Načrtovali smo le skupinski intervju z družinskimi oziroma butičnimi hoteli, pa so bili pogovori z njimi tako zanimivi, da smo jih sklenili objaviti v celoti. Vprašanja so bila praktično enaka, zato sogovornike tudi lahko primerjate med seboj. Nekaj podrobnosti smo in bomo predstavili v posebnih prispevkih.
Sodelujejo (od zahoda proti vzhodu): Nebesa, Istrske hiške, Bazni tabor, Ruska dača in Goričke iže.
Prva destinacija so slovita Nebesa iz Liveka nad Kobaridom. Ko jih boste obiskali, boste videli mali raj na zemlji, najbolj fenomenalne razglede, kar si jih sploh morete misliti, pa z odličnim bivanjem.
Nekaj malega podatkov: Nebesa so naš najstarejši sogovornik, svoje storitve ponujajo že vse od l. 2003, pri samo osmih ležiščih (najmanj v skupini) ustvarjajo največji prihodek (recimo okroglega četrt milijona letno), v koronskih časih pa se jim je struktura gostov obrnila na glavo in je zdaj domačih gostov skoraj ¾.
Od družine Roš poznam osebno le Katjo, izjemno Delovo novinarko, ki nam je pride četrt stoletja pomagala pri projektu Soška fronta, ki ga je snemal slavni Leonard Freed. Kako, da ste se odločili za turizem?
Družina Roš
Katja in Bojan Roš (namerno v dramatičnem sedanjiku): Bojan je zdravnik, internist in pulmolog, Katja novinar častnika Delo. Oba sta polno zaposlena, z dela čez glavo. Napoči čas, ko sta hčerki, Ana in Maja po zaključenem študiju zaživeli svoje življenje. V življenju je nastala praznina. Katja je Bojana navdušila nad zamislijo, da si zgradita hišo, prvo in edino. Lahko tudi skromno. Edini pogoj je razkošen razgled. Tako razkošen, da bo poplačal enoličnost bivanja v osamljenih, od vsega oddaljenih krajih. Pod Ručnovko nad Livkom stoji povsem razpadla smučarska koča. Katja jo na svojih novinarskih poteh nekajkrat obišče in slika. K sliki žalostnih, od požara počrnelih ruševin spredaj in s kuliso veličastnih razgledov na zasnežene gore kuliso zadaj, dušebrižniško pripiše: »Kdo ve zakaj se ne najde dovolj podjeten človek, da bi iz te žalosti napravil nebesa?«.
Maja Roš: Zanimivo, kako smo vsi člani naše družine nekoč imeli popolnoma drugačne poklicne sanje, danes pa smo se vsi znašli v turističnem loncu. Sestra Ana je študirala diplomacijo in sanjala o Bruslju, sama pa sem po študiju ostala v Ljubljani in dvajset let posvetila novinarstvu. Medtem sta starša ustvarila Nebesa. Pa »samo majhno hiško« si je želela mama, živeli smo namreč v bloku. Oče pa je želel nekaj več, »nekaj za penzijo«. In tako je s pomočjo arhitekta Roka Klanjščka nastalo nekaj izjemnega – na prvi vtis preprostega, hišice, kot bi jih narisal otrok, a Rok, ki je kljub svetovni slavi, vendarle domačin, je sledil arhetipu visokopašnih planin. Točno vis-a-vis Nebes, pod Krnom, kraljuje planina Slapnik, pastirske hišice, podobne Nebesom. Pred šestnajstimi leti je za modernost stavb, ki hkrati spoštuje zgodbe preteklosti, Rok prejel številne nagrade, od Plečnikove do nominacije za evropsko nagrado Miesa van der Roheja…
Zdaj je že pet let tega, ko smo sprejeli ponudbo staršev in prevzeli vodenje Nebes. Ni mi bilo lahko. Govorim v prvi osebi, kajti mož je bil nad idejo takoj in dokončno navdušen. Zame pa se je začel izjemno naporen miselni proces – preračunavanja, tuhtanja, planiranja… vse do tesnobe. Pustiti delo, ki ga imaš rad, zapustiti gledalce, pa tudi njihov feedback me je polnil s posebno energijo. Sem družben človek in se preseliti visoko v hribe med jelene… Se preseliti nazaj v »planinski raj«, pa tudi nazaj k staršem… Skratka, izzivov ni manjkalo!
Kako vam je uspelo dobiti tako dih jemajočo lokacijo?
