Planika – uspešnica iz Posočja

Pred  leti so vsi slovenski (veliko večji) mlekarji napovedovali prevzem malih mlekarn (in se hkrati prodajali tujcem), so kmetje v Posočju stisnili zobe, za trmarili z butično mlekarno in uspeli. 

Anka Lipušček Miklavič je dolgoletna direktorica uspešne butične mlekarne Planika. Hkrati je – zanimivo –  tudi solastnica Planike kot članica Kmetijske zadruge Tolmin, v katere lasti je mlekarna. Iz skoraj nič je v slabih dveh desetletjih naredila mali agrogospodarski čudež gornjega Posočja. Seveda ne sama, ampak skupaj s kolektivom in dobavitelji mleka – kmeti iz gornjega Posočja. 

Mlekarna Planika iz Kobarida je pod imenom Planika pravzaprav relativno mlada. Nastala je po agoniji in bankrotu Kraševe mlekarne, v kateri so v Jugoslaviji pripravljali del najboljših surovin za slavno in nepozabno Kraševo mlečno alpsko čokolado. Kraš se je umaknil po dolgi kalvariji in na pogorišču je nastala zadružna mlekarna.

Anka Lipušček Miklavič

Zgodba mlekarne Planika je tudi življenjska zgodba in ponos njene dolgoletne direktorice, Anke Lipušček Miklavič, s katero smo se pogovarjali o razvoju in uspehu mlekarne Planika. 

Spomnim se vaše zagnanosti in dobre volje pred dvajsetimi leti, ko so bili v sami branži skeptični glede preživetja Planike. Kako je bila vaša povezana s Planiko?

Anka Lipušček Miklavič: Začela sem kot kmetijska pospeševalka; obiskovala sem kmetije vse Trnovega do pod Triglava. To so bila morda najlepša lepa moje kariere. Spoznala sem čudovite ljudi in njihove zgodbe, pogosto sem bila bolj socialni delavec kot kmetijski pospeševalec. Saj sami veste, Posočani smo tem bolj zaprti vase, čim višje ko greš po dolini. Ko pa tem ljudem zlezeš pod kožo, si njihov. Še danes sem s številnimi v stikih.

Kako pa ste prišli v mlekarno?

Anka Lipušček Miklavič: Poskusila sem tudi v javni upravi, pa mi ni ležalo. Niko Maver, direktor KZ Tolmin, mi je ponudil mesto vodje  komerciale v prerojeni Planiki, ki jo je ustanovila KZ Tolmin. Domači so temu nasprotovali. Bili smo goli in bosi, pa z veliko mero entuziazma, energije in zavedanja, da je treba dolini pomagati. Če mlekarna ne bi zaživela, bi se slabo pisalo vsem hribovskim kmetom, mleka ne bi imeli kam oddajati. Ne gre le za 70 zaposlenih v mlekarni, ampak za skrb za celo dolino. Dobaviteljev imamo okoli 80, njihovo število pada, količina mleka pa raste. Tisti, ki ostajajo na kmetijah, jih posodabljajo, kar nas še posebno veseli. Letos, 2021, smo odkupili celo 5% več mleka, kot lani. 

Kaj je osnova vašega posla?

Anka Lipušček Miklavič: Zgodba Planike temelji na mleku iz Posočja. Brez tega mleka ni Planike. Tudi moj naslednik se bo moral te soodvisnosti zavedati. Kmetje vedo, komu bodo prodali in da bodo za to dobili pošteno plačilo.

Seveda smo povsem odvisni od kupcev. Že je naša vhodna surovina – mleko – je dražje, kot pri velikih mlekarnah, ki poslujejo v ravninskih pogojih. Zelo veliko imamo ročnega dela zaradi uporabe starih postopkov kvalitetnega sirjenja, zlasti sira tolminc. Kupcem moramo pojasniti naš proizvodni proces. Razumeti morajo, kjer je naše mleko pomolženo, na kakšen način, kaj so krave jedle in pasle, kako ga predelujemo v mlekarni – seveda, brez dodatkov in na naraven način – in zakaj je kvaliteta izdelkov Planike tako visoka. Seveda pa so zato nekaj dražji. In za temi izdelkom stojimo, vedno, ves čas in zagotavljamo stalno kvaliteto in varnost potrošniku.

