Vzporedna (kripto) ekonomija – zakaj in kako nastaja? Kako se disruptivni poslovni modeli in tehnologije med seboj povezujejo?

Preden ljudje začnejo razumeti in sprejemati nove tehnologije, si o njih pogosto najprej ustvarijo pomanjkljive ali napačne slike.

Ob pojmu delitvene ekonomije je prva asociacija mnogih globalni ponudnik javnih prevozov Uber, čeprav sam poslovni model te multikorporacije ni primer tiste najčistejše, »peer-to-peer« delitvene ekonomije.

Z razlikovanjem med pojmom tehnologije podatkovnih blokov (blockchain) in Bitcoinom (ter preostalim virtualnim valutami) sem namerno začel svoj prejšnji prispevek in to ravno s ciljem da se izognemo tistim prvim napačnim ali zavajajočim asociacijam.

Tudi Bitcoin, kot prva in najbolj popularna virtualna (ali kritpo) valuta ima kar nekaj negativnih asociacij. Najpogosteje se ga povezuje s pranjem denarja, financiranjem terorizma in t.i. temnim internetom (dark web). Ker večina virtualnih valut, vključno z Bitcoinom nima neke intrinzične vrednosti, nepoznavalci v virtualnih valutah pogosto vidijo sofisticirane ponzijeve sheme. Tako razumevanje virtualnih valut me še zdaleč ne preseneča.

Tudi sam imam za seboj preteklo večletno bančno kariero, tekom katere sem nemalokrat slišal za Bitcoin. Rahlo konzervativno razmišljanje bančnika, diplomska naloga na temo pranja denarja preko offshore podjetij in dobro poznavanje zakonitosti delovanja delniških trgov à moj zaključek, da je Bitcoin = ponzi s temeljem v mrežnem marketingu, je bil neizbežen. Zdaj zagotovo vem, da temu ni tako. Poglejmo zakaj.

Prednosti virtualnih valut

Zakonska definicija virtualne valute:

digitalni zapis vrednosti, izdan s strani izdajatelja, ki ni centralna banka ali javna institucija, uporabljen kot sredstvo za menjavo, ki se lahko elektronsko prenese.

S hitrim razvojem, ki ga prinaša industrija 4.0., se bo tudi ta definicija hitro spreminjala. Na primer, morda izdajateljice virtualnih valut kmalu postanejo tudi države same.

Ena izmed glavnih karakteristik virtualnih valut je, da ni neke centralne institucije, ki bi delovala kot regulator, torej kot centralna banka.

Programska koda virtualne valute je odprta. Iz nje je vsakomur razvidno koliko kripto kovancev (žetonov) je bilo ali bo izdanih, na kakšen način nastajajo novi (t.i. rudarjenje), etc.

Da ni neke centralne institucije, na katero bi lahko vršili pritisk in jo nadzirali, seveda ne ustreza vladam po svetu. Leta 2010 je Wikileaks začel z objavami zaupnih podatkov ameriške vlade. Ker ta ni imela nobenih pravnih sredstev zoper to nevladno organizacijo, se je odločila za pritisk po drugi poti. Ker se je Wikileaks v največji meri financiral z donacijami, je ameriška vlada pritisnila na ameriške ponudnike plačilnih storitev Paypal, Visa, Mastercard. Vsa podjetja so pritisku podlegla ter Wikileaksu zaprla račune. Wikileaks je začel sprejemati donacije v Bitcoinih. Verjetno iz podobnih razlogov – nemogoč nadzor in popolna neodvisnost – je tudi kitajski regulator finančnih trgov pred nekaj tedni razglasil splošno prepoved izdajanja novih virtualnih valut na Kitajskem in morebitno zaprtje kitajskih kripto borz.

Poglejmo si še en primer splošne uporabnosti virtualnih valut.

Bančni sistem nekaterih velikih držav v razvoju za več desetletij zaostaja. V teh državah so bančni računi velikokrat prej izjema, kot pravilo. Ljudje težko pridejo do plačila za svoje delo, siva ekonomija postaja vedno večja, država ne pobere toliko davkov, kot bi jih lahko. Začaran krog. Facebook, Google in Elon Musk nameravajo zagotoviti dostop do interneta povsod na zemlji. Kitajski ponudniki že proizvajajo pametne telefone po ceni pod 20 USD. Namesto bančnega računa, bo vsak prebivalec imel svojo elektronsko denarnico, do katere bo dostopal preko pametnega telefona. Plačilo za svoje delo bo na tak račun lahko dobival v elektronskem denarju, tudi v virtualnih valutah.

