Svoj KaKa blog pišem že dobro leto. 65 zapisov sem ustvarila in ponosna sem na vsakega svojega bralca. Vstop v Novi Podjetnik je nova odgovornost, nova publika, nove teme. Podjetniki si želijo idej, želijo si osveščanja, izobraževanja, želijo drznost, želijo naprej, želijo rasti in se razvijati. Zato tole delo ne bo lahko in tipkovnica se že zatika. Gremo naprej!
Ker pokrivam področje komuniciranja, naj bo prvi zapis namenjen temu. Slovenci nismo prav vešči tega. To dokazujejo politiki vsak dan, občasno imamo priložnost to videti in slišati tudi od gospodarstvenikov, še naši estradniki ga včasih hudo lomijo.
Ampak začnimo s komunikacijskim bontonom. Ta pravi: če nekomu nekaj pišeš, si zaslužiš tudi odgovor.
A pri nas ni tako. V Sloveniji smo povsem potiho in s sklonjeno glavo sprejeli nekulturno navado neodgovarjanja na pošto. Največkrat to velja za elektronsko pošto, v osnovi pa za vse oblike odgovarjanja, bodisi telefonsko bodisi na povsem klasično pošto. Bolj ko poslovni, pa tudi povsem običajni bontoni poudarjajo pomen odgovarjanja, bolj ga zavračamo.
To dejstvo je še posebej mučno … kaj mučno … do konca žalostno je, za vse tiste, ki pošiljate na več deset naslovov prošnje za službe. Koliko odgovorov prejmete? Največkrat nobenega, če pa kakšen skoraj po pomoti zaide do vas, ste skorajda srečni ob tem, da so vam (vsaj) povedali, da niste primeren kandidat … Pa to velja tudi za ponudbe za sodelovanje, ki jih pošiljate potencialnim poslovnim partnerjem, še posebej pa to velja za podjetja v državni lasti, za vse javne institucije oz. javno upravo.
Takšen odnos do piscev prošenj, pobud in predlogov je povsem neprimeren, je v nasprotju s poslovnim bontonom in skregan s čisto običajno človeško vljudnostjo. Neodgovarjati na pošto je nekulturno in razkriva vzvišenost in aroganco naslovnikov. Poznam jih nekaj, ki se celo pohvalijo, da na maile sploh ne odgovarjajo. Mojo kritiko vzamejo z nasmehom, češ, kaj mi pa moreš; to je moja pravica.
Ti ljudje v resnici niso sposobni dvosmernega komuniciranja. Oni bi komunicirali z monologom, ko se njim zljubi, in takrat naj bi jim vsi prisluhnili. Zame so skrivači, prestrašene reve, ki se potuhnejo v svojem izoliranem prostoru in svetu in prilezejo na dan le takrat, ko sami čutijo potrebo za to.
Seveda pa je treba pošteno vzeti v bran vse, ki prejmete po več sto mailov na dan. Moj nasvet vsem vam je, da nemudoma (in vsaj delno) urejanje svojega e-predala prepustite nekomu od sodelavcev. Povsem mogoče je, da z ne-odgovarjanjem na pošto delate podjetju veliko poslovno škodo. Če ne te, pa vsaj veliko škodo ugledu podjetja. Ne dovolite, da vaše podjetje dobi podobo zaprtega, vase obrnjenega, vase zaljubljenega podjetja, ki mu družba »dol visi«. Prav enako velja za vsakega posameznika, ki se odloči za takšno obliko ravnanja.
Državljane upravičeno z ne-odgovarjanjem še najbolj jezijo javni zavodi, institucije in drugi proračunski uporabniki.
Vsi ti so v službi nas, državljanov, pa nam ne privoščijo niti takole kratkega, a povsem korektnega odgovora:
»Zahvaljujmo se vam za vašo pobudo, ki se nam zdi zelo zanimiva. Zaradi pomanjkanja sredstev letos in tudi v prihodnjem letu je, žal, ne bomo zmogli realizirati. Veliko uspeha vam želimo in prijazen pozdrav, Ta-in-ta«.
Piscu takšen odgovor vzame med 16 – 24 sekund, odvisno od hitrosti prstov na tipkovnici.
Vsem, ki ste se morebiti prepoznali v takšnem ravnanju kot posamezniki ali kot upravljalci naslova info@nekopodjetje.si, sporočam, da niste samozadosten sistem, ki bi lahko deloval povsem izolirano ali celo samo takrat, ko se vam zljubi. Ste povezani in prepleteni s širšo družbo, od katere tudi veliko dobite. Zato si vzemite nekaj sekund poslovnega življenja in za božjo voljo odgovorite na pošto, četudi morate nekoga zavrniti.
Zaključujem. Tudi vaš prijazen »Ne, hvala« je odgovor. Je celo zelo korekten odgovor, ki bo naslovniku zaključil čas negotovosti. Je odgovor, ki ga bo na nek način celo cenil. Zato sedite za računalnik in napišite odgovore, ki čakajo na vašo obravnavo. Hvala, v imenu vseh, ki čakajo nanje.
