Gozdno-lesna veriga je ena od poglavitnih slovenskih razvojnih prioritet, saj je les poleg vode naš najpomembnejši naravni vir. Žal ga premalo izkoriščamo oziroma je večina nekdaj močne lesnopredelovalne industrije izginila v vrtincu divjih privatizacij in bankrotu ter neprilagajanju spreminjajočim se tržnim razmeram. Po osamosvojitvi se je število zaposlenih v gozdno-lesni verigi praktično prepolovilo in jih je zdaj okoli 30.000.
Vendar je slovenski les potencial, ki bi ga lahko bolje izkoristili.
Zdaj hlodovina najpogosteje najde pot v tujino, zlasti v Avstrijo, kjer domnevno več plačujejo kot doma. Že konfekcioniran razrezan les (deske, plohi, tramovi …) dosega skoraj dvojno vrednost hlodovine, vzdolžno lepljen les (iz slabšega materiala) ima 2,5-kratnik, prečno lepljene plošče štirikratnik, da o končnih izdelkih niti ne govorimo. Slovenski les bi bil (in dejansko je!) ob inovativnih posameznikih, odličnih domačih oblikovalcih in nekoliko ponosnejši drži izvoznikov dejansko surovina, ki bi lahko dajala zaposlitev vsaj 50.000 ljudem. Stroka stalno opominja državo na to – tokrat že z 8. razstavo Čar lesa v ljubljanskem Cankarjevem domu, ki se bo s spremljajočimi dejavnostmi tudi selila po Sloveniji.
Država je končno sprejela nekaj ukrepov, ki izhajajo deloma tudi iz sprejetega programskega načrta Les je lep. Tako je po poteku koncesijskih pogodb za sekanje v državnih gozdovih (ob burnih razpravah) ustanovila svoje podjetje za upravljanje z državnimi gozdovi in prodajo te hlodovine. Menda bodo organizirali tudi odkupno-predelovalne centre, natančna strategija pa še ni znana. Menimo, da bi moral biti les iz državnih gozdov le osnovni pogoj, da bi vzpostavili zanesljiv tok surovin kot platformo za spodbujanje oživljanja lesnopredelovalne industrije, ne pa predvsem mašilo proračunskih lukenj, kot si nekateri želijo. Ministrstva pripravljajo oziroma so pravkar objavila štiri razpise za razvoj lesarstva, kar je spodbudno. Potrebno bi bilo pa še marsikaj: denimo ‘mehkejša’ in dovoljena državna pomoč za porajajoče se ideje predelave v verigi, morda tudi začasen vstop države v lastništvo strateških projektov, ki bi zagotavljali hitro rast srednjih in malih, lesarstvu zavezanih podjetij.
Pričujoča razstava lepih in praktičnih izdelkov iz lesa, zasnovanih in izdelanih doma, kaže, da ljubezen do lesa ni zamrla – tudi po zaslugi prof.dr. Pohlevna in Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete. Panoga pa potrebuje ustrezne spodbude za materialni razcvet, ki bo izkoristil že preveliko poraščenost z gozdovi – preko 60 % celotne površine Slovenije ( s čimer služi le nekaj posameznikov), namesto da bi postal tisto, kar je mogoče: strateški material za inovativne in delovne posameznike in podjetja, ki bi zaposlovali nove desettisoče, ki jih prevzema čar lesa.
Oglejte si še na otvoritvi posneto izjavo poslanca DZ in podpredsednika Odbora za kmetijstvo v DZ, Simona Zajca:
