Panamski dokumenti bodo verjetno najbolj medijsko pokrit finančni škandal leta 2016. Večina medijev prikazuje Panamo kot davčno oazo s plodno zemljo za ‘rast’ ilegalnih korporacij.

Že samo to, da neka korporacija obstaja na tleh Paname, se zdi, kot da obstaja samo zaradi izogibanja davkov. Trenutno v javnosti kroži veliko senzacionalnih člankov, vendar jih samo peščica resnično pojasni, kaj Panamski dokumenti oz. ‘Panama papers’ pravzaprav so.

Kot podjetniki in poslovneži se boste zagotovo kmalu znašli v pogovoru z ljudmi, ki bodo govorili o Panamskih dokumentih in/ali utaji davkov in/ali davčnih oazah.

Nadaljujte z branjem in spoznali boste širše ozadje  problematike ter lahko suvereno sodelovali v ‘panamskih’ debatah …

Afera Panamski dokumenti govori o korporacijah, ustvarjenih na Bahamih. Te prikazujejo kot nelegalne, pa vendar pri registraciji teh korporacij ne gre za nič nelegalnega, ampak za morda sporno izkoriščanje bahamskega sistema izogibanja davkov.

Mediji velikokrat uporabljajo izraz “davčne oaze” (“Tax Haven”). To seveda ni tehnični izraz, ampak pogovorni. Na mednarodnem parketu finančni strokovnjaki in pravniki govorijo o “Non-Cooperative Countries and Territories” (NCCT), oz. prevedeno kot ‘Nekooperativne države in teritoriji’, ter o ‘državah s privilegiranim davčnim sistemom’. To ni samo evfemizem, ampak tehnični izraz, ki opisuje specifične davčne režime. Zavoljo enostavnosti bom v tem članku uporabljal izraz davčne oaze.

Davčna oaza lahko pomeni, da je korporacija upravičena do opustitve določenih davkov, ali pa plačuje dosti nižje davke, kot bi jih v primerjavi z drugimi državami. Definicija je zelo obsežna in se lahko močno razlikuje, saj vsaka suverena država kreira svojo davčno politiko tako, kot sama želi. V nekaterih državah so lahko splošni davki visoki, vendar imajo ugodno davčno politiko za prihodke od intelektualne lastnine – kar  privablja korporacije. Kot vidimo, se davčne oaze ne morejo definirati na podlagi globalne davčne politike.

Izraz davčna oaza je netočen, saj zamenjuje prednosti in pomanjkanje transparentnosti.

Finančniki uporabljamo izraz, ki sem ga omenil prej – Non-Cooperative Countries and Territories (NCCT), ki ga je vpeljala OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) leta 1987.

Govori o določenih državah, kjer je davčnim zavezancem zelo ‘udobno’.

Ne gre za vidne prednosti, ampak za netransparentnost teritorija in njegovega nesodelovanja z ostalimi državami. Praviloma ni mogoče, da bi druge države poznale identitete in podrobnosti rezidentov NCCT, kar je ključna prednost, ki jo iščejo  igralci v shemi izogibanju davkov. Nudi jim zavetje (Haven), da se skrijejo pred vsemi, ki bi radi ugotovili finančni položaj in prihodke delničarjev in lastnikov korporacij ter z njimi davke; ker NCCT ne sodelujejo v mednarodnih davčnih sporazumih, so številne države močno nastrojene proti državam NCCT in so le-te na nekakšni ‘črni listi’ in pod stalnim diplomatskim pritiskom. Kot morebitnemu rezidentu v teh državah bi pomenilo, da bodo vsi vaši mednarodni posli visoko obdavčeni zaradi ‘ekonomskih sankcij’.

Panamski poslovni distrikt

Netransparentnost in zaupnost informacij je ključni razlog, zakaj se podjetja odločajo za NCCT, in šele na drugem mestu so nižji davki.

Dobri teritoriji za izogibanje visokim davkom so tiste države, kjer zakon dovoljuje, da so nivoji davkov takorekoč minimalni, da ne spadajo pod standard izmenjave informacij – a vendar ravno dovolj visoki, da se teritorij ne smatra kot NCCT. Takim rečemo ‘transparentno privilegirane države’.

Standard izmenjave informacij, kot rečeno, je produkt OECD. Evropska unija  pa je v postopku kreacije standarda, imenovanega Common Reporting Standard (CRS) prevedeno – ‘Splošni standard poročanja’, ki bo vodil do avtomatične izmenjave informacij in ga je leta 2014 v Berlinu podpisal tudi slovenski minister za finance dr. Dušan Mramor. Uveljavitev tega standarda bo verjetno spremenila podobo davčnih oaz in njim podobnih držav.

