Fiat ima veličastno zgodovino. Vendar veličastna zgodovina včasih ni dovolj; samo Rimskega cesarstva se spomnite. (Če niste dovolj stari, da bi se tega spomnili, se spomnite šolskih lekcij!) Zgodovina je velikokrat tudi breme za velike (na primer za Angleže). Vedno, prav vedno, pa se je iz zgodovine pametno učiti!
Poleg Fiata je imel Fiat v lasti še kar nekaj velikih znamk; Ferrari, Alfa Romeo, Lancia, Maserati … Ferrari je sicer še vedno na vrhuncu in resnično, zaželena in veliko vredna znamka in avtomobili, ki prihajajo iz Maranella, so »mokre sanje« vsakega, ki ima vsaj malo rad avtomobile.
Drugače pa je z Alfo Romeo in še bolj z Lancio (zdaj poskušajo malo bolj intenzivno prebuditi tudi Maseratija). Lancia je po odličnih sedemdesetih in osemdesetih letih, ko so zmagovali predvsem v Rallyju za Svetovno prvenstvo (da o nacionalnih prvenstvih povsod po svetu niti ne govorim) in so bili njihovi modeli izredno priljubljeni, kasneje znamka povsem izgubila svoj kompas. (Op. urednika: sloviti TopGear je Lancio proglasil za najbolj inovativno znamko v zgodovini, sledi ji Saab).
Lancia ni bila več športna, kaj šele prestižna. Vicenzo Lancia, ustanovitelj Lancie bi se od sramu verjetno ugreznil v zemljo, če bi bil še živ. Lancia je bila v svojih prvih letih najprestižnejši avtomobil na svetu, Vicenzo je vse stavil na izredno eleganco oblike in odlično, elegantno in prestižno opremljeno notranjost, ne pa na kromirane dele. Lancia pa je kasneje z leti, ko je prešla podkoncerensko vodstvo, postala samo malo boljši in samo malo dražji Fiat. In seveda so to kupci – tudi v Italiji – hitro prepoznali. Mnogi trdijo, da je Lancia začela izgubljati svoje privržence in kupce v trenutku, ko so se umaknili iz Rallyja. Najbrž jim gre verjeti, saj tudi krivulje prodaje kažejo tako sliko.
Podobno je z Alfo Romeom. Alfa je bila (za razliko od Lancie, ki je bila tudi prestižna) predvsem športna znamka. Malokdo ve, da se je Ferrari razvil prav iz Alfe, ko je Enzo za dirke najprej predeloval Alfe, šele nato pa je naredil svoj avtomobil. No, tudi Alfa je začela izgubljati svoje privržence, ko se je skoraj povsem umaknila iz športa. Najprej iz nemškega DTM-a, kjer je imela izredne uspehe, kasneje tudi iz svetovnega prvenstva turnih avtomobilov. Lani so tako na Svetovnem trgu prodali le nekaj več kot 70.000 avtomobilov. Vendar pa je Fiatov šef, računovodja Sergio Marchionne, smelo napovedal, da bodo v letu 2017 prodali kar 170.000 avtomobilov. Težko bi napovedoval, ampak ne kaže jim najbolje. Lani je njihov paradni konj Giulia prišla na trg (v začetku marca) in na evropskem parketu so prodali 10.475 avtomobilov, letos, ko prodaja poteka celo leto pa bodo prodali nekje med 20- in 30-tisoč avtomobili. Do konca septembra so jih po podatkih http://carsalesbase.com v Evropi prodali 19.201, še dodatno 7067 pa v ZDA. Če pogledate celotno njihovo gamo, pa bi le z veliko mero domišljije lahko prišli do skupne številke 170.000. Ne glede na modelsko ofenzivo – in končno spet – odlične avtomobile – bo Alfa potrebovala kar nekaj let, da se spet pobere. Nekdo bi moral Sergiu prišepniti, da excel tabelice prenesejo vse, trgu pa se za excel v glavnem fučka!
Ampak Giulia … Zapišem lahko samo »wow«! Ne samo, da so se vrnili k tradiciji športne dinamičnosti in pogona na zadnji kolesni par (po letu 1992, ko je s tekočega traku zapeljala zadnja Alfa 75), avtomobil je tudi sestavljen tako kot je treba. Povsem tako, ali pa še bolje, kot če bi ga sestavljali Nemci!
Tudi zaradi zadnjega pogona, pa izkušenj, ki jih imajo Ferrarijevi inženirji, se Giulia odlično drži ceste, vozna dinamika pa je skoraj neverjetna. Občutek na volanu pa skoraj tak, kot v pravih dirkalnih avtomobilih. Tako je narejena tudi notranjost. In ne glede na to, da smo imeli na preizkusu dizla, se človek v avtomobilu počuti precej dirkaško. Malo zato, ker je lega res odlična (saj to sem že povedal, ali ne?), malo pa zato, ker so tudi notranjost majčkeno dirkalno zašpičili.