Nič bančnih računov, nič poslovalnic.

Vsaka virtualna valuta je svoja zgodba

Virtualne valute imajo vsaka svoj namen. Vsak izdajatelj virtualne valute želi ustvariti ekosistem, znotraj katerega bo ta specifična virtualna valuta uporabljiva. Ni vsaka primerna kot način plačevanja, kot je bilo omenjeno v prejšnjem odstavku. O Bitcoinu so včasih govorili kot o virtualni valuti, ki želi postati plačilno sredstvo, alternativno pravim (fiat) valutam. Danes se o njem govori kot o digitalnem zlatu. Plačilno sredstvo želi biti tudi Litecoin, ena izmed bolj popularnih virtualnih valut. Cilj Litecoina je bil nadgraditi in izboljšati možnosti, kot jih je prinašal Bitcoin.

Za Bitcoinom druga po tržni kapitalizaciji velika virtualna valuta je Ether. Ta valuta v svojem bistvu ne želi postati plačilno sredstvo, pač pa temelji na pametnih pogodbah, ki so bile na kratko opisane v prejšnjem prispevku. Ether je sredstvo za plačilo vsake pametne pogodbe ali druge transakcije znotraj Ethereum ekosistema. Če bo na primer določeno podjetje tržilo pametne pogodbe, bo moralo imeti na strani za plačilo (transakcijski strošek) določeno količino Ether-ov. O pomembnosti te virtalne valute priča t.i. Enterprise Ethereum Alliance. Največja globalna podjetja, kot so Microsoft, Samsung, Mastercard in Intel, pa tudi javne institucije, kot sta centralna banka Kanade in indijska vlada,  so se povezala v združenje, ki bo razvijalo svoje rešitve na Ethereum blockchainu.

Ena večjih virtualnih valut je tudi Ripple. Gre za virtualno valuto, ki jo nekatere svetovne banke uporabljajo za medsebojne poravnave. Danes prenašanje finančnih sredstev iz enega konca sveta na drug lahko traja več dni. Ripple (in ostale virtualne valute) pa omogoča prenos sredstev kamorkoli na zemeljski obli v nekaj sekundah.

Ponzijeva shema*, skrita za »virtualno valuto«

Žal je realnost taka, da se za fasado dobrih rešitev, velikokrat skrije tudi kakšna načrtna, dobro strukturirana prevara. Nekaj zelo očitnih znakov je, kdaj gre za virtualno valuto v pravem pomenu in kdaj za skritega ponzija. Če virtualne valute ne moreš kadarkoli kupiti, predvsem pa kadarkoli prodati na javni borzi, kjer se trguje z virtualnimi valutami, potem je to verjetneje prevara, kot pa virtualna valuta na blockchainu. Dodaten znak za ponzija (Ponzijeva prevara*) je mrežni marketing – nobena od (resnih) virtualnih valut se ne trži na tak način. Najpomembnejši znak pa je, da so prave virtualne valute popolnoma decentralizirane, neodvisne od vsakega subjekta javnega ali zasebnega prava.

Poglejmo si podrobneje zelo popularen OneCoin.

Sam nikakor ne trdim da gre pri OneCoin-u za nepravo virtualno valuto, verjetno ponzijevo shemo. Govori pa o tem vrsta člankov, dostopnih na internetu in na to kažejo nekateri indici, razvidni že iz FAQ OneCoin-a. OneCoin-a ni možno kupiti na javno dostopni borzi, pač pa se do nje lahko pride le preko povabila obstoječega imetnika OneCoinov. Na podlagi omenjenega povabila se za novega uporabnika odpre kripto račun. V zameno za nakup izobraževalnega paketa ali za pravico do rudarjenja OneCoinov, vlagatelj pridobi OneCoine. (Domnevne) virtualne valute OneCoin tudi ni možno kadarkoli prodati, ker ne kotira na javni borzi. Ker je Onecoin uvrščen v trgovanje le na svoji »interni« borzi, ga imetnik lahko proda le drugemu obstoječemu ali novodošlemu imetniku. Kot pravi opis v že omenjenih FAQ, gre pri »OneCoin za centraliziran sistem«, ne za distribuiranega, kot to velja za virtualne valute na blockchainu. In še zadnji indic, zakaj OneCoin po vsej verjetnosti ni prava virtualna valuta, ampak najverjetneje kaj drugega: številne aretacije povezane s OneCoin ponudniki/prodajalci v Indiji, prepoved delovanja in zaseg sredstev v Nemčiji, opozorila avstrijskega in belgijskega regulatorja, ustanovitev posebne delovne skupine madžarske centralne banke, itd.[1]

