Številna slovenska podjetja si prizadevajo vstopiti na ruski trg, pa tudi širše – na trge držav nekdanje Sovjetske zveze, še posebno v Ukrajino, Belorusijo in Kazahstan.

Celotno prebivalstvo v teh državah presega 200 milijonov ljudi, kar se zdi v primerjavi z evropskim trgom, ki je zelo konkurenčen, več kot omembe vredno.

Nekatera slovenska podjetja se ustrašijo široko razširjenih mitov, o katerih smo že pisali tukaj, in se ne odločijo za vstop. Druga, ki se teh mitov ne bojijo, pa vprašajo neposredno:

katere konkurenčne prednosti moramo imeti, da bi uspeli na postsovjetskih trgih?

V nadaljevanju bomo skušali razjasniti to dilemo skozi zadnje spremembe na omenjenih trgih, ki so se pravkar zgodile ali se dogajajo prav zdaj.

Ključne slabosti ruskih podjetij, pa tudi drugih, ki delujejo na trgih nekdanjih sovjetskih republik in se sedaj spopadajo z mednarodno konkurenco, so predvsem (iz bližnje preteklosti dobrodošle, zdaj pa usodne) naslednje:

podjetja so nekaj let rasla zelo hitro; nekateri bi rekli, da prehitro
relativno poceni energija, tako električna kot bencin in naftni derivati
relativno nizka cena dela

Prvonavedeni problem je najbolj pomemben. V obdobju od 1998 do 2014 – s kratkim, pa ne preveč bolečim zlomom v letu 2008 – se je obseg potrošnje vseh vrst praktično podeseteril, v določenih primerih pa je zrasel še celo več. To je omogočilo ruskim podjetnikom in njihovim podjetjem, da so lahko bila dolgo, celo predolgo neverjetno neučinkovita, pa kljub temu dobičkonosna.

Trend rasti potrošnje je daleč prehitel trend rasti kompetenc – najprej v marketingu. Nekoč je bila čisto dovolj že sama prisotnost na trgu, pa nekaj blaga na zalogi … in že je bilo podjetje donosno.

Toda položaj na trgu se je dramatično spremenil proti koncu leta 2014 (op. urednika: ekonomske sankcije proti Rusiji zaradi priključitve Krima). Takrat so se zgodile velike spremembe na lokalnem trgu, ki so jih pogosto imenovali kar “idealna nevihta”, saj so proti lokalnim podjetjem kar naenkrat in hkrati nastopile številne ovire in težave. Omenimo jih nekaj:

Opazen padec vrednosti lokalnih valut v primerjavi z dolarjem in evrom. Zato je to zelo vplivalo na obseg uvoza tako potrošnega blaga kot tudi investicijske opreme in strojev.
Posledica gornjega dogajanja je bila, da je kupna moč prebivalstva sledila trendu valut, saj so v državah nekdanje Sovjetske zveze proizvajali za potrošnjo mnogo premalo potrošnih dobrin, vštevši od spodnjega perila pa do različne hrane.
Ruske banke so bile odrezane od poceni evropskih posojil, kar je privedlo do precejšnjega povečanja obrestnih mer na domačem finančnem trgu. Ruska podjetja še vedno plačujejo 12-16 % obrestno mero za najete kredite, ki jih poleg tega ni lahko dobiti. Še posebno manjša podjetja imajo zelo resne težave pri zagotavljanju kreditov, saj so banke hkrati postale mnogo bolj konzervativne in previdne. Problemi, s katerimi so se soočile ruske banke, so vplivale tudi na gospodarstva okoliških držav, saj je bilo dogajanje zanje pravi šok. (Rusija ima še vedno največje in najmočnejše gospodarstvo v regiji.)
Pobuda vlad v regiji je zelo otežila dotedanjo prakso “denarja pod mizo”, ki je bila več kot pogosta v poslovanju med podjetji. Tako početje je postalo zelo drago, v praksi skoraj nemogoče. Številna podjetja niso bila pripravljena na novo realnost, kar jih je prizadelo pri poslovanju, saj so bila vajena izogibanja davkom, oziroma so njihovo plačevanje znižale do minimuma.
Cene naftnih derivatov in električne energije so se skoraj izenačile s tistimi v zahodnih državah, ne glede na dramatičen padec cene surove nafte. Poleg tega cene iz leta v leto vztrajno rastejo.
Ne glede na krizo pa cena dela ni padla; podjetja svoje zaposlene plačujejo vse bolje, in to zaradi pomanjkanja kompetentnih profesionalcev, ki jih na trgu dela še vedno močno primanjkuje.
Številni specializirani trgi so se stabilizirali in postali zreli še pred omenjeno krizo, ki pa je še dodatno otežila poslovanje na njih.

Seveda se lahko situacija na trgu spremeni zaradi svetovnih trendov – v državah bivše SZ pa na to podjetja niso bila pripravljena, saj so nastala v uspešnih časih blagostanja. Ruski, pa tudi ukrajinski in beloruski poslovneži so doživeli le dva velika šoka: v letih 1998 in 2008. Toda tadva – v nasprotju s sedanjim – sta bila kratka in vseobsegajoča. Pravzaprav je bilo vse, kar so morala podjetja takrat storiti, zgolj zmanjšati nekatere stroške in počakati nekaj mesecev, da se je situacija izboljšala.

Tako so tudi tedaj, v letih 2014 in v 2016, storili enako: čakali. Čakali so na boljše razmere na trgu, ne da bi razumeli, da spremenjeni pogoji niso nastopili za nek določen čas. Prišli so za vedno.

Pravzaprav se je obseg konkurence pravkar nekako izenačil s tistim v zahodni Evropi ali ZDA, toda zahodna podjetja so živela v zahtevnem poslovnem okolju že desetletja in so se na trde pogoje že prilagodila. Podjetja iz republik nekdanje Sovjetske zveze pa šele zdaj začenjajo razumevati, da se morajo spremeniti. Toda čeprav so to doumela, pa v praksi tega ni lahko uresničiti. Predvsem potrebujejo številne usposobljene, izkušene in kreativno razmišljujoče ljudi. Seveda je močan izziv najti take ljudi v državah, kjer je bilo povpraševanje po njih do sedaj tako majhno …

Številna področja so, kjer lahko dobro organizirana podjetja iz zahodne ali vhodne Evrope premagajo lokalno konkurenco.