Gospa Madi Sharma je resnično legendarna osebnost. Verjetno jo poznate vsaj tisti, ki se ukvarjate s socialnim podjetništvom in seveda ženskim podjetništvom.

Prebrali smo številne intervjuje z njo, preden smo ji zastavili vprašanja, ki so zanjo nekoliko manj običajna.
Razgovorila se je, zato smo intervju za objavo razdelili na tri vsebinske dele: žensko podjetništvo, osebno izkušnjo v podjetništvu in socialno podjetništvo.
Intervju: ‘žensko podjetništvo’
Opazili smo, da ste obkroženi skoraj izključno z ženskimi sodelavkami. Zakaj je tako? Morda menite, da ženske zaslužijo več pozornosti in nimajo enakovrednega položaja v gospodarstvu? Kaj bi morali glede tega v Evropi spremeniti?
V teamu imam moške in ženske; se je pa pač tako zgodilo, da so v tem trenutku res samo ženske. Verjamem, da je treba dati ljudem priložnost, če si tega zares želijo, in pri podpori mojim podjetjem ne gledam na spol, raso, invalidnost, socialno poreklo… in prav gotovo ne gledam njihovih CV-jev. Iščem ljudi, ki si želijo delati, delati z mano, ki me razumejo in mi pomagajo uresničiti moje poslanstvo, saj jim jaz lahko pomagam, da ob tem uresničijo lastne cilje. Iščem take ljudi, ki lahko dopolnjujejo moje izkušnje in moje znanje, da lahko zgradimo močne temelje na način, da zapolnimo vrzeli. Nikoli ne rekrutiramo ljudi, nikoli ne oglašujemo prostih mest – kar zgodi se, da prava oseba pride mimo in ponudi meni in Skupini MADI priložnost, da deli svojo nadarjenost z nami. Verjamem, da je vsakdo enakopraven in da je vsakdo svoja posebna dragocenost, od katere imamo lahko na nek način vsi koristi.
Ja, smešno, imam Think Tank o ženskah – Womens’ Economic and Social Think Tank WESTT – in resnici na ljubo ta organizacija deluje najboljše, kadar jo vodi moški, zato, ker se zdi, da klienti in partnerji, s katerimi delamo, tudi politiki, cenijo delo žensk tem bolj, kadar jim moški deli sporočila o siceršnji nepravičnosti.
Evropa na žalost še vedno ni sprejela dejstva, da je vrednota v različnosti in neenakosti. Ženske so enakopravne, vendar so drugačne, in prav drug način razmišljanja in delovanja bi morali vzeti kot pot do trajnostnega razvoja, ki ga iščemo – gospodarskega, socialnega, kulturnega in okoljskega. Trenutno vlada v svetu zmešnjava – tudi zaradi moške prevlade v politiki in procesu odločanja. Enako razmišljanje ne samo da ustvarja enake probleme, ampak jih celo širi. Ne želim, da bi bil svet poln žensk, ampak sem iskreno prepričana, da potrebujemo odločanje 50:50 v vsakem telesu odločanja v Evropi, sploh, če si želimo kakršnekoli trajnostne spremembe… in še predenj bo kdo dejal, da ni dovolj kompetentnih žensk za te nove položaje, naj kar povem, da je preveč nekompetentnih moških, ki sedijo in spijo v teh foteljih in so za to tudi plačani, ponavadi iz davkoplačevalskega denarja. Sicer pa ne gre le za ravnotežje med moškimi in ženskami, ampak tudi med mladim in starimi. Poglejte si evropske odločevalce – “beli, moški in postani”! Kje so mladi? Danes zapravljamo njihov denar, kar jim bo v prihodnosti primanjkovalo, zato morajo biti vključeni, morajo imeti v lasti tisto, kar vsi ustvarjamo za prihodnost, ne našo prihodnost, jaz sem že stara!

Madi Sharma in njeni mladi poslušalci
Ali so kakšne značajske lastnosti, zaradi katerih ženske podjetnice dominirajo nad moškimi kolegi?
Ženske podjetnice ne dominiramo nad moškimi, le dopolnjujemo se z moškimi podjetniki. Kot ženske smo navajene, da smo dobre upraviteljice svojih mož, otrok, časa, obveznosti, gospodinjstva, proračuna, nakupovanja,…smo tudi velike organizatorke, kar nas vse naredi velike poslovne ljudi. Stvar, ki ženskam najbolj manjka, pa je samozavest in prepričanje, da zmorejo; toda ko enkrat začnejo, prav hitro ugotovijo, da je vse mogoče. V resnici gre za dodano vrednost v gospodarstvu, kjer morata biti vključena oba spola podjetnikov – gre za delovna mesta, inovacije, trajnostno rast, ponovno rabo, obnovo, veščine in usposabljanje, družbeno odgovornost… vrednost podjetništva ne glede na spol nosilca, je predvsem večja podpora gospodarski moči in ženske morajo v tem prav tako odigrati svojo vlogo.
Če se spomnimo prvih korakov nobelovca prof. Yunusa in njegove Grameen Bank – zakaj so ženske podjetnice zanesljivejše in bolj kot moški zaupanja vredne glede poplačil dobljenih mikrokreditov?
