Želite uspeti v podjetništvu?
Super, bravo! S tem ni nič narobe, vendar je smiselno bolje pogledati, kaj si resnično želite. Razumevanje lastnih želja vodi v zasledovanje in posledično doseganje ciljev. Če ne razumete svojih želja, boste težje dosegli svoje cilje in obenem na daljši rok celo tvegate, da boste izgoreli.
Da se boste bolje razumeli, si iskreno zastavite naslednje vprašanje: Želiš ali misliš, da moraš uspeti?
To vprašanje si je smiselno zastavite večkrat in to poglobljeno. Vprašanje deluje sicer enostavno, vendar odgovor na njega običajno ni preprost.
Je pa pomemben in »odloča« o vašem uspehu. Ljudje namreč menimo, da si nekaj želimo, pa ni nujno, da to drži. Pogosto si nečesa ne želimo, ampak iz različnih razlogov mislimo, da moramo nekaj doseči. In tu se pokaže razlika med željo in med tem kar mislimo, da moramo doseči. Željo v tem primeru opredeljujem kot srčno željo in misel, da moram opredeljujem kot pričakovanje.
Poglejmo primer človeka, ki si je za cilj postavil, da zasluži en milijon dolarjev.
Kaj je njegova srčna želja? Če se malo poigram in pogledam na to vprašanje z materialne perspektive, potem je smiselno naslednje vprašanje: Ali želi ta denar v obliki bitcoinov ali v obliki bankovcev?
Če je odgovor papir, seveda sledi vprašanje, kaj bo storil z »zelenci«?
Verjetno ne bo naredil zelene solate ali pa uporabil bankovcev pri veliki potrebi. Pri obeh možnostih ima na voljo boljše alternative v obliki endivije in toaletnega papirja. Torej, pri nekom, ki želi en milijon dolarjev, v resnici ne gre za fizično željo ampak za simbolno željo. To pomeni, da je pod osnovno željo skrita še druga želja. To je želja po občutenju.
Pravo vprašanje torej je: Kaj želiš občutiti ob posedovanju enega milijona dolarjev?
Da ne bo pomote. Samo po sebi ni nič narobe, če imaš materialne želje oz. si postavljaš materialne cilje. Smiselno pa je ozavestiti, zakaj imaš te cilje. Kaj želiš občutiti, ko boš dosegel svoj cilj? Ko boš odgovoril na to vprašanje, boš šele razumel, ali so ti cilji posledice pričakovanj družbe, mogoče tvojih staršev, ali so to resnično tvoje želje.
»Za vsakim materialnim ciljem se v ozadju, v eni ali drugi obliki, skrivajo želje po varnosti, ljubezni, vrednosti in obilju. Gre torej za primarno željo po občutenju in ne po posedovanju materialnega. Ljudje želimo občutiti in vedeti, da smo dovolj.«
— Odlomek iz knjige KDAJ JE DOVOLJ?
Če človek, ki si postavi cilj en milijon dolarjev, tega ne ozavesti, bo vedno ujet v »podganjo dirko«. Če ne bo dosegel cilja, bo nezadovoljen. Če bo dosegel cilj, bo začasno morda celo zadovoljen. Potem bo dvignil letvico stopnjo višje in še naprej mrzlično zasledoval nov cilj. Morda bo novi cilj postavljen na 10 milijonov dolarjev. Vprašanje je, ali je vredno to početi samo zato, da bi se nekoč morda počutili dovolj vrednega.
Pričakovanja in zmožnosti
Živimo v svetu, ki je izjemno ciljno usmerjen. To ustvarja močna družbena in posledično osebna pričakovanja. Ljudje se poistovetimo s svojimi cilji. Če jih dosežemo, smo (vsaj začasno) zadovoljni. Če ne uspemo, se počutimo kot poraženci. Ljudje zato mislimo, da moramo doseči cilj. Bojimo se celo, da če se ne bomo naprezali za dosego cilja, da ga ne bomo dosegli. Vprašanje pa je ali to vedno drži. Osebno mislim, da delovanje po principu »mislim, da moram« deluje, če že deluje, samo na kratek rok. Torej takrat, ko ima človek poleg visokih pričakovanj tudi visoke zmožnosti.
Če delamo to kar »mislimo, da moramo«, nam v trenutku, ko pričnemo dosegati cilje, motiv za to aktivnost upade.
Razlog je v tem, da to ni bila naša resnična želja, ampak smo to delali zato, da bi se potrdili svojo vrednost. Poleg tega je potrebno upoštevati, da z nadaljevanjem aktivnosti po principu »mislim, da moram« obenem ustvarja odpor do tega istega cilja.
To lahko vodi do izgorelosti.
Namreč pričakovanja so še vedno visoka, zmožnosti pa se sčasoma zmanjšujejo. Zmožnosti se zmanjšujejo, ker ni srčne želje in ni navdušenja za delo. Tehnično bi lahko rekli: ker ni energijskega napajanja, se naše baterije izpraznijo in izgorimo.
Do iztrošenosti pride, ko se poruši ravnovesje med pričakovanji in občutkom zmožnosti opravljanja zahtevanega dela.
Ko se počutim zmožnega opravljati delo, ne glede na visoke zahteve, to lahko opravljam. Šele, ko se ravnovesje poruši, pride do težav. Ravnovesje se poruši, ko se povečajo pričakovanja ali ko se zmanjšajo zmožnosti. Iz tega vidika sta mogoči dve rešitvi: zvišanje zmožnosti za opravljanje dela ali znižanje osebnih pričakovanj.
Zmožnost opravljanja dela vsekakor lahko vsakdo zvišuje, vendar ne gre »preko noči«.
Podobno je glede pričakovanj. Ali lahko znižam svoja osebna pričakovanja? Ali lahko delam manj, kot mislim, da moram, in manj, kot se od mene pričakuje? Kakšne so lahko posledice? Koliko časa lahko delujem v porušenem ravnovesju?
Od odgovorov na ta vprašanja je odvisno, ali bom izgorel. In če bom izgorel, ali bom hitro okreval ali bom doživel dolgotrajno izgorelost. iz podganje dirke je težko izstopiti.
Ali to pomeni, da se nikoli ne bom počutil dovolj?
Predstavljam vam novo alternativo:
Že v tem trenutku si dovolj. Če si dovolj že v tem trenutku, pomeni, da boš ne glede na to, ali boš svoj cilj dosegel ali ne, tudi v prihodnosti dovolj. Tvoj občutek, da si dovolj torej ni več odvisen od doseganja cilja. Si dovolj tak, kot si in lahko uživaš na poti do svojih ciljev.
mag. Gorazd Buh, BIPLUS d.o.o.
Poglejte si tudi prispevek istega avtorja: https://podjetnik.aktualno.si/delati-prave-stvari-in-zivljenjsko-poslanstvo/
