Če že nimate izkušenj z dražbami, ste pa zagotovo videli kakšno fascinantno filmsko dražbo (npr. v Sotheby’s ali Christie’s), kjer je James Bond ali kak drug superjunak lovil zločince.

Mnoge ljudi prevzame sodelovanje na dražbi, mnogi so si z njimi zgradili bogastvo. Tudi pri nas.

Za koga so torej dražbe in za kaj so primerne?

Dejanji, ki ju povezujemo z dražbo, sta tudi licitacija in avkcija. Včasih gre za javno dostopno, včasih le omejenemu krogu povabljenih dražiteljev dostopno ‘živo’ prodajo – a so vsi kupci skupaj na enem mestu (razen tistih skritih, anonimnih, ki ne želijo izdati identitete, zato na dražbo pošljejo svojega agenta in z njim komunicirajo po telefonu …). Udeleženci na dražbi se dejansko lahko sproti odločajo, koliko so največ voljni ponuditi za neko stvar, umetnino – kar pač je ponujenega na dražbi -, medtem ko ocenjujejo tudi reakcije in ravnanje ostalih udeležencev. V kolektivnem spominu našega naroda pa se v povezavi z dražbo pogosto omenja boben, kot »priti na boben«, »boben je zapel« in podobno, kar je posledica dejstva, da so nekoč dražbe (propadlega premoženja) potekale s pomočjo bobnanja javnih glasnikov.

Dražbe postajajo pri nas vedno pogostejše.

Razloge gre iskati v stečajnih postopkih številnih podjetij, pa težav v poslovanju drugih in reševanju zadolženosti, pogosto seveda tudi na pobudo izvršiteljev. Vse tovrstne so praviloma dobro obiskane, saj se z malo sreče lahko kupi nepremičnina, stroj, orodje ali vozilo – celo pod polovico tržne vrednosti. Še posebej to velja za dražbe, ki so ponavljane oziroma se odvijajo drugič ali tretjič. Zelo priljubljene so tudi dražbe najdenih predmetov, kjer, denimo, dobite dežnik za pol evra ali evro, kolo pa morda že za petnajst.

Od razpisa dražbe je odvisno, kdo se more in sme udeležiti dražbe. Praktično vedno je potrebno pred dražbo položiti varščino za sodelovanje v višini 10% izklicne cene, redkeje kako drugače. Kadar se licitirajo kaki dragi predmeti, je lahko varščina tudi fiksna. Organizator neuspešnim dražiteljem varščino povrne v razpisnem roku. Pogosto je to v 15 dneh, pa tudi v daljšem, redkokdaj krajšem roku. Uspešnemu dražitelju – torej končnemu kupcu – se varščina praviloma odšteje od končne cene. Če kupec zamudi z rokom plačila, se mu varščina ne vrne, pač pa si pridobi pravico nakupa dražitelj z naslednjo najvišjo ponujeno ceno.

V zadnjem času se pogosteje srečujemo s t.i. holandskimi dražbami, kjer vodja- dražbar niža izklicno ceno, torej nasprotno z običajno, angleško dražbo, kjer dražitelji višajo ceno. Holandske so priljubljene pri stečajnih upraviteljih, ki menijo, da je tako postopek hitrejši.

Organizator določi tudi korak, s katerim se izklicna cena zvišuje ali znižuje (npr. po 10 ali 1000 denarnih enot). Korak je predvsem odvisen od izklicne cene in vrste dražbe. Nedavno smo bili, na primer, na holandski dražbi nepremičnine z očitno previsoko izklicno ceno. Organizatorka je začela pri treh milijonih in zniževala ceno po 50.000 €. Vleklo se je v nedogled, bilo je mučno za vse, dokler pri 1,3 mil.€ ni ustavila dražbe, ker ni imela pooblastil za prodajo po nižji ceni od te.

V državah z močnimi pridelovalci se na dražbah prodajajo tudi semena, vina, čebulice tulipanov, siri itd., vendar so te namenjene zelo ozki ciljni skupini dražiteljev. Pri nas je tovrstnim podobna in medijsko najbolj znana dražba lesa na Koroškem, kjer plačajo kupci praviloma 5.000 € in več za m3  najlepšega javorja.

