Zaman lepa cerkev na papirju, če bi se zaradi napake v konstrukciji podrla, še preden bi jo zgradili do konca! Enako je v slikarstvu; zaman je dobra ideja za sliko, ki jo imaš v glavi, če pa je ne znaš spraviti na papir! Si predstavljate mično golo damo, ki bi jo nek nesposobnež ovekovečil na papirju in bi tam izgledala kot tašča tvoje prababice? Če hočeš, da so stvari videti dobro, moraš obvladati tehniko.

Res pa je, da je tehnična stvar lahko tudi grda (kar kakšen avtomobil se je že pojavil, ki te je silil na bruhanje), pa vseeno dobro deluje. Ker pa živimo v svetem svetu potrošništva, morajo biti dobre tehnične stvari tudi lepe! To pa dela vso stvar še zanimivejšo; tehniki in umetniki se v glavnem ne razumejo. Ne razumejo se pač dobro – in pika. (Pravzaprav se nikoli ne razumejo.) Čisto zares se ne razumejo niti takrat, ko morajo narediti kakšno stvar skupaj!

Ampak to nima nobene zveze z našim testom … No, mogoče čisto malo!

Na test smo vzeli dva podobna avtomobila.

Podobna v vsem: po centimetrih, konjih, udobju … Še celo po ceni. Ja, seveda, noben ni bil ravno poceni; ampak za nekatere med nami je cena prek 40.000 evrov skoraj tako kot cena za sirov burek z jogurtom!

Volkswagen Tiguan Allspace

Alfa Romeo Stelvio

Po navdušujoči giulii – in to v vseh pogledih – svoje k oživljanju te romantično-športne avtomobilske znamke dodaja še športni terenec (SUV) s pomenljivim imenom: stelvio. Stelvio – tistim, ki niste navdušeni kolesarji, smučarji,  dirkaški navdušenci ali strastni reševalci križank, naj povem, da je Stelvio italijanski visokogorski prelaz, prek katerega pelje ena izmed najbolj zavitih cest na svetu. Še čreva niso tako zameštrana …

Prelaz Stelvio, Italija

Skratka že ime pove, da gre za avtomobil, ki naj bi bil vse: od priljubljenega mestnega terenca, do dirkača, ki je zmožen hitre vožnje po ovinkih, in do tega, da se v fraku pripelješ na državno proslavo pred najpomembnejši nacionalni hram kulture.

Nemci imajo sicer nekaj manj domišljije (tudi pri imenih, ne zgolj pri oblikovanju in hrani), vendar tudi trdoizgovarjajoči tiguan ni slabo ime. Malo bolj nemško pač. Najprej je bil enoprostorski turan – potem pa so naredili športnega terenca in so si zaželeli, da bi tudi ime zvenelo malo bolj hudo, robustno, malo bolj “grrr” – in tako so začetek zamenjali s »tig«, kar naj bi spominjalo na tigra. Grr … in nastal je tiguan. No, toliko o imenih, s katerimi si dajo tovarne kar veliko dela, na koncu pa so najpreprostejša imena najboljša! (Op. uredništva: številne marketinške agencije bogato zaračunavajo pomoč pri naboru možnih imen za nek produkt ter testiranje istega; poznamo celo gospo iz Švice, ki je specializirana le za taka naročila.)

VW Tiguan Allspace

Tiguan je lep avtomobil, skladen. Tiguan allspace pa je sicer nekoliko daljši od običajnega, ker ima na voljo sedem sedežev. Sicer mene dolžina nič ne moti, pa tudi same skladnosti avtomobila ne moti pretirano. Ampak na tistih dveh sedežih povsem zadaj pa res ne bi želel peljati koga, ki ga imam rad. Niti zaradi udobja niti zaradi varnosti … Ja, saj vem, da so preizkušali varnost na 1001 način (kot Sultan Šeherezado, za katero obstajajo dvomi, da mu je res ves čas le pripovedovala zgodbice) in da je zadaj teoretično povsem varno vozilo. Ampak v praksi sam, kot rečeno, tega res ne bi želel preizkušati. Ne le pri VW-ju, nasploh pri nobenem od teh avtomobilov, ki ponujajo to možnost. Kakorkoli že, je pa seveda izredno dobrodošel kot dodatni prtljažni prostor …

Alfa Romeo Stelvio

Stelvio seveda te opcije ne ponuja. Ponuja pa zelo solidno velik prtljažni prostor. In tudi zato zgleda stelvio nekoliko bolj proporcionalen. Ampak hudič je vedno v podrobnostih … Ko pogledaš oba avtomobila, vsakega posebej, sta oba lepa. Šele ko ju vidiš skupaj, veš, da je volkswagen lep avtomobil, ampak alfa je prava umetnina! Ne, Italijani še zdaleč niso pozabili risati lepih avtomobilov, samo možnost morajo dobiti! In ker je stelvio povrh vsega še zelo dobro narejen avtomobil (kljub dviganju obrvi pri omembi imena alfa pri marsikaterem kolegu ali pa gostilniškem avtomobilskem vaškem guruju), mirno zapišem, da je stelvio »state of the art«!

Enako pri obeh avtomobilih velja za notranjost. Oba avtomobila sta bila skoraj čisto nova,  zato težko ocenjujem, kako »ofucani« bosta notranjosti čez 200.000 kilometrov – nova sta bila oba avtomobila videti kot iz škatlice! VW je klasika; vse na svojem mestu, nič te ne preseneti, vse deluje natančno tako, kot mora, ergonomija in sedeža sta odlična …

Notranjost VW allspace

Edino, kar vedno sovražim, je ekran na dotik. Vedno me spravi ob živce, tako, da ga – razen v nuji – sploh ne uporabljam. Ampak zakaj, za vraga, pa je potem sploh tam? Ker je vse tako hudičevo dobro naštudirano in ker se iz praktičnih razlogov izogibajo kakšnim bravuram pri oblikovanju, je notranjost tudi brezmejno perfektno dolgočasna. In poudarek, če ste morda spregledali, je na besedi perfektno!

Alfini oblikovalci pa so imeli malo več svobode; poleg vsega, kar smo kot dobro našteli pri folksvagnu (razen ekrana na dotik), ima ta avtomobil v notranjosti še nekaj intimnosti. Človek se v avtomobilu počuti zares prijetno domače; edino, kar pri tem mogoče manjka, je kamin! Ja, pa tudi volanski obroč mi je bil nekoliko bolj všeč: bolj dinamično, športno (tako kot pri alfi pač mora) sede v roke!

Notranjost alfe stelvio

Jasno je, da za štirideset-plus jurjev dobiš od opreme vse, česar se lahko spomniš – ni, da ni! Seveda pri obeh primerjanih avtomobilih.

In pri obeh avtomobilih tudi dvolitrski dizel. Ne verjamem, če bi lahko sploh kdo ugotovil (vključno z vaškimi gostilniškimi Jeremyji Clarksoni), kateri motor je v katerem avtomobilu, če bi ju zamenjali. No, vsaj zdaj, ko sta bila še kot nova! Kaj bo, recimo, pri 300.000 kilometrih, težko povem, nikakor pa ne bi želel ugibati. In da ne pišem dvakrat – velja za oba! Izredne zmogljivosti torej (sicer pozimi zaradi slabše kvalitete naše nafte po mojih izkušnjah nekoliko okrnjene) -imata skratka vse, kar od sodobnega motorja glede zmogljivosti tudi pričakujete.

Še nekaj skupnih značilnosti imata: samodejni menjalnik in štirikolesni pogon. No ja, vsaj za sledenje se za taka avtomobila že spodobi. Pri menjalniku bi dal rahlo prednost volkswagnu, pri pogonu pa alfi. Morda se na prvi pogled sicer sliši čudno, ampak bom pojasnil.

Tiguan ima približno 90 odstotkov navora na sprednjih kolesih, če so razmere na cesti stabilne. Seveda lahko skoraj sto odstotkov navora pošlje tudi zadnjim kolesom, če bi bilo tako zaradi oprijema najbolje. Torej gre načelno v osnovi za prednji pogon, ki pa je po potrebi štirikolesni. Ampak to deluje res tako hitro, da človek sploh ne more zaznati. Pri alfi pa je ravno nasprotno: gre v principu za zadnji pogon, ki pa se lahko po potrebi spremeni tudi v 50 : 50. In to je tista drobna razlika za nekaj drobcev sekunde. Ampak da tako razliko občutiš, moraš biti že vsaj malo vešč, precej hiter, pa še pogoji na cesti morajo biti pravi.

Povzeto povedano je takole: tiguan se pri vstopu v ovinek obnaša kot avtomobil s sprednjim pogonom in zato je tudi nekoliko podkrmiljen (z nosom poskuša zbežati iz ovinka), medtem ko je pri alfi ravno obratno: zadnji pogon naredi avtomobil malo prekrmiljen, ravno za toliko, da se avtomobil »postavi v ovinek«, potem šele zagrabijo sprednja kolesa. Zato je alfo nekoliko lažje (pre)hitro peljati čez ovinek. Fenomenalni dirkaški občutki te kar preplavijo! Ampak, ko boste pri obeh avtomobilih to začutili, boste od žene na sosednjem sedežu kakšno »bombo« začutili že precej prej!

V bistvu ste zdaj – če ste kupec enega od v članku predstavljenih in testiranih – pred težko nakupno odločitvijo … To, da sta oba avtomobila tako dobra in tako podobna in da imata tako podobno ceno (alfa, tiguan)!  Zares se bo zelo težko odločiti med obema. Se odločate med njima? Kar nekaj neprespanih noči vas čaka. Verjemite!

Primož Lemež za Novi Podjetnik