Zamujanje je vsaj nevljudno, če ne tudi neresno, nesramno in žaljivo.

Kaže na pomanjkanje organiziranosti, svari sogovornika oziroma čakajočega glede zamudnikove zanesljivosti in kredibilnosti, in ga odvrača od posla. Kje so razlogi in kako popravimo svojo točnost ali točnost drugih?

Nekateri ljudje vedno zamujajo in nič jih ne izuči k večji točnosti. Zamujanje pa resnično sovražim in če se mi zgodi, da sam kdaj zamujam, mi je na moč nerodno, celo sram. Res je, včasih zamujamo z objektivnim razlogom in čakajoči nam zamudo tudi oprostijo, pogosteje pa so razlogi drugje. Seveda pa se včasih tudi najbolj urejenim in rednim zgodi, da zamudijo.

Zakaj nekateri ljudje venomer zamujajo?

Številni razlogi so lahko za to, poglejmo pa si morda najpogostejše.

Najhujši so tisti zamudniki, ki jim je pač vseeno, češ, nekaj minut gor ali dol. Med njimi so zlasti narcisoidni posamezniki, ki menijo, da je prav, da na tak način pokažejo svojo veličino; ti pogosto menijo, da se brez njih itak nič ne bo začelo. Čakanje drugih na njihov prihod je kot mana za njihov ego, kar zvezdniki, ki so običajno znani po svojih zamudah na dogodke, označujejo kot “modno”, seveda pa znajo biti tudi točno na letališču ali sodišču.
Večina ljudi zamuja, ker se uštejejo v pričakovanem času potovanja iz točke A, kjer se nahajajo, na točko B, kjer so dogovorjeni. Seveda se to občasno lahko zgodi zaradi nepričakovanih prometnih ovir, nesreč ali nenapovedano motečega vremena. Zadnje sicer kaže na pomanjkanje organizacijskih sposobnosti zamudnika. Če gre za poznano destinacijo in rutinski premik med točkama A in B, pa je zamuda težko opravičljiva.

Lahko se zamuda pojavi zaradi problemov z majhnimi otroci, ki čez noč zbolijo, ne sme pa zgoditi zato, ker zamudnik oziroma zamudnica ni našla ali se mogla zjutraj odločiti za primerno garderobo ali pričesko ali ličenje.

Kadar zamudi oseba, ki je sicer znana po točnosti, je realno opravičijo sprejeto. Nikakor pa niso sprejeta opravičila oseb, ki vedno kasnijo.

Kaj je zamujanje?

Morda najprej poglejmo z vidika stroškov. Če nas na sestanku čaka 15 minut recimo 6 odvetnikov iz novih članic EU, smo jim naredili skupaj vsaj 225€ škode. Če pa gre npr. za 4 visoko plačane člane uprav multinacionalk, govorimo o morda 5000€; enako velja za prezgoden prihod na sestanek.

Seveda je lahko vzrok zamujanja višji sila ali pa si jo izmislimo, torej zlažemo – kar izkušeni ljudje zlahka spregledajo in zamujanju dodamo še priložnostno laganje – torej potencirano nezanesljivost. V najboljšem primeru nas bodo imeli za dezorganizirane ali preobremenjene, kat tudi ni najboljša popotnica za začetek nekega sodelovanja.

Namerno zamujanje je lahko izkazovanje (pre)moči, ki brez besed govori najmanj “vi me potrebujete, ne jaz vas, priklonite se mi”. Pozicija sile je lahko tudi kontraproduktivna, saj nam bodo poslovni partnerji prej ko slej z veseljem vrnili milo za drago, ne z zamujanjem, ampak si bodo izmislili kaj bolj bolečega. Nekateri trpijo za kompleksom megalomanije in večvrednosti in jo izkazujejo tudi s poznimi prihodi na sestanke, prireditve, dogodke, večerje in podobno. V praksi ta kompleks pogosto imenujejo po zelo znanem ameriškem poslovnežu in politiku.

V vsakem primeru je zamujanje nespoštljivo do ostalih, ki so na dogodku točni. S tem kažemo, da ne spoštujemo časa in osebnosti ostalih udeležencev, pa tudi, da nismo uvidevni do ostalih udeležencev glede njihovih službenih ali zasebnih obveznosti, skratka, da nam ni mar za probleme ostalega, četudi bližnjega sveta. Tak odnos je pričakovati od nas tudi v skupnem poslu in egocentričnost namesto solidarnosti ni privlačna lastnost v morebitnih kriznih razmerah.