Menjalnik je sicer samodejni, in priznam, da sem že vozil avtomobile, ki so imeli tudi malenkost boljši samodejni menjalnik, ampak ta je bil kot narejen za to Alfo! In če sem prištejemo še to, da je imel ob volanu dvoje skoraj dirkalnih »ušes«, s katerimi si lahko ročno izbiral prestave, potem je to natanko to! Seveda ni treba z giulio samo dirkati – povsem spodobno se pelje tudi kot udobna limuzina. S stikalom na osrednjem mostičku si lahko izberete med tremi načini vožnje (DNA). Tako, kot je to ponavadi v avtomobilih: med ekološko (to je zdaj itak najbolj moderno), dinamično in »normalno«. Jasno je, da prav veliko »ekološko« in »normalno« nisem preizkušal! Edino, kar bi si jaz želel (ampak želja ni bila zelo močna), so bili za odtenek bolj športni sedeži. Malo več bočne opore bi že prišlo prav; ne toliko na vozniškem, kot bolj na sopotnikovem sedežu.
Skratka; kar se tiče vožnje in notranjosti nimam kakšnih večjih pripomb in zlahka bi tole Giulio posvojil. Ampak kaj naj napišem za zunanjo podobo; ne bom se smešil in nekaj romantično pesniško opisoval: enostavno bom zapisal, da je to »piece of art!« Raje si poglejte kak you tube filmček, ali pa celo plejado slik, ki jih najdete na spletu. Boste imeli veliko več od umetnosti!
Motor je dizel. No ja … Saj ni slab, ampak je dizel! Že v osnovi dizli v Alfe ne sodijo najbolje, čeprav je bilo zadnji dve dekadi to moderno. Italijani zadnje čase nafto tlačijo celo v Maseratije. Samo še v Ferrarije jo morajo začet nalivat, pa smo tam, ko bomo rekli, da je hudič vzel šalo, bencin in zraven vso avtomobilsko romantiko! (Op. uredništva: naše mnenje je, da je šla Alfa navzdol tudi od takrat, ko so njihovi avti začeli smrdeti po nafti. Kdo hudiča hoče voziti tak spider? Italija bi morala uzakoniti prepoved dizlov v svojih športnih avtih…)
Motor seveda ni slab! Še več; motor je res dober! Ampak kaj, ko ga čez nekaj let preprosto ne bo več. Ali pa vsaj z njim ne boste smeli v nekaj večjih mest. Tako se je odločila politika in morda je tako celo prav, zaradi vseh tistih PM delcev. CO2 namreč sploh ni tako zelo problematičen, kot bi to vsi radi povedali. Kakor koli, motor je dizel; in kaj potem. Je odlično kos nalogi, poraba ni visoka, če pa bi človek na to še gledal (kar bi moralo biti v alfah enostavno prepovedano), pa bi bila poraba lahko zelo nizka. Ampak, če bi radi porabili manj kot 6 litrov, potem si raje kupite kakšnega dolgočasnega folcvagna.
Ja, to je avtomobil, ki lahko Alfo brez nadaljnjega popelje nazaj med ljubitelje Alf. Vprašanje je, ali lahko pripelje Alfo nazaj na zemljevid avtomobilske industrije v taki meri, kot je bila pred desetletji. Po mojem lahko, vendar samo Giulia ne bo zadosti. Se bodo morali v Italiji še malo potruditi; še s kakšnim modelom. Morda pa ji bo v veliko pomoč tudi Stelvio, a o tem avtomobilu nekoliko kasneje, ko ga bomo preizkusili.
Ampak Alfa Romeo je Alfa Romeo, od katere Fiat ne more preživeti. Alfa je recimo kot sladkarija po kosilu; je super in paše, ampak od sladkarij se ne da živeti (sicer se moja hči s tem ne bi povsem strinjala!). Fiati so tisti, od katerih Fiat v glavnem živi! Imajo celo plejado Fiatov 500 (če me ustrelite verjetno ne bi znal našteti vseh izvedenk!). Ja, in od teh zdaj Fiat v glavnem živi. Vendar pa imajo še kar precej modelov in eden izmed njih je tudi Tipo. Tipo (ime namreč) mi je všeč; to še od takrat, ko je na ceste avtomobil s tem imenom zapeljal prvič! Kar dolgo je že od takrat; o Avtu Triglav (distributerju) takrat še ni bilo niti govora … Saj ne, da je bil Tipo kaj posebnega, samo izredno simpatičen in predvsem ni bil dolgočasen; to je bila namreč značilnost skoraj vseh avtomobilov v tem – Golfovem – razredu. Tipo pa je bil tudi cenovno ugoden; celo tisti sedicivalvole. Zato je bil izredno priljubljen. Vsi njegovi nasledniki pa so imeli kar precej težav; tako z imeni, katerih se niti ne spomnim vseh, kot tudi s samo prodajo.
