Dr. Jure Knez: »V letu 2010, ko smo ravno začeli razvijati instrumente, se nam je ponudila fantastična priložnost v General Motorsu. Na Floridi smo si v živo ogledali zadnji polet Space Shuttla, z Dejanom in Tomažem razvijali telemetrijo za novo Nasino raketo, s seboj pa imeli dva zelo zgodnja prototipa našega novega instrumenta Sirius. Dva. Samo dva. Stiskali smo pesti, da bosta delovala.
Priklopimo prvega in bum, iz njega se pokadi. ‘U, šit … Še dobro, da imamo še enega.’
Nikoli ne bom pozabil Tomaževega pogleda, ko mi je tam na stopnicah najete hiše rekel: ‘Tole ti pa ne bo všeč. Še drugi je odpovedal.’ Torej smo brez instrumenta, pred nami pa taka izjemna priložnost? Ne, nekaj moramo narediti … Bil je sobotni večer. Počakal sem nekaj ur, da so se v Sloveniji najzgodnejši že prebudili, in se takoj posvetoval s kolegi. Očitno je bila napaka nekje v napajalniku. V nedeljo zjutraj sem imel možnost nakupa orodja za spajkanje samo v neki majhni lokalni trgovini. Vzel sem, kar se mi je zdelo uporabnega. Odprl sem instrument in s svojim skromnim znanjem elektronike – strojniki pač znamo vse – predelal napajanje. Ne boste verjeli – delovalo je! Ne znam povedati, kako sem bil vzhičen, ko se je instrument znova prižgal. Za silo torej deluje. Res za silo. Dirka na avion in v Detroit.
Tam me je pričakal Bill, vodja laboratorija, s katerim sva pogledala vse meroslovne parametre sistema. Sistem je priklopil na njihov osciloskop in se pritožil nad točnostjo. ‘Bill, tvoj instrument ne kaže pravilno,’ sem mu rekel. Bill pa: ‘To pa ne bo držalo. Moj instrument je kalibriran v laboratorijih GM.’ A bil sem prepričan, da imam prav, zato sem vztrajal pri svojem. Tako je Bill na mojo vztrajnost priklopil še multimeter in bil nemalo presenečen, ko je multimeter kazal isto kot naš Sirius. S tem sem ga prepričal. Ko sva končala s preizkusom, je dejal, da bi instrument obdržal za dva tedna, da bi ga dodobra preizkusil. Jaz pa sem po tihem razmišljal le: ‘Daj, nehi, kakšna dva tedna, vesel sem, da je sploh deloval ti dve uri, samo vprašanje časa je, kdaj se sesede.’ Hitro sem iskal rešitve, kako bi neočitno to komaj delujočo napravo vzel s seboj. Poklical sem Herberta, vodjo prodaje, in ga pred Billom glasno vprašal: ‘Herbert, ali slučajno potrebuješ ta instrument za predstavitev v Angliji?’ ‘Sploh ne,’ je rekel v telefon, jaz pa sem njegove besede glasno prevedel Billu: ‘Žal, Herbert ga nujno potrebuje v Angliji. Moram ga vzeti s seboj.’ V glavnem – napeto …
Ostalo je zgodovina. General Motors je kupil za tiste čase nepredstavljivo količino instrumentov, Billa pa smo uporabili kot referenco za nadaljnje stranke in s tem prepričali še mnoge druge.«
Kar precej let kasneje sem sredi partije bilijarda Billu povedal, da sem mu takrat malo prikrojil resnico. No, ni bil videti ravno navdušen, kako premeteno sem mu prodal.
Ampak bistvo – včasih je treba biti hraber.«
Iz knjige AKROBATI (Petra Škarja)
Dr. Jure Knez in Petra Škarja