Katja in Bojan Roš: Ko iščeta kraj za svojo hišo, se spomnita na ta zapuščeni kraj. Bil je na prodaj. Po sprejemljivi ceni. Imel je samo eno »lepotno napako«. Parcela je bila v občinskem prostorsko ureditvenem načrtu strogo rezervirana za razvoj turizma. Nič hudega, sta si rekla. Bosta pač sobivala s turisti. Tu gori na gori ne bosta nikoli prav samevala. Odločitev je padla. Na občini so si oddahnili, znebili so se neurejene, zapuščene parcele. Podobno, z olajšanjem se je odzval tedanji lastnik parcele z ruševinami. Arhitekt Rok Klanjšček je bil navdušen nad povabilom, da nariše načrt. Razložila sta mu kako si predstavljata sobivanje s turisti. Napravil je maketo hišic. Bile so tako lepe, da poti nazaj ni več bilo. In sta šla.
Nebesom naproti. Ime zveni prevzetno. Tega sta se bala. Ime terja razlago. Kraja pod Ručnovko se je ime Nebesa oprijelo v slavnih časih smučanja na Livku. Zaradi nebeških razgledov, ko smučaš z visokimi gorami in morjem na očeh pa seveda zaradi razbrzdanih veselic v smučarski koči. Nebesa, kjer so se ljudje po smučanju veseljaško družili, se zaljubljali, se poročali…Tako imajo ta kraj v spominu domačini od Livka vse naokoli, do Gorice in do Čedada. To je karizmatičen kraj.
Kdaj se je »avantura« začela? Koliko ste morali vložiti in od kje ste črpali sredstva?
Katja in Bojan Roš: Dogajati se začne na prelomu tisočletja. Gradnja je hitra, začetek poslovanja tudi. Prvi gostje na vzorno urejenih Nebesih praznujejo Božič leta 2003. Leto za tem je porast nočitev že 50-odstotna, nato se rast upočasni, najprej je 20-odstotna, potem postane 10-odstotna rast zasedenosti stalnica – do leta 2008, ko udari svetovna gospodarska kriza. Finančni načrti se podrejo. Rast turistov se ustavi. Najprej izginejo Britanci. Žal jima je zanje. Bili so edinstveni gostje.
Naložba je stala okoli 2 milijona evrov. Milijon je bilo posojil. Gradnja je zaradi nepredvidenih stroškov stala skoraj trejino več, kot je bilo zastavljeno. Vse vloge za pomoč v obliki takrat aktualnih nepovratnih sredstev so zavrnjene. Države naložbe v majhne turistične namestitve ne zanimajo (sredstva dobijo veliki hoteli). Ne zanima je, da gre za naložbo v gorate, obmejne, demografsko absolutno ogrožene kraje, v kulturno krajino in nenazadnje za naložbo v nekaj povsem novega na področju turizma, ne zanima je, da graditelja Nebes morata zgraditi lasten, 2 kilometra dolg vodovod, premikati obstoječo komunalno infrastrukturo,….Torej, pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Kot Robinzonu. Toliko o zgodovini. Okoliščine in dogodki so za današnje rodove nepredstavljivi. Danes take naložbe peljejo povsem drugače. Evropsko.
Maja Roš: Prva evropska sredstva smo črpali pred tremi leti in sicer skoraj 200.000 EUR za energetsko obnovo. Zgradili smo biološko čistilno napravo, dodali dve toplotni črpalki, prenovili izolacijo vseh prostorov, zmanjšali porabo vode in elektrike. Smo praktično samooskrbni.
Kakšne izkušnje imate z lokalnim okoljem?
Katja in Bojan Roš: Predvečer prvega dne, ko Katja in Bojan prideta za stalno živeti pod Ručnovko, sta polepšala Toni in Ivo. V plastični steklenički Air France prineseta blagoslovljeno vodo iz Lurda in priprošnje iztrgane iz starega molitvenika. Razlagata načrte za rejo jelenjadi. Bojan, čeprav brez denarja, jima gre naproti s posojilom. Zlagoma se pridružijo drugi, Loredana, Jožica, Irena, Silvo, Ivana, Mira, Marko, Dejan, Pavel, Zlatko, Slavica, domala vsa vas….V hribih je sožitje zakon preživetja. Skupaj spravljajo seno, trgajo naravo iz naročja divjine, se ukvarjajo z rejo jelenjadi. Bojanova telesna moč in trma na košenicah vztrajati do zadnjega diha postaneta legenda. Katja dela, kar zna. Piše pravljice in povesti, spravlja v kup krajevno zgodovino, etnologijo in mitologijo kraja, se muči z obnovo zaprte šole in etnološkega spomenika Nježne hiše, ureditvijo tematske poti Livška štorija, postane »dosmrtni« predsednik krajevne skupnosti šestih vasi, vzpostavi nove stike z Benečani, sosedi za mejo, pripravlja razstave (zadnja si prisluži celo Valvazorjevo priznanje). Vse z namenom izboljšati samopodobo od vseh pozabljenih vasi in postaviti Livek na zemljevid Kobariške, Goriške, Slovenije. Livčani Bojana in Katjo sprejmejo medse. Z distanco, kot se spodobi za hribovce in prebivalce mejnega pasu z Italijo. Komentar zakaj je to neprofitno delo ob delu za preživetje potrebno, je danes odveč. Ne bi razumeli.