In tako se je po nekaj dolgih letih vrnil Tipo! Ni bilo kakšnega večjega pompa okoli tega. Gre pač za avtomobil najbolj razširjenega razreda. Gneča je tu podobna tisti med Domžalami in Ljubljano ob 7.47 zjutraj. Vse znamke imajo tu svoje predstavnike in trg je neizprosen. Zato je tudi pričakovanje, da bi bil Tipo »the star of the day« nekoliko nerealno. Ampak; tudi novodobni Tipo je dober avtomobil. Celo zelo dober. Če se bojite, da je Tipo stari dobri Fiat, se motite; avtomobil ja namreč odlično in natančno sestavljen. Nobenih »čričkov«, nobenih zloglasnih cviljenj ali zloveščih šumov. In seveda nobenega »light showa« na armaturni plošči. Pri Tipu enostavno deluje vse tako kot je treba.
Imeli smo karavana; skladno je oblikovan. Meni je bilo izredno všeč to, da je bil vsaj malo podoben (tako na prvi pogled) upokojeni Cromi. Takoj je jasno, da je v avtomobilu veliko prostora. In ga tudi mora biti! To je zdaj namreč največji Fiatov »običajni« avtomobil! Ni ne crome, ni več niti tempre … Torej mora Tipo station wagon (kot ob poplavi simpatičnih italijanskih besed z pokvečeno angleščino imenujejo karavansko – še ena pokvečena angleška beseda – različico) pokrivati kar velik kos avtomobilskega igrišča. In še dobro, da imajo zdaj pri Fiatu tudi Chryslerja in Jeepa. Tako, da si tudi pri zahodnih sosedih lahko kupiš večji kos pleha, če to ravno želiš!
Ampak za normalne želje, seveda vkup s prtljažnikom, pa je v tem avtomobilu povsem spodobno veliko prostora.
Nad notranjostjo se ne gre pritoževati. Velik zaslon na dotik (te zaslone jaz sovražim z dna srca), lepo zaobljena in pregledna armaturna plošča in preostanek osrednje konzole, kot pač velik ekran to še sploh dopušča, soliden ročni šeststopenjski menjalnik, pa sedeži, na katerih se sam sicer nisem počutil najbolje, in lična izdelava. Nobenih večjih zamer se ne morem spomniti zdajle, kot to pišem.
Ampak »Marička moja«! Spet dizel. Sicer ga v tem avtomobilu lahko prebavim nekoliko lažje kot pri Alfi, ampak še vedno je samo dizel. Priznam; preveč sem se navadil na električne avtomobile! In ne, to pot vam ne bom zameril, če boste za 100 kilometrov porabili manj kot 5 litrov nafte. To pač ni športen avtomobil, zato ga ni treba tiščati. In česa takega te ta avtomobil (za razliko od Alfe) niti ne prosi. Povsem enostavno se ga da voziti povsem umirjeno družinsko. Zato tudi kakšna ekstremno športna lega na cesti ne pride v poštev. Seveda pa bi prišla v poštev recimo pri 5-vratni različici in če bi bila še »sedicivalvole«, torej ekstremno športna. Pri SW pa res ni nikakršne potrebe po »trdem« vzmetenju!
Rad imam Italijane; sicer govorijo preveč in prehitro, imajo odlično hrano, da o espresu in kapučinu niti ne govorim. Imajo odlične in drage avtoceste in peklensko drag bencin in nafto. Ampak rad se vozim po Italiji. Rad imam tudi italijanske avtomobile, čeprav me včasih kak kolega ne razume najbolje (ne govorim o »Alfa odvisniku« Vinku Kerncu).
In zato preprosto ne maram Sergio Marchionneja. Menda je (tako trdijo nekateri, čeprav sam nisem prepričan), da je mojster financ in mojster excela. Ni pa mojster za avtomobile in občutek imam, da jih ima približno tako rad kot kravate. Če se prav spomnim, jo je zavezal samo enkrat in sicer, ko je bil na obisku pri papežu v Vatikanu (pa še takrat mu jo je moral nekdo posoditi)! Zdi se mi, da on preprosto ubija Fiata, ubija bogato italijansko avtomobilsko zgodovino in za avtomobile bi bilo najbolje, če bi se čim prej pobral iz Torina in na njegovo mesto prišel nekdo, ki bo imel spet rad avtomobile!
In še nekaj; če se Fiat ne bo kmalu začel resno ukvarjati tudi z električnimi avtomobili, potem … Saj ste se učili o velikem Rimskem imperiju?
Primož Lemež