Veliko različnih elementov igra vlogo, ko se korporacije odločajo, kje bodo iskale ‘zavetje’ in nižje davke:

nizke davčne stopnje ali pa davčna oprostitev. Ta davčna prednost je lahko dana vsem rezidentom neke države, ali samo za ‘off-shore’ aktivnosti rezidentov, ali pa samo specifičnim korporacijam oz. aktivnostim (holdingi, skladi, registracija plovil, itd…)

Panamski prekop

Pravno-regulativni okvir delovanja in dejanska praksa birokracije, ki omogoča velik nivo zasebnosti pri izvajanju finančnih operacij;

ta ne reagira takoj nanje, ali pa si vzame veliko časa za morebitna vprašanja iz drugih držav ter nanje odgovarja netočno ali pomanjkljivo. Zaželeno je, da ni obvezna objava letnih poročil, da je zakonsko dovoljeno imeti sedež uprave v državi, kjer se dejansko operacije ne izvajajo, ali pa, da se prenos naslovov izvrši hitro in brez vprašanj ali razkrivanja identitete. Omogočajo enostavno ustanovitev podjetja vrste “Poštni nabiralnik”  ali slamnatega podjetja.

Te države zakonsko omogočajo izogibanje davkom.

Delnice, ki glasijo na neimenovanega prinosnika, so že tak primer. Celo podjetje lahko preide v druge roke zgolj z zamenjavo papirja … Če bi tak dokument kdo ukradel, bi razpolagal z deležem v podjetju;  ostali lastniki ne morejo dokazati, da oseba ni tista, za katero se izdaja. Zato so take delnice shranjene v varnih sefih; so pravzaprav zadnja povezava med lastniki in podjetjem.

Zadnji pogoj za primernost neke države za tovrste posle je stabilno poslovno okolje z varnimi investicijami, kar omogoča stalnost davčne zakonodaje. Revolucionarne spremembe zakonodaje se zdi težko spraviti čez parlamentarno odločanje, država pa je morda tudi odvisna od tujih investicij. Te države imajo odlično razvito potrebno komunikacijsko infrastrukturo, še posebej glede bančništva- menjava gotovine ni omejena, niti se ne postavljajo nadležna vprašanja prinositelju.

Center Paname

Panama je zato znana po svoji zaščitno-permisivni zakonodaji, ki omogoča ustanovitev podjetja brez možnosti vpogleda tretjih oseb v lastništvo. Zato je Panama zelo iskana in “ugledna” med snovalci davčnih strategij. Pravzaprav ima Panama podpisane davčne sporazume s številnimi državami. Vsaka bi lahko povpraševala o podjetjih v rokah morebitnih njihovih državljanov, toda lastnik podjetja ni nujno isti kot dejanski ekonomski lastnik – ki pa ga ne bi razkrili.

Ključno je določilo, ki omogoča ustanovitev “poštnega nabiralnika” oziroma  “Shell corporation”. Za taka podjetja ne zahtevajo, da opravljajo kakršnokoli gospodarsko dejavnost.

Institucija “shell corporation” omogoča številne bolj ali manj legalne dejavnosti, tudi izogibanje davkom in celo kriminalna dejanja. Če poenostavimo – shell corporation je podobno, kot bi ustavili naslov elektronske pošte, ne da bi izdali svoje ime.

Morda je težko razumeti koncept takega podjetja, lažje pa je uvideti, kaj in kako to počnejo. Pravzaprav so maska za lastnika, da ga skrije pred vsemi.

Morda bo najlažje razumljivo, če primerjamo podjetje z elektronskim naslovom.

Recimo, da živite v Evropi, bi pa radi, da izgleda, kot da ste Panamčan. Panamski operater vam bo odprl elektronsko pošto s panamsko končnico. Vzemimo, da mednarodni sporazumi določajo, da lahko odprete naslov elektronske pošte edino le v državi, v kateri zares živite in bi morali živeti v Panami, da bi imeli tam naslov. Možnost bi bila, da se preselite v Panamo, toda tam nimate kaj početi. Druga možnost je, da prepričate ustrezne subjekte v Panami, da ste ‘OK’ in vam dovolijo imeti e-poštni naslov, četudi ne živite tam. No, to pa je natančno to, kar dovoljuje Panama: da imate tam registrirano podjetje, čeprav tam ne počne nič ali skoraj nič.

Naslednji problem je, da je to morda za vašo državo protizakonito, zato ne želite imeti svojega imena v elektronskem poštnem naslovu, in tudi ne želite dati svojega pravega naslova, da bi kreirali novi naslov; želite popolno anonimnost, ko boste uporabljali ta naslov. 

Predstavljajte si, da je edina možnost za odprtje vaše nove elektronske pošte, da pri tem pokažete svoj osebni dokument. Zato boste poiskali nekoga v Panami, ki bo “posodil” svoj dokument ter vam predal gesla. To osebo imenujemo ‘nominee’. Panamska odvetniška družba ustanovi podjetje in ga registrira na ime rezidenta. In tako je zadeva zaključena; podjetje lahko uporabljate po mili volji, ne da bi bili kjerkoli omenjeni.