Kaj je srž vašega poslovanja?

Anka Lipušček Miklavič: Prepričana sem, da  še zmeraj je, je bila in bo poštenost ena največjih vrlin v vsaki dejavnosti. Če si pošten do samega sebe in vseh tistih, ki so soodvisni, boš prišel do zadanega cilja, ne hitro, ampak vendarle boš in si ne boš nič očital, saj delaš v prepričanju, da delaš za vse najboljše, kar zmoreš in kar je v danem okolju možno. 

Je to fair play za vse?

Anka Lipušček Miklavič: Seveda, fair play je za kupce in tudi za dobavitelje. Meni se zdi pošteno, da od začetka, ko nekdo zredi kravo, poskrbi za travinje, ga pokosi, posuši, pokrmi, poskrbi za dobro počutje krave, pomolze mleko in ga odda našemu kamionu, ve, zakaj to počne in kako mora to delati. 

Koliko pa je v vaši mlekarni še ročnega dela?

Anka Lipušček Miklavič: Ogromno, mnogo več, kot v velikih mlekarnah, ki so avtomatizirane. Pri nas še vedno zlijemo mleko v kotel, ga mešamo ročno, sirimo ročno,… pa se tudi mi posodabljamo, na primer polnilnica mleka je avtomatizirana. Maslo, npr. pinimo, ga ročno preložimo v stroj za oblikovanje, in tako naprej. Če je sirar nepazljiv, zamišljen ali kaj podobnega, le za stopnjo preveč segreto lahko pomeni katastrofo za tisto saržo. No, sicer se tudi mi posodabljamo, nam robot zlaga steklenice in podobno, ampak ključne stvari se delajo ročno.

Kako je rastla mlekarna?

Anka Lipušček Miklavič: Začeli smo iz nič. Najprej smo v Cerknem delali sir Tolminc, potem smo naredili sirarno tu, v Kobaridu. Pomembno je bilo, da smo se odločili, da bomo delali le tisto, kar smo od nekdaj delali v dolini: sir, skuto in maslo, no, tudi konzumno mleko. Naši izdelki nas pozicionirajo kot posebne, drugačne, ne bomo tekmovali z ostalimi slovenskimi mlekarnami. 

Pomembna odločitev je bila, da je naša surovin, le mleko iz Posočja in Cerkljanskega. Potrošnikom smo skušali pojasniti, kako nastajajo naši siri in drugi izdelki: od kmeta, planinske paše, bolj zdravih krav, košnje sena in tako dalje.

Uredili smo tudi muzej mlekarstva – Od planine do Planike. Zelo poučen je in podpira naša tržna prizadevanja in prosvetljevanje potrošnikov, saj govorimo o tisočletni tradiciji sirarstva v dolini, obiskovalci lahko poizkusijo izdelke in se navdušijo nad pripovedjo.

Kaj menite o posnemovalcih, majhnih, družinskih mlekarnah in sirarnah?

Anka Lipušček Miklavič: Pred vsakim, ko bo začel s to dejavnostjo, bom dala kapo dol. Delo je izredno zahtevno: skrbeti je treba za živino, jo krmiti in molsti, isti dan oddati mleko, itd., ja, zelo naporno in odgovorno. Pa ne, da se bojim konkurence, mlekarstvo je zelo usodna odločitev. 

Mlekarna Planika posluje z dobičkom. Kaj imajo od tega delničarji oz. kmetje? Ali obstaja nasprotje med odkupnimi cenami in željo po čim večjem dobičku?

