Prof. dr. Mitja Ruzzier iz Fakultete za management Koper, Jose Antonio Morales, podjetnik in promotor zagonskih podjetij, in Jakob Gajšek, direktor ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja in soustanovitelj ABC Acceleratorja, torej smetana slovenske startup scene, so nam zaupali svoje o tem, kako in zakaj v Sloveniji propadajo zagonska podjetja.
Ob članku o EU Startup Monitor smo se spraševali, kaj se zgodi z neuspešnimi zagonskimi podjetji. Z njimi, propadlimi upi, idejami in vloženimi sredstvi se v Sloveniji ne ukvarja resno niti resorno ministrstvo, niti za to nimajo sredstev ostali deležniki.
Žal novopečeni podjetniki niso izjema pri (ne)pripravljenosti za učenje iz izkušenj drugih. Celo užaljeni in prizadeti znajo biti, češ, pusti me, saj znam sam, svet je zdaj drugačen, tvoje izkušnje so zastarele ipd. Vseeno bomo na našem portalu vztrajali in skušali posredovati našim obiskovalcem tudi prispevke o negativnih izkušnjah, da bi jim pomagali preprečiti njihove večje poslovne škode … Upajmo, da bodo prebrali vsaj ta prispevek.
Zakaj pri nas propadejo startup -i?
Ruzzier: Kot opažam, predvsem zaradi težav z ekipo, ki zasnuje in vodi novo podjetje. Sledi nejasno razumevanje potreb kupcev in realnega problema, ki ga produkt rešuje, nepravilna ocena velikosti trga (problem-solution in product-market- fit). Številni zagonci pri poslovnih načrtih ne upoštevajo posredne konkurence, ki zadovoljuje iste potrebe kupcev, in pa prevečkrat se srečujemo z »nice-to have« rešitvami.
Kolikšen delež zagonskih slovenskih podjetij preživi prvo, tretje in peto leto? Je bila opravljena kakšna raziskava?
Ruzzier: Slovenskih raziskav ne poznam, splošne statistke pravijo, da jih propade med 70 in 90 odstotki v prvih treh letih.
Gajšek: To statistiko verjetno vodi kakšen državni organ, je pa izjemno nezanesljiva, ker podjetja zelo redko tudi dejansko zaprejo; samo nehajo delati na projektu. V resnici pa je tako, da jih večina ne preživi (ne zares) prvega leta ali leta in pol.
V Sloveniji je zanimiv fenomen, da so ustanovitelji zelo vztrajni (za razliko od startup-ov v Ameriki, kjer gredo na vse ali nič – torej imajo raje, da firma propade, kot da bi bila solidna firma, od katere živi pet ljudi). Številni “startup-i”, ki so bili prepoznani kot taki in morda celo pridobili javno financiranje in niso propadli takoj, so danes podjetja z nekaj zaposlenimi, ki že nekaj let minimalno rastejo.
Kako je to v primerjavi z drugimi EU državami?
Ruzzier: Po mojem smo čisto v povprečju.
Gajšek: Zelo primerljivo je po vsem svetu. Večina startupov propade v prvih dveh letih od prejema semenskega financiranja.
Kdaj se povprečen slovenski startup postavi na lastne noge in začne pokrivati operativne stroške iz prodaje?
Ruzzier: Težko rečem, je precej specifična zadeva, zdi se, da potrebujejo od tri do pet let.
Gajšek: Zelo različno, močno je odvisno od posla, ki ga delajo, in industrije, v kateri so.
Kateri so glavni razlogi za propad naših zagonskih podjetij? Bi jih lahko rangirali?
Ruzzier: Na prvo mesto bi dal nejasno razumevanje potreb kupcev in realnega problema, velikost trga (problem-solution in product-market- fit), nato ekipo in tako naprej.
Gajšek: Večinoma propadejo zato, ker ugotovijo, da trga ni, včasih se sprejo ali pa obupajo, ker je delo težko. V resnici jim (vsaj tistim na začetku) redko zmanjka denarja; prej volje.
Ali so podjetja, ki so vključena v pospeševalnike, uspešnejša? Če so – zakaj?
Ruzzier: Zagotovo. Pomagajo jim z vrhunskimi nasveti, jih osredotočajo na ključne zadeve, ne izgubljajo časa na podrobnostih, opozorijo jih na napake, povežejo jih s potencialnimi financerji …, pa še cel kup drugih zadev je, ki sodijo v domeno pospeševalnikov.