Torej lahko pošiljate svoja elektronska sporočila in je videti, da ste panamski državljan – kar je lahko zelo praktično, saj ste povsod drugje videti tujec. Toda, lahko se zgodi, da kdo nekoč podvomi v vaše državljanstvo  in se vpraša, ali ste res Panamčan. Zato kontaktira panamskega operaterja, da izda vašo identiteto, kar je morda mogoče zaradi bilateralnega dogovora. In panamske oblasi izdajo ime lastnika, na katerega je predal registriran. Vi ostanete brez problemov.

‘Shell Corporation‘ oz. ‘Slamnata podjetja‘ so prav podobna zadeva elektronskim predalom, ki smo jih karikirali zgoraj. 

Omogoča podjetjem, da skrijejo denar v Panami in ne plačajo davkov; celo nekatere ‘operacije’ v Evropi in Aziji lahko opravljate, ne da bi se pojavilo vaše ime. To je lahko (tudi) iz zakonitih vzrokov (milijarder, ki vlaga v rizične države, je lahko žrtev ugrabitve), pa tudi nelegalnih. Tako lahko izgine ukradena umetnina v sefu Shell Corp. in nihče ne ve, kdo je lastnik dela.

Shell Corp. niso namenjene pošiljanju e-mailov, ampak posedovanju jaht, delnic, letal, nepremičnin, denarja v bankah, deležev itd., ne da bi se vedelo za ime lastnika. Prav presenetljiva shema, ki omogoča tudi več nivojev nomineejev /torej slamnatih lastnikov/; lahko traja desetletja, da se pride do pravega gospodarja. In nekega dne se dokopljejo do vašega imena in maske lastništva padejo…

To so Panamski dokumenti – planetarni ples v maskah!

Seveda niso vse, v Panamskih dokumentih omenjene osebe kriminalci in davčni utajevalci; med črno in belo je neznansko polje sivine.

Panamski dokumenti so spisek oseb, ki imajo sedež v panamski pravni družbi. Seveda niso vsa podjetja in posamezniki  davčni utajevalci, ampak delajo tudi resen posel – pa so vseeno omenjena v Dokumentih. Kajti Panama je seveda tudi privlačna dežela za povsem legalne posle!

Nekateri ljudje uporabljajo panamska podjetja predvsem zaradi osebne varnosti. Da ima nekdo bančni račun in/ali podjetje v Panami, namreč še zdaleč ni kriminalno dejanje. Postane pa, če ustrezno ne prijavi davčne obveznosti v matični državi.

Nekateri lastniki so panamska podjetja podedovali in jih prijavili davčnemu uradu, ko so bili o tem obveščeni; taki gredo skozi diskretni postopek urejanja zadev, saj imajo verjetno leta neizpolnjenih davčnih obveznosti… Tak postopek bo dal možnost izmikanja resničnim davčnim utajevalcem.

Ob krizi se je od l. 2008 veliko podjetij zaprlo, ker se ni dalo napovedati morebitnih davčnih sprememb v Panami – številni pa so se začeli dogovarjati z domicilnimi državami, zato so pravi utajevalci že predvidevali razvoj dogodkov.

Sodelovanje z davčnimi oblastmi je dolg proces. S projektom se od leta  2014 ukvarja OECD, potrebuje pa veliko časa za usklajevanje med državami in končno reformo sistema. Menim, da se nova zakonodaja ne bo vzpostavljala kmalu po primeru Panamskih dokumentov, ampak bodo nekaj sprememb zaradi kavnega mnenja.

Odvetniki bodo imeli dobre argumente, da ubranijo davčne utajevalce, ki bi jih ujeli. Organi pregona in sodstvo so tisti, ki bodo morali pridobiti dokaze o izogibanju plačila davkov. Toda slamnato podjetje je registrirano na nomineeja – slamnatega lastnika, ki naj bi bil predstavnik podjetja. Najbrž bo težko dokazati, da ni bil ta tisti, ki izvaja operacije, ampak pravi lastnik. Teža argumenta, da je slamnati lastnik s panamskim državljanstvom brez izobrazbe, najbrž ne bo zadoščala. Vsi ljudje so ustvarjeni enakopravni in lahko vodijo podjetje … Sodstvo bo moralo dokazati, da so bile operacije storjene in vodene od pravega lastnika. To bo izjemno težko in časovno zahtevno delo z velikim angažmajem strokovnjakov, ki jih sodišča niti nimajo.

Čeprav so Panamski dokumenti zgodba, ki zbuja ogorčenje, nikakor niso revolucija, ampak zgolj poglavje v evoluciji, ki predvsem informira državljane o tehnikalijah davčnih oaz.