Anka Lipušček Miklavič: Predsednik našega nadzornega sveta je kmet, naš največji dobavitelj. Ostali člani so predsednik zadruge in še en dobavitelj mleka, predstavnik KZ Tolmin in predstavnik delavcev mlekarne Planika. NS pozna vse podrobnosti poslovanja, dobimo se vsaj 4x letno. NS predlaga odločitve upravnemu odboru (sestavlja ga na 4 leta voljenih 8 kmetov), ki je v bistvu skupščina zadruge. Članov je preko 200, predsednik upravnega odbora pa je po rangu najvišji, in UO sprejme sklepe o investicijah in drugih pomembnih odločitvah. NS lahko samostojno imenuje direktorja mlekarne. Leto poročilo pregleda zunanji revizor, potrdi ga NS. 

Trenutno je odkupna cena mleka kakih 30% višja, kot v ostalih slovenskih mlekarnah in je na cene ravni v EU. Zadruga ni ustanovljena z namenom ustvarjanja dobička, ampak plasmaja vhodnih surovin in končnih izdelkov. 

Vsak mesec dobavitelje – člane zadruge, ki predstavljajo veliko večino –  stimuliramo z dodatkom na dogovorjeno odkupno ceno, kakor pač uspešno poslujemo. Konec leta naredimo poračun za celotno količino oddanega mleka. Pogodbe z dobavitelji ima KZ Tolmin, mi pa s KZ. Težav z dobavitelji – člani nimamo, tudi razumejo, da so potrebne investicije za modernizacijo. No, nekako z bojaznijo smo jim predlagali idejo o muzeju mlekarstva, za kar še vedno mislim, da je bila odlična ideja.  Po so rekli člani: »Če mislite, da je to prav in potrebno, potem dajmo!« 

Nikoli ni bilo trenj med nami. Kmetje se zavedajo, da so v negotovih časih potrebne tudi rezerve. Ob začetku pandemije covid smo prav reagirali, podaljšali rok trajanja mleka, veliko več mleka smo predelali v sir,  in na koncu smo vse uspešno prodali. Po začetnih težavah – prodaja mleka se je prepolovila – smo dobro poslovali. Lani smo šli na pobudo Ljubljanskih mlekarn v marketinško kampanjo Slovensko mleko nas povezuje. Skoraj vsi večji trgovci so naj sprejeli na prodajne police razen Lidla in Eurospina, mi smo tako imeli konzumno mleko po celi državi. 

Prodaja na domove in brezstična prodaja nam je pomagala v prvih tednih pandemije , potem so se ljudje spet vrnili v trgovin;, vsa delovna mesta so bila ohranjena, dosegamo cca. 10,5 mil. prometa, tudi naši zaposleni so primerno nagrajeni.  

Kaj pa nasledstvo, ko se pripravljate na upokojitev?  Že imate naslednika, ga vzgajate?

Anka Lipušček Miklavič: Iščemo primernega človeka iz dejavnosti. Ključno pa je, da bo moje mesto zasedel človek z dušo, ki mu bo mar za mlekarno, za dobavitelje in za zaposlene. Mlekarna dobro stoji, je stabilna. Naslednik bo moral imeti razumen pristop, recimo temu kar zdrava kmečka pamet. Več sebe je treba vlagati, kot bi delal  sam zase na kmetiji.

In kaj boste počeli kot formalna upokojenka?

Anka Lipušček Miklavič: Živim na kmetiji, imam že 4 vnuke, dolgčas mi ni in mi ne bo. To mi je v veselje, želim si, da bi čim več časa uživala me njimi in da bi nadaljevali s kmetovanjem. Na koncu ti ostane le družina. Moja hčerka je tehnologinja v mlekarni, številni so rekli, da me naj ona nasledi, pa je rekla: »Ne, jaz bi rada, da bi imeli moji otroci mamo!«  To ni lahko slišati. V času mojega odraščanja, sta bila starša ob meni. Poleti bom šla v planino, pasti in siriti, kot vsako leto, dela in opravkov me čaka veliko.

Pogovor vodil: Vito Komac

Robert Sernec, MBA, IMD, o Anki Lipušček Milavič