In človek, ki praviloma zamuja, redko premišlja o užaljeni, jeznih, naveličanih in razočaranih čakajočih, ampak se morda zamislijo glede vzroka zamujanja. Misli seveda o sebi in svojem jazu.

Po drugi strani pa – ali poznate veliko ljudi, ki so sicer znani zamudniki (morda zaradi svoje zvezdniške drže), pa zamudijo svoje letalo ali so pozni za pomemben medijski intervju?

Kolikšne zamude si lahko “privoščimo”?

Nekoč sem v tujem mestu čakal na sodelavca, s katerim sva si razdelila opravila in šla po svoje ter so domenila za odhod s točke X ob točno določenem času, pozno popoldan. Čakal sem ga pol ure čez dogovorjen čas, pa se ni prikazal, mobilna telefonija še ni bila razvita, imela pa sva pagerje. Nato sem se odpeljal na drug, dogovorjen in nujen sestanek z večerjo uro daleč. Naslednji dan sva se videla šele v pisarni. Bil je jezen kot ris, nekje je izgubil denarnico, ostal brez dokumentov, na pot šel brez pagerja in se dejansko z avtoštopom vrnil v domače mesto, zamudil pa ni nikoli več.

Kakšne so torej dopustne zamude? Različno. V istem mestu, ki ni ravno velemesto, so zamude praktično nedopustne. Pri potovanju, kit raja več kot uro, nekako razumemo, da nekdo zamudi 5 do 7 minut, na razdalji dveh ur do 10 min., po vsaj poldnevnem potovanju – do pol ure. Pravil ni, to je nekako praktično dojemanje dovoljenih zamud.

Seveda je zelo smotrno in fair, da v trenutku, ko uvidimo, da bomo pozni, pokličemo ali drugače o zamudi sporočimo osebi, ki nas pričakuje. Povemo o zamudi, ocenimo dejansko zamudo oziroma pričakovani odmik od dogovorjenega časa in če se zdi ta velika glede na pomembnost sestanka in potrebno razpoložljivost sogovornikov za tako vrsto sestanka, vprašamo, če bi morda želeli sestanek prestaviti na drug termin.

Natančnejša ocena zamude je pomembna, da lahko čakajoči medtem opravi(jo) kaj drugega, tudi zamakne(jo) naslednje sestanke.

Kot je nekdo napisal:

“Biti pet minut prezgoden, je pravočasno, biti točen, pomeni zamujati, to pa je nesprejemljivo.”

Lahko bi bil to japonski poslovnež, kjer je predčasen prihod pravilo. Tudi tradicionalni britansko-germansko – nordijski red se drži vsaj točnosti. Vemo pa iz prakse, da so zamude bolj lastne južnim ljudstvom. No, tudi ti tradicionalni klišeji se počasi meglijo.

Če pridemo na sestanek predčasno, si lahko v miru ogledamo razmere, morebitno hitenje, vrednost avtov na parkirišču, ujamemo kako pogovor, vljudnostno vprašamo tajnico to ali ono, ustvarimo z nekom odnos, še predenj se je posel začel. Lahko se tudi avtistično skrijemo za dlančnik in pregledamo sporočila, čeprav je to najmanj produktivno, časa z zgodnejšim prihodom pa le ne bomo izgubljali.

Seveda pa so tudi ljudje, ki redno pridejo na srečanje prezgodaj. Pa ima to smisel? Izrazita prezgodnost ima namreč prav tako svojo problematiko. Če to počnete zato, ker sovražite zamujanje, in vam prezgodnji prihod vliva samozavest in samozaupanje, morda ponos, ste lahko v očeh druge strani videti čudno, celo smešno, kot da nimate početi kaj drugega in se oklepate tega morebitnega posla. Malce prezgodaj, ne več kot pet minut, je odličen vtis, 15 minut prezgodaj je lahko katastrofa za posel. S tem denominirate tudi vrednost svojega časa in če vmes ne počnete kaj produktivnega – od pregledovanja pošte do študijske priprave na sestanek – je prezgodnji prihod povsem neučinkovit.

Se lahko ob zamudi izvlečemo z opravičilom?

Odvisno, kakor kdaj in s kakšnim človekom imamo opravka. So ljudje, ki so dejansko zelo obremenjeni ali se delajo, da so. S takimi je najtežje, saj smo z zamudo prizadeli njegov ponos, ego, pomembnost in še kaj. Zamudo zaradi nepredvidenih dogodkov, višje sile, so pripravljeni skoraj vsi oprostiti. Seveda, če gremo v drugo državo k ministru za gospodarstvo in je sestanek pred časom za kosilo, potem pridemo na destinacijo dan prej, prespimo in smo točni, saj bo ponovni termin skoraj nemogoče dobiti.