Na koga ste se lahko zanesli na začetku projekta?
Katja in Bojan Roš: Samo nase in na zvestobo domačink, ki so prevzemale vlogo gospodinj na Nebesih, Ivana, Mira in Irena. Zlasti Irena. Bojan in Katja delujeta kot one man band. Usklajeno in pošteno. Katja se po dveh utrudljivih letih upokoji, pusti novinarstvo in se posveti samo Nebesom. Bojan še deset let dela v ambulantah. To je boj za preživetje! Položaj je tako resen, da ni prostora za medosebne spore in spopade. Dneve, mesece, leta polepšajo kratki obiski Livčanov.
Kako pridobivate goste? Kakšna je njihova struktura?
Maja: Že od samega začetka je bila želja, da Nebesa ohranijo prizvok »skrivnostnosti«, nekaj, kar ni dosegljivo vsakemu, a je na »wish listi« mnogih. Zato smo zavračali vse plačljive oglase in pocenkarske članke ter kompenzacije. Smo se pa radi odzvali na zanimive intervjuje in članke. Leta 2003 so Nebesa prejela štiri v arhitekturne nagrade. Tako so številni mediji, domači in tuji, pisali o tej še danes čudoviti umestitvi hišk, skoraj vasice, ki je v bistvu arhetip pašnih planin. Če se podate pod Krn, vas bo pritegnila planina Slapnik, kjer so v vrsti enako oblikovane hišice, torej preproste, kot bi jih narisal otrok, le da so kamnite, naše pa lesene. Potem je tu Ana s Hišo Franko, ki novinarje vedno usmerja širše, k dobrih zgodbam v dolini Soče, torej tudi k nam ? In tako je vsako leto prihajalo več gostov, že leta smo najbolj zasedena postelja v Posočju. Bližamo se 70% zasedenosti. Zimski meseci so zaspani, dolina pod nami se spremeni v dolino duhov, gostje so le domači. Svojčas so prevladovali Angleži, zadnja tri leta pred »korono« Američani, vedno nas imajo radi nemško govoreči gostje, pa Belgijci in Nizozemci. Razlika pa je ta, da so Nemci denimo pri nas po 5, tudi 7 dni, letos so bili rekorderji pri nas celih 14 dni – kar pomeni da imajo »bazni tabor« pri nas, nato pa hribolazijo, si od nas ogledajo tudi Bled, Ljubljano, celo Benetke… Američani pa bi najraje prenočili zgolj eno noč, saj imajo teden dni za celo Slovenijo in še malo Hrvaške ? Rekla pa bi, da je večina gostov, finančno gledano, srednji zgornji razred. To so gostje, ki cenijo mir, tišino, intimo. Cenijo znanje in zgodbe. Pristnost in iskrenost. In kaj jih zanima? Večino narava. Zato jih usmerimo na Kolovrat, kjer se mešata alpski zrak in sol morja, pa do slapa Kozjak, Tolminskih korit, Čadrg, Robidišče, če imajo radi odmaknjene vasice, za hribolazce so Krn, Matajur, Stol… Zgodovinski turizem je bogat v naši dolini, nekateri pokukajo v Beneško Slovenijo. Povabimo jih na izlet z električnimi gorskimi kolesi. So pa taki, ki se pridejo le napojiti z energijo. Z daljnogledom v roki ure in ure sedijo na razglednih terasah in opazujejo padalce v zraku, kajakaše na Soči, pohodnike na Krnu, ladje v Tržaškem zalivu …
V kakšen marketing in v katere kanale vlagate?
