemu trgu. In vendar smo majhna, butična lokacija, zato ostajamo majhni tudi kot marketinški igralec na trgu. Če imaš prostor, ki ga želiš napolniti s 150 gosti, mora biti oglaševanje toliko bolj jasno naravnano na tiste kanale, za katere veš, da jih tvoja ciljna skupina prebira, obiskuje… Naši proračuni so skromni, pričakovanja pa velika. Imamo nekaj stalnih partnerjev, ki so se izkazali za prave in z njimi gradimo našo prepoznavnost in promocijo dogodkov. Močan kanal, ki deluje v primeru Ruske dače, pa je priporočilo in osebna referenca »od ust do ust«.
Kako pomembna je visokovredna avtentična oprema in umetnine v dači za obisk gostov?
Dr. Aleš Musar: Rekel bi, da je to ključno. Hiša bi izgubila večino svojega kulturnega in umetniškega potenciala, če bi ji zagotovili le zgodovinsko avtentično »lupino«. Bila bi vila brez zgodb, če v njej ne bi bila oprema iz obdobja pred prvo svetovno vojno, kakršno bi premožna meščanska družina Petrič takrat lahko kupila in mogoče jo tudi je. Tega ne bomo nikoli vedeli, saj je bila Ruska dača ob nakupu popolnoma izpraznjena. Tako pa smo vanjo dali opremo in elemente, ki so ustvarjali zgodovino tistega obdobja in ji tako dali to moč in vsebino, to marketinško edinstvenost, da je vila tisočerih zgodb.
Poleg prenočišč – katere dejavnosti (storitve, produkti) še imate in ustvarjajo prihodek?
Dr. Aleš Musar: Prihodke ustvarjamo s kavarniško ponudbo, organiziramo tudi dogodke po naročilu, kot so poslovna in rojstnodnevna srečanja, obletnice in druga družinska slavja. Vir prihodkov so koncertne in gledališke ter pogovorne predstave, najem limuzine Rolls Royce za posebne dogodke, kot so poroke, pa tudi doživetja ob kakšnih visokih okroglih obletnicah, pa dogajanja na samem posestvu, v katera so vključene naše storitve in produkti. Imamo tudi izbran darilni program, kjer prednjačita predvsem šampanjec in kaviar, oba s slovensko blagovno znamko Ruska dača. Šampanjec je sploh prvi, ki se lahko postavi z domačo znamko. Dokler smo lahko, smo organizirali tudi potovanja. Zaradi kovida smo to dejavnost začasno zamrznili, ampak če bo vse v redu, gremo 16. decembra na Dunaj. V Albertino na ogled del Modiglianija, v Dorotheum na dražbo, na ogled božičnih trgov in drugih šarmantnih lepot decembrskega Dunaja.
Če bi celotne prihodke razrezali po izvoru, kolikšne odstotke ustvarjajo posamezne dejavnosti?
Dr. Aleš Musar: V letu 2021, ki pa ga gotovo ne moremo šteti za tipičnega, je dobro tretjino prihodkov prispevalo organiziranje javnih prireditev – koncertov in predstav smo imeli preko poletja kar petindvajset s skupno približno 2000 obiskovalci. Približno polovico prihodkov je prinesla gostinska dejavnost, vključno z zasebnimi in poslovnimi dogodki, preostanek pa nočitve, vodeni ogledi in najem limuzine.
Boste kakšno dejavnost še dodali?
Dr. Aleš Musar: V načrtu imamo na posestvu v prihodnjih letih postaviti še manjši, čisto pravi butični hotel, za katerega že imamo osnovne načrte. Z idejami pa tudi sicer še nismo zaključili. Predvsem skrbno pazimo, da sledimo osnovni zgodbi Ruske dače.
Kaj so bile najbolj kritične točke celotnega podviga – lastnega (družinskega) hotela?
Dr. Aleš Musar: Kritične točke smo najprej zaznali pri sami obnovi, saj je bila streha zaradi več kot desetletja propadanja blizu tega, da se sesuje v hišo. Ko so streho odstranili in sem se zazrl v ostanke oguljenih zidov, sem za hip res podvomil v končni uspeh. A ekipa podjetja GNOM, ki je sledila obnovi po konzervatorskem načrtu, je opravila res izjemno delo. Ne morem pa še imeti podviga za zaključenega. Menim, da traja nekaj let, da se lokacija »prime«, mi smo pa šele na koncu druge sezone. Pa še ti dve sta bili zaradi epidemije precej okrnjeni.
Koliko vlog ste vi opravljali istočasno?
Dr. Aleš Musar: Bil sem investitor, finančni direktor, izstavljal in plačeval sem račune, bil sem sodelavec v projektu obnove hiše, sodeloval pri oblikovanju konzervatorskega načrta, na dražbah po Evropi nabavljal opremo, učil sem se marketinga od sodelavcev in tudi tu moral sprejemati odločitve, naučil sem se tudi gledališke igre – saj pogosto skočim v kožo Franca Petriča, postavljam mize in stole za prireditve. Skratka, usposobljen sem za skoraj vse?
foto: Sašo Radej
Se lahko hotel vodi brez lastne prisotnosti?
Dr. Aleš Musar: Usposobljen in zaupanja vreden tim to zagotovo zmore. In naš je tak. In vendar sem osebno zelo rad zraven. Ruska dača je postala moja primarna poslovna osredotočenost in timsko delo je nekaj, česar sem se z veseljem »naučil«. Kot tim smo nedvomno še močnejši.
Kako je vključena v projekt vaša družina? (v pripravah, izvedbeno, vsakodnevno)
Dr. Aleš Musar: Ob večjih projektih smo aktivno vključeni vsi. Predvsem iz veselja, ne zato, ker bi tako morali.
So med člani družine zaradi projekta tudi napetosti, slaba volja, ipd.?
Dr. Aleš Musar: Nikakor, vsi v družini smo vzljubili to hišo, še predno smo jo uspeli kupiti. Zato s soprogo in sinom z veseljem in srcem sodelujemo pri oblikovanju kulturnega in kulinaričnega življenja Ruske dače.
Koliko ljudi pomaga, da posel na vrhuncu sezone teče uspešno in kvalitetno?
Dr. Aleš Musar: Z redno zaposlenimi in zunanjimi sodelavci za tekoče poslovanje skrbi med 6 pa tudi do 12 ljudi, ko gre za koncertne dogodke, kjer potrebujemo več strežnega osebja.
Kaj vas je do sedaj pri projektu osebno in poslovno najbolj prizadelo?
Dr. Aleš Musar: Težko rečem, da me je kaj prizadelo. Sem bil pa večkrat zaskrbljen, kar je običajno, ko se človek podaja v povsem neznan projekt. Pomembno je ohranjati optimizem, iskati rešitve, ne pa jadikovati nad morebitnimi težavami. To namreč prav nič ne pomaga pri reševanju.
Če bi se danes ponovno lotili ali bi svetovali pri takem projektu komu od svojih najbližjih, kaj bi bili ključni poudarki glede razvoja in vodenja projekta?
Dr. Aleš Musar: Najprej je potrebna jasna vizija in zagotovljena sredstva, brez dobrih sodelavcev in kakovostnih izvajalci, ki spoštujejo roke, pa pri nobenem projektu tudi ne gre.
Srečno, Ruska dača!
Pogovarjal se je Vito Komac, urednik portala