V medijih najbolj znane in odmevne dražbe so dražbe umetniških del, ker dosegajo eksponati milijonske vsote, pa dražbe starega pohištva, porcelana in podobnega. Najvišja cena, ki jo je kadarkoli dosegel kak umetniški kos na dražbi, je bila menda dosežena l. 2015 – kar $179 mil. za Picassovo sliko Les femmes d’Alger. Morda pa je ta podatek medtem že zastarel …

Source: Wikipedia

Poleg »živih« dražb se v nekaterih primerih prakticirajo tudi pisne dražbe, kjer npr. za nepremičnino lahko vsak dražitelj ponudi svojo ceno, ne pozna pa ponudb ostalih dražiteljev. Zaveza kupca je pogojena z varščino. Temu pravimo nakup po najvišji ponudbi in je za prodajalca najmanj stresna oblika dražbe.

Obstaja tudi izvedenka te vrste dražbe, kjer dražitelj, ki ponudi najvišjo ceno, nato kupi draženo stvar po ceni, zapisani v drugi najvišji ponudbi.

O spletnih dražbah bomo spregovorili v drugem prispevku.

Za kakšne stvari je katera vrsta žive dražbe bolj primerna?

S stališča organizatorja so pričakovanja večja in stroški nižji pri holandski dražbi, za dražitelje pa se zdi bolj primerna angleška dražba, saj natančno vedo, koliko je pripravljen kdo ponuditi, še bolj pa, do kod so pripravljeni sami seči v žep.

Dražba je primerna oblika za nakup nepremičnine, kjer leto izgradnje in obisk strokovnjaka pove dovolj o njeni vrednosti. Manj primerne so dražbe za vozila; za oceno vrednosti je potrebnega več časa, poizvedbe (in včasih tudi od olja mastne roke strokovnjaka) …, pa pogosto možnosti za to sploh ni.

Zelo majhne možnosti preverjanja licitiranega »blaga« so pri famoznih licitacijah oldtimerjev in klasičnih avtomobilov. Eni takih smo prisostvovali na Dunaju, na Gewinnu. Tam zbiranje informacij sploh ni bilo možno, le ogled zunanjosti, pa seveda brez testne vožnje. In kupci? Zbiratelji; natanko so vedeli, koliko je kak model vreden in koliko so voljni odšteti, da ga bodo postavili v zbirko v lastni garaži. Nekateri čudoviti modeli so bili umaknjeni zaradi – po mnenju dražiteljev – previsoke izklicne cene, čeprav se je nam zdela dokaj sprejemljiva; na primer de Lorean, proslavljen v filmu Back to the future…

Prednosti dražbe pred drugimi načini prodaje

Predvsem je dražba lahko hiter način prodaje v primerjavi s prodajo preko agencij, agentov, predstavnikov ali spleta, kar zlasti velja za nepremičnine in umetniška dela. Z učinkovitim obveščanjem zainteresiranih dražiteljev in njihovo udeležbo bo dosežena prodajna cena verjetno višja, kot bi jo izpogajali s posameznim kupcem. Od kupca že takoj dobite 10 % s položeno varščino, preostanek pa glede na razpisne pogoje. V državah, v katerih so dražbe pogostejše, navajajo, da se za dražbeno prodajo povprečne nepremičnine potrebuje 6-8 tednov za obveščanje ter 2-3 tedne za zaključek prodaje. Razpisana dražba tudi aktivira oklevajoče in taktizirajoče potencialne kupce, da se odločijo za udeležbo, saj vedo, da bo stvar na določen dan prodana.

Vzdušje na živi dražbi ustvarja zanesenost in tekmovalnost in pozitivno vpliva na prodajo po kar najvišji ceni, kar je za nekatere bolj čustvene dražitelje lahko tudi nevarno.