Pranje denarja, temni internet z virtualnimi valutami – ni tako zelo preprosto

V svojem prispevku bi želel ovreči še en mit o virtualnih valutah, in sicer o virtualnih valutah kot glavnem plačilnem sredstvu kriminalnega podzemlja. Ne pozabimo enega dejstva: tehnologija blockchain, na kateri temeljijo virtualne valute, pomeni nalaganje zaporednih blokov informacij, pri čemer prejšnjih blokov ni možno spreminjati ali brisati za nazaj. To torej omogoča popolno sledljivost transakcij, od njihovega začetka.

Popolna sledljivost velja tudi za transakcije prenosa virtualnih valut. Res je, da so kripto računi anonimni, a če želiš svoje kripto žetone pretvoriti v pravi denar, potrebuješ ponudnika, ki ti omogoči menjavo, kot je na primer pri nas Bitnik ali pa račun na kripto borzi. V obeh primerih morajo ponudniki teh storitev za svoje stranke izvajati ukrepe, za poznavanje njihovih strank (»know your customer«). Transakcije v kripto svetu so torej popolnoma sledljive, ko pa se kripto svet sreča z realnim, se mora imetnik kripto valut razkriti.

Seveda pa nikakor ne trdim, da so virtualne valute imune na financiranje protizakonitih aktivnosti. Zagotovo ima manjši del teh transakcij za osnovo tudi pranje denarja in financiranje protizakonitih dejavnosti. Ampak posamezne tehnike pranja denarja in utaje davkov vključujejo tudi umetnost, trg nepremičnin, trgovino z dragimi kamni, itd.

Evropska komisija je v svojem poročilu iz junija letos zapisala, da sicer obstajajo tveganja pranja denarja in financiranja terorizma v povezavi z virtualnimi valutami, a da so zaradi nekaterih karakteristik virtualnih valut (majhen volumen transakcij, potreba po posebnih znanjih, možnost spremljanja transakcij), ta tveganja lahko celo manjša kot pri pravem denarju.

ICO (»initial coin offering«): množično financiranje na steroidih

V tem prispevku bi želel končati s pozitivno zgodbo neposredno povezano z virtualnimi valutami. Gre za način množičnega zbiranja sredstev za financiranje projektov, s primarno izdajo virtualnih valut. Še v prvem kvartalu letošnjega leta je bilo približno štirikrat več financiranja zagonskih podjetij zagotovljenega s strani skladov tveganje kapitala, kot s primarnimi izdajami virtualnih valut (116 mio USD: 38 mio USD). Konec drugega kvartala se je to razmerje drastično spremenilo v korist množičnega financiranja z virtualnimi valutami: 757 mio USD proti 232 mio USD investicij skladov tveganega kapitala.

Virtualne valute v povezavi z množičnim investiranjem, kot eno izmed oblik delitvene ekonomije, torej postajajo gonilo sodobnega, digitaliziranega gospodarstva. Kar je razveseljivo je dejstvo, da pomembno vlogo na globalni ravni igrajo tudi slovenska podjetja. ICONOMI, cofound.it, Viberate, Hive,… so nekateri projekti, ki so uspeli zbrati več milijonov EUR v le nekaj dneh. Viberate celo 10 mio USD v manj kot petih minutah. Nekateri slovenski projekti, kot so X8 Currency, Blocksquare in Ace Platform še prihajajo. Ne spreglejte jih!

[1] Avtor prispevka je imetnik več vrst virtualnih valut. Avtor ni imetnik OneCoin-ov. Odstavek v prispevku ni nakupno ali prodajno naročilo, niti ni pisno izraženo mnenje, pač pa povzetek virov, javno dostopnih na internetu.

John McAfee, ustanovitelj McAfee

Peter Thiel, ustanovitelj Paypal-a