Samo: Finančno vlagamo minimalno. Še pred tremi leti na socialnih omrežjih sploh nismo bili prisotni. Maja je nato zaštartala instagram in facebook in naše fotografije so res odmevne. Vendar pristne – kar je danes v turizmu zelo pomembno! Nekaj malega smo vložili v promocijo na Facebooku, ko so prišli na plan turistični boni. Kar je imelo takojšnji učinek.
Maja: Mi stavimo na »manj je več«. Nimamo ne dekoracije ne animacije. Ves fokus je usmerjen navzven. Steklene stene omogočajo, da si tudi v hudi zimi ali divjajoči nevihti del narave. Pogled je vsakič drugačen. Zjutraj te zbudi pogled na čredo ovac, popoldne se naokoli pasejo koze, včasih te preseneti zgolj osamljeni jelen. Oblaki pa tako ali tako naredijo nebo. Ali pa se zataknejo v ostenje Krna, jeseni in pozimi tiči megleni pokrov nad dolino, mi pa se kopljemo v soncu, takrat je res čarobno. In se zarana, še v pižamah, zagledamo z gosti, vsak s svojim fotoaparatom v rokah ?
Koliko vam pomenijo dobre, visoke ocene na rezervacijskih platformah?
Maja: Dobra ocena je potrditev, da delamo dobro. In naše so res visoke. A mi se z njimi ne obremenjujemo. Odgovorili smo zgolj enkrat. Ko nam je gostja, brez imena, seveda, dala oceno ena, ker, pazite, »there is no Matterhorn view«. Kdo pa trdi, da je! Zame osebno je mogočnejši ali kot je ob prejetju Plečnikove nagrade zapisal arhitekt Rok Klanjšček: »Je edini kraj, kjer je možno iz notranjih ambientov »plavati« na Krn, »zajadrati« v zaliv Gradeža, »presmučati« Kaninsko pogorje, in se »bojevati« na frontah prve svetovne vojne.
Katere vaše dejavnosti še ustvarjajo prihodek?
Maja: S pomočjo evropskih sredstev smo skupaj s Hišo Franko zasnovali ultimativno doživetje Doline Soče. Poimenovali smo ga High in life oziroma Visoko nad vsakdanom s podnaslovom 7 zgodb in okusov sester Roš. Je potovanje – skozi nove izkušnje, zgodbe, prvobitne okuse, do ljudi doline Soče. S pomočjo evropskih sredstev smo pripravili edinstveno doživljajsko pot – gostje bodo z vodnikom spoznali soško postrv, drežniške koze, cike, poskusili štruklje, planinski sir in skuto s kotla, nabrali zelišča in si pred skrivno kočo sredi gozda pripravili frtajlo. Res dobra zgodba!
Boste kakšno dejavnost še dodali?
Maja: Zanimiva je bila reakcija moža, ki prihaja iz poslovnega sveta. Bil je prepričan, da bomo potem, ko smo od staršev prevzeli vodenje Nebes, kapacitete povečali. Zdaj imamo namreč samo štiri hišice za dva. In je že videl, kako bomo zgradili še dve, tri hišice, morda kakšen danes tako popularen »glamping«. A je kmalu uvidel, da je prednost Nebes prav butičnost. Da se gost počuti, kot bi Soški dolini vladal sam. Sedi na terasi in nikjer nikogar. Niti glasu civilizacije, razen kakšen zvon iz daljave in cingljanje zvoncev bližnjih ovc. Sicer pa eno samo ptičje žvrgolenje. Najbolj so presenečeni gostje iz velemest. Obstanejo na terasi in nekaj jim »ne štima«. Ne vedo kaj, a nekaj ni v redu. In potem zaznajo, da ni nobenega hrupa. Da je to čista tišina, ki je niso vajeni. To tišino, intimo in mir res negujemo. Tišina je včasih najboljša glasba, je pel Pavarotti in to velja tudi za naš kraj. Zato tudi nimamo družinskega turizma. Zdaj smo hišice prenovili. In so res kot gnezdeca za dva. In ko sem omenila idejo o glampingu, tega bi orkanski veter, ki pribesni z morja dvakrat, trikrat letno, dobesedno odnesel. Zato nobeni »okraski« pri nas ne pridejo v poštev. Vse leti po zraku. Celo prejšnji stoli, ki niso bili dovolj robustni. Tako ali tako pa dekoracij pri nas ni. Sledimo čistim linijam, asketsko so hišice namenjeno opremljene, da so vsa občutenja osredotočena navzven. V naravo. V divjanje narave. Najlepše je v nevihti. Opazuješ jo ves čas, kako se bliža. Kako zavesa dežja drsi prot tebi. Pozdravi z vetrom in napade. V štrkanju dežja po bakrenah strehah se najlepše spi! Sama sem sicer žalostna, ko gostje pridejo in na Nebesih »sedi« oblak. Kar pomeni, da se ne vidi nič. Ena sama mlečna belina. A moj mož to takoj obrne na pozitivno stran: »Zajtrka v oblaku pa tudi ne jeste tako pogosto!«