Ponudnik – organizator se izogne pogosti napaki, da je trenutna tržna cena za blago/stvar, ki jo ponuja, precej nižja, kot bi jo sicer postavil ali pričakoval. Če sicer na trgu za neko nepremičnino postavi previsoko ceno, jo bo moral zniževati in se s tem izpostavljati potencialnim kupcem ter razvrednotiti nepremičnino. Na dražbi pa trg sam pove, katera cena je prava.

Samostojna dražba z eno postavko je primerna predvsem za prodajo nepremičnin, torej stvari velike vrednosti, ki bi lahko pritegnila prave kupce. S tem bi se znebili tudi dolgotrajnih posamičnih ogledov in pogajanj, ne da bi vedeli, ali sploh imate pred seboj pravega kupca.

Matej Milovanovič iz portala drazba-drazbe.com, pa meni:

Veliko ljudi in podjetij se je znašlo v težavah, saj je prodaja premoženja trajala predolgo, klasičen način prodaje pa ne povečuje povpraševanja po nepremičnini. Iz tega razloga se dražbe vedno bolj uveljavljajo kot stalni način prodaje v Severni Evropi in Ameriki. Dražbe tako predstavljajo alternativo, kjer se premoženje z zanimivo izklicno ceno proda hitro in cenovno aktualno. Na portalu drazba-drazbe.com smo opazili porast zanimanja in zadovoljstva s prodajo na dražbah tudi v Sloveniji.

Dražba je fair posel, saj imajo vsi dražitelji enake možnosti, če odštejemo prevarantske poskuse skupin dražiteljev (npr. z vnaprej dogovorjenimi udeleženci dražbe, s podkupovanjem in/ali odganjanjem ostalih dražiteljev pred vstopom, itd.). Nakup na dražbi ne bi smel imeti pravnih problemov s kupljeno stvarjo in je tudi povsem transparenten. Bojazen kupca glede obremenjenosti kupljenih stvari je nepotrebna. Tretje osebe s prodajo stvari na dražbi izgubijo zastavne pravice, hipoteke in zemljiški dolg, prepoved prometa s predmetom oz. stvarjo, kupljeno na dražbi, pa tudi pravice iz naslova služnosti, stavbnih pravic in stvarnih bremen, če ne izhajajo iz predstečajnega postopka.

Dražitelj ima na razpolago običajno več opcij in pri javnih oz. živih dražbah natančno ve, koliko daleč lahko “gre”.

Slabosti dražbe

Dražba ima pred agencijsko prodajo npr. premičnine prednost, če se na dražbi ponudi več stvari (umetniških del, strojev, vozil, hiš ipd.), saj je verjetno, da bomo pridobili več obiskovalcev, hkrati pa se izpostavili notranji konkurenci glede zanimivosti.

Samostojne dražbe, kot jih pogosto objavljajo npr. stečajni upravitelji ali izvršitelji, praviloma dosežejo predvsem (ali celo edino) publiko vnaprej pripravljenih preprodajalcev in špekulantov.

Če bi objavili samostojno dražbo npr. umetniških del, bi morali imeti za seboj dobro bazo podatkov potencialnih kupcev za direkten kontakt, ali kak drug uspešen komunikacijski kanal. Pri nas se dražbe lahko skomunicirajo preko manjšega števila portalov, ki se ukvarjajo pretežno z informiranjem o dražbah, nekateri pa dražbe tudi sami organizirajo kot storitev.

Kot že rečeno, dražitelj blago oz. stvari težko zares podrobno pregleda in oceni dejansko vrednost, če niso povsem generične ali evaluacija zapisana od neodvisnega cenilca v dražbenem prospektu ali katalogu.

Posebno angleški tip dražbe je lahko tako zelo mamljiv, da nas dražbarska vročica potegne s seboj in dražimo za višje vsote in več stvari, kot smo sprva nameravali.

Na dražbe je potrebno biti pripravljen, saj je za želeno stvar včasih težko zagotoviti vsa sredstva (objava dražbe 3 tedne vnaprej, 10 % kavcija, 90 % plačila kupnine za nepremičnine v 30-60 dneh, za premičnine pa je dokončno plačilo takojšnje,…)

Stroški prepisa stvari se ponavadi delijo med kupca in prodajalca.