Zmanjšani stroški bolniških izostankov

Številni statistični viri in navedbe delodajalcev trdijo, da so v marsikateri panogi bolniški izostanki veliko breme delodajalcev in jim zmanjšujejo končno uspešnost poslovanja. Pri tem niti ne omenjamo težav ob nadomeščanju manjkajočega zaposlenega, kjer se breme delovnega mesta običajno prerazporedi na kolege, na delo preko vikenda in podobno.

Absentizem je velik problem slovenskega gospodarstva. Ker je sistem zavarovanja oz. stopnja nadomestila med višjimi v EU, pa tudi čas plačevanja nadomestila s strani delodajalca, znaša povprečen izostanek slovenskega delavca kar 30 dni, medtem, ko je evropsko povprečje 20 dni. Torej, delodajalci izgubijo celo plačo za neopravljeno delo, pa še kup drugih stroškov se pojavi.

Drug problem, analogen absentizmu, je prezentizem, ko zaposleni kljub bolezni prihajajo na delo. Razlogi so v tem, da so morda šikanirani zaradi izostankov, da delovni proces dejansko zelo trpi ali se celo ustavi zaradi manjkajočega bolnega delavca ali pa zaradi bojazni izgube razlike v prihodku med plačilom za redno delo in bolniškim nadomestilom. Seveda to počno delavci na račun škodovanja lastnemu zdravju, kadar pa so nalezljivo bolni, pa s tem ogrožajo tudi sodelavce in so latentna snežna kepa na pobočju številnih odsotnosti in škode.

Resnici na ljubo izostanki od dela niso nujno le posledica bolezenskih stanj manjkajočih zaposlenih, ampak tudi njihovega počutja na delovnem mestu in v delovnem okolju (preobremenjenost, šikaniranje, mobing,…), pa socialnih odnosov družbe in okolja, ne nazadnje pa tudi osebnih problemov delavca ali sezonskih del na prostem (žetev, trgatev, ipd.)

Če stroške, ki jih povzroča prezentizem s svojimi nevarnostmi za zdaj uradno še ne računajo, pa znaša ocena stroškov absentizma za Slovenijo kar 6% celotnega BDP-ja! Torej precej več, kot znaša letna stopnja gospodarske rasti. Poleg nadomestil so tu všteti tudi stroški zdravljenja. Narodnogospodarsko je to eden iz resnih vzrokov za manjšo konkurenčnost slovenskega gospodarstva.

Zagotovo si gospodarstvo, pa tudi javni sektor, želita bolj zdrave in bolj prisotne zaposlene.

Bolni zaposleni se praviloma želijo čim prej vrniti na delo in iz zmanjšanega dohodka si plačujejo tudi dopolnilna zdravila in obravnave brez čakalnih vrst, kar jih dodatno obremenjuje. Ker jih sodelavci pogosto s premalo razumevanja nato odrinjajo in zaničujejo, se jim slabša samopodoba, pa tudi možnosti napredovanja ali jim celo grozi izguba dela; celo v krogu družine lahko naletijo na nerazumevanje, zaradi izgube dohodka in povečanih obveznosti družinskih članov pa lahko pride tudi do sporov.

Kakšne pa so ugotovitve glede dejanskega zdravstvenega stanja zaposlenih?

Pogovarjali smo se z nekaterimi strokovnjaki, ki v prakso dejansko uvajajo spremembe. Tako strokovna vodja pri Zavodu Zdravje ga. Helena M. Peterlin pravi:

»Tipične zdravstvene spremembe oz. odstopanja od normale, ki jih odkrivamo pri izvajanju promocije zdravja na delovnem mestu, pa se jih obravnavane osebe ponavadi sploh ne zavedajo ali v premajhni meri, so zlasti preobremenjenost srčne mišice, kot posledica stoje prebolelih bolezni, stresna preobremenjenost (disfunkcija endokrinega sistema) deformacije skeleta – motnje v metabolizmu mineralov, pri moških še visoka stopnja ogroženosti za razvoj vnetja prostate…«

Kakorkoli že – zdrav (so)delavec, ki lahko kvalitetno opravlja svoje delo v sodelovanju z drugimi tudi v starosti pred upokojitvijo bi moral postati družbeni in (ožje)organizacijski cilj.

Kako?

Tudi s programom »Promocija zdravja na delovnem mestu« v sklopu sistematičnih ciljanih aktivnostih in ukrepih, ki jih delodajalec izvaja z namenom ohranjanja in krepitve telesnega in duševnega zdravja delavcev.

Gre za skupna prizadevanja delodajalcev, delavcev in družbe za izboljšanje zdravja in dobrega počutja ljudi pri njihovem delu. To dosežemo s kombinacijo:

izboljšanja organizacije dela in delovnega okolja,
spodbujanja zaposlenih, da se aktivno udeležujejo aktivnosti za varovanje in krepitev zdravja,
omogočanja izbire zdravega načina življenja in
spodbujanja osebnostnega razvoja.

Sliši se enostavno, pa je res? Najprej poglejmo k sredstvom!

Pravne temelje podaja Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; UL 43/11). V skladu s 6. in 32. členom zakona mora delodajalec načrtovati in izvajati promocijo zdravja na delovnem mestu, zagotoviti potrebna sredstva in način spremljanja izvajanja le tega, kar pomeni, da izvaja določene aktivnosti in ukrepe za ohranjanje in krepitev telesnega in duševnega zdravja delavcev. Delodajalec mora tudi v izjavi o varnosti z oceno tveganja načrtovati promocijo zdravja na delovnem mestu, kar določa 27. točka 76. člena zakona.

Številna podjetja in javne službe že vrsto let pošiljajo svoje managerje na preventivne zdravstvene preglede (kot pravijo: »Bog je najprej sebi brado ustvaril…«), malo pa je tistih, ki skrb za zdravje razširijo tudi na celoten kolektiv.

Seveda pa so tudi redkejša podjetja, ki stotinam zaposlenih že leta dolgo namenjajo storitve promocije zdravja na delovnem mestu; večina se jih sicer zadovolji z nekaj predavanji, pogostitvami ali delavnicami brez (merljivega) učinka na zdravje, počutje ali celo najbolj enostavno merjeni absentizem, bolj redki pa se odločajo za praktičnejše in merljivejše odnose izboljševanja zdravja zaposlenih.

Direktor Zavoda Zdravje Graziano Sluga pravi, da imajo izdelan program usposabljanja in uveljavitve vloge promotorjev zdravja v podjetjih.

»Ključne dele programa smo že preizkusili v praksi in vemo, da bomo z dobro pripravo resnično uspeli postaviti tisto, kar pri nas menda še nikomur ni uspelo – namreč mreže notranjih promotorjev zdravja, ki bodo ostale v dobro zaposlenih tudi po usposabljanju in po dvoletnem mentorstvu promotorjev. Rezultati naših programov so povsem merljivi.«

Uredništvo Novega Podjetnika