To je sicer posploševanje, ampak je tudi res, da ženske razmišljamo bolj na dolgi rok, saj imamo močan občutek odgovornosti, etičnosti in zaupanja. Ponavljam, to je posploševanje. Toda – ko pride do izraza materinski faktor, takrat se zavedamo, da smo me tiste, ki skrbimo za družine, za ljudi in za ta planet, če želimo omogočiti prihodnost naslednji generaciji, tisti, ki smo ji dale življenje. Možje so lovci, njihova vloga je bolj kratkoročna – danes nahranijo družino, jutri gredo dalje, da prinesejo še več hrane – dolgoročno razmišljanje pa ni povsem v njihovi zavesti. Dejstvo je, da potrebujemo tako kratkoročno, kot dolgoročno razmišljanje, da bi preživeli, pa naj bo to doma ali v poslu.
Ženske smo pripravljene manj tvegati, saj se počutimo bolj varne v svoji coni udobja. Kadar si ženske sposodijo sredstva, je to natančno toliko, kot potrebujejo, nič več. Njihovi načrti so dosegljivi in izračunani. Številne ženske zaradi tega občutijo pomanjkanje kapitala in kapitalsko podhranjena podjetja se borijo za rast, toda poslovnim ženskam v primerjavi z moškimi manj pogosto v poslu spodleti.
Grameen Bank deluje na zaupanju, saj pet ljudi garantira, da bo kreditojemalec vrnil denar – in 98% sredstev ženske podjetnice vrnejo, ker nočejo izgubiti zaupanja med kolegicami in prijateljicami, ki so jim zaupale in banki garantirale zanje. Ne nazadnje pa je potrebno upoštevati, za kaj so ta sredstva porabljena. Na splošno so sredstva izposojena z namenom izobraževanja naslednje generacije: da bi poročili hči ali zgradili kaj za družino. Ženska nikoli ne vzame posojila za svojo lastno porabo. Poglejmo na primer znan scenarij s kravo! Ženska s posojilom kupi kravo, ve, koliko jo stane krma, ve, koliko mleka lahko namolze in prizadevala si bo, celo investirala, da se krava obreji in postopno ustvari čredo molznic z dobro proizvodnjo mleka. Ustvarila bo lokalno oskrbo, lokalna delovna mesta in potem bo hranila in izobraževala ljudi ob sebi. Rada bo imela kravo in skrbela bo zanjo, saj ve, da je to njen edini vir prihodka, za povrhu pa mora tudi povrniti posojilo.
Ko smo omenjali mikrokredite – kaj menite po svojih izkušnjah, kolikšen znesek bi bil potreben v Evropi za žensko podjetnico, da bi ustanovila (socialno) podjetje? Kakšne so ti zneski pri podjetjih MADI Group?
O, to je pa težko vprašanje! Odgovorila bom na isti način, kot v mojih predavanjih. Posel/podjetništvo je pravzaprav stvar tega, da imaš idejo in jo pretvoriš v akcijo. Je spodbujanje sprememb. Večina poslov za start ne potrebuje sredstev. Prepričujejo nas (profitno usmerjeni grabežljivci, imenovani banke), da potrebujemo kredit, nato pa smo za vedno zadolženi. Poglejte na Vzhod, Indijo, Kitajsko, Afriko, Brazilijo – ljudje začno posel brez denarja, tako, kot sem ga jaz. Narediš en komad, prodaš en komad, vložiš dobiček od prvega komada. Narediš 2 in prodaš 2, potem 4, 8, …vsakič se učiš, vsakič prilagajaš svoj produkt, svoje storitve, prodajni nagovor… in ko jih prodaš 1000, boš zlahka našla investitorje.
V Skupini MADI so vsi naši posli samofinancirani, brez donacij, brez kreditov, brez EU skladov, .. ustvarjamo dovolj dobička in ga uporabljamo za rast naših podjetij in vlaganje v nova podjetja in ideje. Kot mentor in investitor, ko ljudje prihajajo k meni in me prosijo za denar, vedno vprašam: “Koliko ste jih že prodali?” in ko mi odgovorijo: “Nič, ampak ideja je imenitna…” jim povem, da ideja ni dovolj, če je ni mogoče prodati. Nikoli ne gledam poslovnih načrtov – ljudje kupujejo od ljudi, ne od poslovnih načrtov, in enako je z investiranjem. To velja tudi za mikrokredite. Investitor mora vedeti, da je razvijalec ideje navdušen nad njo in ji povsem predan, da bo sanjal in dihal to idejo in da je ta oseba vredna zaupanja, da ta oseba investira vase in svojo družino. Poglejte si pogoje Grameen Bank: otroci kreditojemalca morajo hoditi v šolo v šolskih uniformah, vhodna vrata morajo biti skrbno vzdrževana – torej gre za vlaganje vase in svoje in enako boste delali s svojim poslom.
Na žalost so razmere v Evropi drugačne, EU sredstva so upravljana drugače – posojilodajalci nimajo močne povezave s svojimi klienti niti jih ne poznajo, zahtevajo petletni poslovni načrt in bilance (kakšna šala!), namesto, da bi gledali osebo-prosilca in njegov potencial. To se mora spremeniti.
Podjetnik.net