Kako si rečete: »poslovnež« ali »zelo zaposlen človek«?

Preverite 10 ključnih razlik, ki sem jih opisal spodaj, še prej pa:

verjetno ste močno prepričani, da ste ‘prezasedeni’ in prezaposleni. Morda se od vas pričakuje, da boste dosegli večino stvari, ki vam jih naložijo znotraj vaše organizacije ali delovne skupine. Še več: ljudje nikoli ne posvečajo dovolj(!) pozornosti stvarem, ki bi morale biti opravljene z zadovoljivo mero odgovornosti (seveda vi ne spadate mednje…).

Potemtakem ste uboga žrtev življenja »zelo zaposlenega človeka«, kajne? No, pa se mi res smilite…! (Oprostite mi za sarkazem.)

Žal mi je, da rečem tako, AMPAK:

veliko let sem opazoval velike množice ljudi, ki so postale žrtve posla, oprostite, zaposlenosti. A vseeno, ljudi, ki se pravilno odločajo, da ne bodo postali takšne žrtve, ni malo. Ni presenečenje, da so taki ljudje navadno ciljno usmerjeni, nadpovprečno uspešni, zdravega videza, zmagovalci, poslovno-privatno uravnoteženega življenjskega sloga itd. Vsaj tako so videti v očeh žrtev »prezaposlenega« življenja.

Zato se vprašanje glasi:

Kaj počno pravilno, da lahko diferencirajo?

Konstantno se prilagajajo spremembam. Niso ‘uporniki‘, ampak zgodnji prilagajanci.

Cenijo upravljanje s časom. Lahko bi rekel kar: »they don’t fake it, they just make it!«

Poznajo svoje prioritete. Popolnoma razumejo naravo nujnosti določenih nalog, ki jih lahko simultano dokončujejo, da dokončajo efektivno optimizacijo.

Nikoli ne zgubijo fokusa. Močno verjamejo v osredotočeno izvedbo.

100 % so prepričani, da niso ‘SUPERHEROJI’. Verjamejo v timsko delo in vodeno podporo. Iskreni so v svojem delegiranju drugim – in delegiranje s strani nadrejenih tudi sprejemajo.

So bolj »mi« kot pa »jaz« tip ljudi. Več poslušajo kot govorijo. Poznajo preposto pravilo: »govorjenje je ponavljanje«.

Veliko časa so preživeli z ekipo, da ljudi razumejo in dobro poznajo. Jasno jim je, da ljudje niso ‘žeton-avtomati’ in nikoli ne pozabijo, da se posel vrti okoli ljudi.

Svoj um namenjajo iskanju rešitev in ne povzročiteljev problemov.

Niso perfekcionisti (čeprav ljudje pričakujejo ravno to). Namesto tega verjamejo v konstantno rast in izboljševanje. Zavedajo se, da tudi pri teku gre za funkcijo kontinuiranih korakov. Pomembna je zgolj hitrost in kondicijska pripravljenost, ne pa dolžina vsakega koraka.

Zaradi porazov ne izgubljajo spanca, ampak jih kar najbolje izkoristijo, saj iščejo, kaj so se iz njih naučili. Njihov ROF (Return on Failure) je eden vitalnih delov njihovih KPI-jev (ključnih indikatorjev uspešnosti / key performance indicators).