Koncepta Nebes ne spreminjamo, ker je predober, da bi ga (smeh). Smo pa uspešno počrpali evropska sredstva za energetsko prenovo. Že tako imamo sončno elektrarno, zdaj še tri toplotne črpalke, zmanjšali smo porabo ogrevanja in vode, zgradili smo biološko čistilno napravo, tesla nam je poklonil dve polnilni postaji za električne avtomobile in tudi sami smo nabavili električni avto in električna kolesa. Vendar se v smeri »bio«, »eko« ne oglašujemo, ker sta ti dve besedi preveč zlorabljeni v zadnjem času. Kupujemo lokalno – tolminski sir, domače salame, jogurte iz ekološke kmetije, mleko iz Planike… in nismo obremenjeni s certifikati. Ko sem rekla »oglašujemo« – se raje sploh ne oglašujemo, takšen koncept sta starša sprejela že od začetka. Najboljša reklama je tista od ust do ust. In danes imamo že skoraj 70-odsotno zasedenost, kar je v tej dolini, ki je pozimi »dolina duhov«, že skoraj čudežno.
Kako je vključena v projekt vaša družina?
Maja: Nebesa sva prevzela pred petimi leti. Prvo leto sva oba z možem deloma orpavljala še drugo službo, jaz v novinarstvu na PopTV, Samo pa v poslovnem svetovanju. Vendar sva v drugem letu ugotovila, da je kaos tu in tam, pa saj je znano, da na dveh stolih ne moreš sedeti. In sva popolnoma opustila službi. Samo skrbi za posel in ves finančni del, oba sprejemava goste, sama skrbim tudi za nabavo, da je vse na svojem mestu. Zaposlena je še Suzana, ki skrbi, da je vse lepo čisto. Čistočo gostje res hvalijo. Mama poskrbi za cvetlične aranžmaje, oče pa še vedno rad kosi in kida sneg, pa salame so njegova strast. Oba pa pogosto klepetata z gosti. In to je tisto, kar si gostje zapomnijo. Naše zgodbe.
So med člani družine zaradi projekta tudi napetosti, slaba volja, ipd.?
Maja: Seveda so. Oče je denimo mnenja, da če on ni šel nikamor, naj tudi mi ne gremo. Ker je tu najlepše, pa ker je seveda delo. A mi imamo majhne otroke, fanta sta stara 8 in 10 let in če ne bomo zdaj hodili po svetu, bo vlak odpeljal. Tako smo letos prvič predali Nebesa krasnemu paru, zdaj smo si še podaljšani vikend vzeli za smučanje in vse je lepo in prav.
Koliko vlog ste vi opravljali istočasno?
Maja: Midva s Samom znava oba vse. Torej eden od naju in naša Suzana, ki srbi za čistočo, lahko obvladamo vse. A to pomeni – cel dan na obratih. Na dolgi rok ne bi zdržali ?
Se lahko tak projekt vodi brez lastne prisotnosti?
Maja: Sprva sva menila, da sva nenadomestljiva. Pa nisva. Poleti sva »vzgojila« res priden par in sta prevzela Nebesa za 14 dni. In to sredi sezone. Gostje so nama pisali, da sta res krasna človeka. Vendar priznam – najprej sva bila na trnih ali bo vse ok, vendar imaš s seboj računalnik, telefon prižgan in smo sproti reševali kakšen zaplet. Zdaj pa sta že čisto »zverzirana«. Vendar – največja dodana vrednost smo ljudje in je čas, ki ga posvetimo gostom. In ker smo tako zelo butični, se lahko vsakemu gostu res posvetimo.
Pod črto
Nebesa so nastala s potom in odrekanjem, s tudi s pomočjo in razumevanjem lokalne skupnosti, in niso padla iz neba.
Pogum družine Roš je izjemen, upajmo, da se ga bo nalezel tudi kdo od bralcev. Je prava, čistokrvna podjetniška zgodba o volji, pripravljenosti in uspehu.
Vito Komac, urednik portala Podjetnik.net