Primerna darila, ki pa ne smejo postati navada sploh za vsakršne zamude, še manj pri isti osebi, lahko rešijo položaj, vendar praviloma le enkrat. Pri moških morda deluje buteljka redkega, izbornega vina ali škatla kubank, pri ženskah pa…no, nekajkrat sem uporabil tako pomoč jollyja. Zamujal sem blizu četrt ure na uro oddaljen sestanek, telefonskega stika za opravičilo in pojasnilo nisem mogel vzpostaviti, dodal sem še nekaj minut zamude, zavil spotoma v cvetličarno in kupil drag šopek ter ga prinesel v pisarno kot opravičilo. Brez zamere sem se izvlekel iz zagate. Toda pri isti osebi tega nisem nikoli ponovil in tudi ne bi nikomur priporočil.

Vsekakor pa ni opravičilo, kot ga pogosto slišimo: “Veste, vedno zamujam, ne uspe mi.”

Kako postanemo točni?

Številni načini so, nekateri si uro pomaknejo za 5 ali 10 minut naprej, nekateri, ki jim je čas potovanja do lokacije sestanka težko merljiv in umljiv, dodajo na predvideni čas še četrtino ocenjenega časa. Predvsem pa v zadnjem hipu ne sprejemamo telefonskih klicev za 15 sekund, niti ne odgovarjamo na el. pošto ali čvekamo po družbenih omrežjih.

Žal tisti, ki kronično zamujajo, zelo težko spremenijo to slabo navado, četudi si nastavijo uro 15 minut prej, če vstanejo prej, če gredo od doma prej, pa vseeno zamudijo. Nerazložljivo.

Dogovor za termin

Prav gotovo imamo ali imajo razloge, če dogovorimo sestanek od neki uri. Če se dogovorimo “okoli enajstih” ali “bolj zjutraj” si s tem damo dovoljenje za ohlapen prihod. Okoli enajstih je lahko tudi pol ure prej ali kasneje, zagotovo pa 15 minut gor ali dol. Če imamo vmes kaj početi, je tudi prav.

Dogovorjeni termin “ob pol desetih” ne pomeni natančno 9:30, ampak dopušča variiranje kakih 10 minut. Če so dogovorimo ob 9:30, potem ohlapnosti ni, kakor tudi ne ob 13. 10 ali 8.50.

Oblika dogovorjenega termina torej opredeljuje pričakovano točnost prisotnosti na sestanku.

Kako ukrepamo, če nekdo zamuja?

Odnos do zamude je odnos med nami, ki čakamo, in človekom, ki zamuja. Bolj, ko ga potrebujemo oziroma se moramo nujno srečati z njim, bolj smo pripravljeni potrpeti in požreti na debelo slino, ne da bi ga, ko se prikaže, nekam poslali…

Lahko pa počakamo 5 do 10, morda celo 15 minut in potem odidemo kamorkoli že – na druge zmenke, na delovno mesto, domov spat ali karkoli že.

Zamudniki se zavedajo svoje navade ali razvade, celo jo včasih dojemajo kot pomanjkljivost. Pri prehodu na točnost jim le težko pomagamo, četudi to želimo, saj gre za njihov globlji problem.

Nekaterim zamudnikom pomaga tudi zelo neposredno vprašanje:

“Zakaj si prepričan, da je tvoj čas bolj dragocen od mojega?”

Pred kakimi desetletjem sem bil zelo užaljen, ko sem do Manchestra zamenjal šest prevoznih sredstev, sodelavec iz Stavangerja pa dva manj, da bi prišel nekaj minut predčasno na sestanek glede projekta, ki je pomenil drugi strani zelo velik posel. Receptor me je najavil in ko 20 minutah po dogovorjenem terminu ni bilo nikogar po naju, sem odkorakal iz tovarne. Eden od direktorjev me je ujel za rokav na parkirišču in prosil, da pridem nazaj. Nič posebnih opravičil, le zvezdniška britanska aroganca. Eden od britanskih direktorjev je bil videti kot Hugh Grant, česar se je zavedal in se tako tudi nosil. Pojasnil sem jim, da prihajam iz EU, da smo znotraj Schengenske meje, čeprav v VB nisem mogel vstopiti zgolj z osebno izkaznico, da uporabljamo evro in vsakemu podaril prešernova 2 evra, ‘za v spomin’. Aroganca je precej splahnela.

Vito Komac, Zavod Inštitut Mediapro