V zadnjem desetletju vse več govorimo o izgorelosti, sedaj pa se je ta izraz celo uvrstil na seznam uradno priznanih bolezni. Moje skromno mnenje je, da je to podpiranje lenobe. Morda ste sedaj začudeni, saj do preizgorelosti pride, ker preveč delamo. To je res; ampak delamo preveč tisto, kar nam ni všeč, zato, ker se nam ne da narediti temeljnega koraka v življenju: da bi začeli delati tisto, kar nam je resnično všeč.
Velikokrat se ujamemo v sistem, ki nas zelo uspešno nagradi, ali pa nas pusti životariti in potem plavamo v tem nekem lagodju, mučenju … ali kakorkoli bi to pač poimenovali. In to je tipična lastnost, ki kakor “demon plazi” po Sloveniji: trpinčenje samega sebe. Izgorelost ni nič drugega kot mučenje samega sebe na obroke, oz. izvajamo mazohizem nad seboj tako dolgo, da se pohabimo in potem več ne moremo delati oz. najdemo zdravniško utemeljen izgovor, da smo zboleli.
Enako je pri materialu v naravi. Vsak material ima neko mejo »plastičnosti«; to je območje, ko se material upogne in se potem brez poškodb vrne v prvotno stanje. V kolikor gremo preko meje plastičnosti, porušimo zdravo strukturo v materialu in se več ne more vrniti v prvotni položaj.
Enako je s človeško naravo. Gremo preko svojih zmogljivosti, porabimo vse zdrave zaloge in že načenjamo zdravo tkivo. Vsaj tukaj je izgorelost dober znak, da se ustavimo, preden se res načne živo telesno tkivo, ker to potem imenujemo rak.
Torej ozaveščanje izgorelosti je korak, preden zbolimo za rakom.
Da do izgorelosti sploh ne bi prišlo, pa je osnovni pogoj, da si na prvo mesto postavimo osebni cilj. Kajti osebni cilji niso končni; to so naše sanje… medtem ko nas poslovni cilji v veliki meri lahko popolnoma uničijo – saj v bistvu sledimo drugim sanjam.
Na ta način bomo znali tudi točno definirati, zakaj sploh kaj počnemo v poslu, kaj imamo od tega, in bomo sami po sebi ves čas motivirani. V kolikor pa imamo materialne cilje in sledimo drugim, bodo tisti, ki nas želijo motivirati, v bistvu peljali k svojim ciljem … kar pomeni, da nas peljejo na pot izgorelosti.
Danes se veliko govori o motiviranju zaposlenih, a na drugi strani slišimo, da se z zaposlenimi manipulira.
Razlika je namreč zelo majhna, zato je nekateri niti ne opazijo. A osnovno bistvo je v tem: da vodja iz osebnih »kompleksov« in interesov zaposlene vzpodbuja, da zadovoljujejo njegove potrebe, ne potreb podjetja in ne v interesu potencialov in potreb zaposlenega.
Vendar tukaj ne gre povsem kriviti direktorje, ker v veliki meri niti ne vedo, kaj v resnici počnejo. Mislijo, da počnejo v dobro zaposlenih, v resnici pa je njihova slika popolnoma zamegljena. Njihova odgovornost je v tem, da ne poznajo sebe. Torej prvi pogoj vodenja je dobro poznavanje samega sebe.
Pa se bom ponovno vrnil v zgodnje otroštvo, kjer se problem o načinu vodenja sploh začne, oz. k zamegljenosti. V prvih šestih letih življenja, ko se razvija človekova osebnost, otrok na nek način snema življenje okoli sebe, da potem lahko posnema življenje. Ta kamera se imenuje EGO. In v kolikor ti posnetki prikazujejo sliko, kjer odrasli ne živijo tega, kar čutijo (in toliko večjo moč ima EGO v kasnejšem življenju), pomeni, da dejansko živimo, kot je posnet film. Lahko bi dejali, da živimo neko tujo življenje v nas.
Torej lahko bi dejali, da v naši osebnosti tečeta dva filma: tisti, ki so nam ga vsadili, in tisti, s katerim smo se rodili (naš potencial).
In v kolikor vodja, ki želi motivirati, gleda skozi svoje oči EGA oz. tistega površinskega filma, bo tudi v sodelavcih videl tisti površinski film in zadovoljeval površinske potrebe sodelavcev; njihovih primarnih oz. pravih potencialov pa sploh ne bo videl. In temu se reče Manipulacija. V kolikor vodja veliko dela na razvoju lastne osebnosti in je prerasel svoj EGO, potem bo gledal skozi ta svoj potencial (… moderno temu rečemo, da Gledamo s Srcem) in dejansko videl resnični potencial sodelavca – in delal na zadovoljevanju in razvoju teh potreb. Temu se reče Motivacija!
Torej osnovno pravilo, da preprečite izgorelost, je, da se vprašate, kaj sploh želite, kdo ste…, kar sicer pomeni, da boste dejansko celo svoje življenje obrnili na glavo! Vendar ne bo več dvomov: točno boste vedno vedeli, kje ste… (v bistvu boste živeli ‘brez skrbi’; govorim o skrbeh, kaj smo, zakaj moramo vse to početi…). Zato mora ta korak biti prehoden, počasen. Tako kot smo počasi zlezli v ujetništvo tujih ciljev, moramo počasi nazaj k sebi.