Gajšek: Cilj je vsekakor tak. Večinoma so tudi v resnici uspešnejša, za kar je več razlogov. Dva sta ključna: pospeševalnik je odlična pot za iskanje nadaljnjih investicijskih sredstev ali za pridobivanje poslovnih partnerjev; startupu daje pospeševalnik povezave, pa tudi kredibilnost, hkrati pa pomaga tudi to, da pospeševalniki delajo selekcijo startupov, ki jih sprejmejo, saj tiste, v katerih ne vidijo potenciala, zavrnejo.
Morales: Iz mojih izkušenj iz preteklih sedmih let vem, da imajo nova podjetja dve osnovni potrebi, da lahko povečajo svoje možnosti za uspeh:
- uspešen podporni sistem, predvsem skupnost podobnih si podjetnikov, ki jim ti pripadajo, širijo izkušnje in si delijo podobno usodo
- usposabljanje za obvladovanje osnov posla in podjetništva, pa tudi razumevanje smotra in družbene odgovornosti, osebnostna rast, družbeni vpliv itd.
Opazil sem, da večina razvitih okolij zagotavlja oba pogoja, člani novopodjetniške skupnosti se ne počutijo osamljeni in gredo mnogo globlje od površnih koristi posla – zaslužka.
Nasprotno pa tam, kjer jaz vidim razvijajoče ekosisteme, se treningi, ki so jim na voljo, fokusirajo na metodologije, najboljše prakse, ter identifikacijo in idealizacijo uspešnih osebnosti. Takoj, ko se ti ekosistemi razvijejo, so manj ranljivi trendom hitrih zaslužkov, puhlih muh enodnevnic, #hashtag ključnim besedam in podobno.
Kaj predstavlja glavni problem potencialnih novih podjetnikov, ko se odločijo za ustanovitev zagonskega podjetja?
Ruzzier: Pomanjkanje izkušenj in denarja. Ne znajo oceniti, kaj in kdaj je pomembno, da se lahko osredotočijo. Za vse stvari pa jim primanjkuje časa. Zagotovo jim tudi manjka kredibilnosti in povezav.
Gajšek: Naj kar naštejem:
- gradnja ekipe
- dostop do trga
- zmožnost prodaje
- motivacija
- financiranje začetnih stroškov (predvsem razvoja, pa tudi vstopa na trg)
Ali stroka oziroma svetovalci spodbujajo le ustanovitev d.o.o.-jev, ali dopuščajo tudi druge možnosti?
Ruzzier: Forma mora slediti vsebini… menim, da je d.o.o. za to najprimernejša oblika. To je možno tudi spreminjati. Druge oblike niso izključene, a če hočejo vključiti nove partnerje, financerje, kaj dosti drugih možnosti ni na voljo…
Gajšek: Od slovenskih inkorporacij je d.o.o. najprimernejši, ker je enostaven in poceni. Je pa slovenska pravna ureditev startup-om relativno neprijazna, ker ne omogoča določenih stvari, ki so nujne. Obstajajo seveda tudi druge možnosti, ampak so iz več razlogov neprimerne; s.p. je prevelik rizik in ne omogoča več lastnikov, d.n.o. prav tako prinaša preveliko tveganje lastnikom, d.d. bi bil sicer odličen (reši precej problemov, ki jih imajo start-upi z d.o.o.), ampak je predrag, zavod je neprofiten in nima lastnika, z zadrugami pa nihče ne ve, kaj bi.
Kako različni viri financiranja vplivajo na uspešnost zagonskega podjetja?
Ruzzier: Težko govorimo o pravilih. Viri in oblike financiranja med seboj zelo razlikujejo in so primerni za podjetja v različnih fazah razvoja …Vsak vir financiranja pa ima neke specifike. VC prinese po navadi tudi druge svari, kot so znanje, povezave … Pri bankah (dolžniškem financiranju) se ti nihče ne vpleta v upravljanje, … – množično financiranje pa ti daje možnost tržne validacije, kar ti drugi ne daje. Problem nastane, če blaga ne moreš izdobaviti … Specifike se torej vežejo na posamezne oblike financiranja, kar pa je nujno, da jih podjetniki spoznajo, preden se odločijo za določeno. VC je pri nas zadnje čase »precej v modi«.
Gajšek: Financiranje samo (torej sam denar) vpliva na uspeh samo iz vidika tega, da startupu podaljša življenjsko dobo in ta v njej potem lahko nekaj doseže. Več od denarja je za uspeh vredna druga pomoč, ki jo prinesejo investitorji – torej povezave, znanje, kredibilnost … Tu ni ogromne razlike med tem, kaj doda VC ali angel (oz skupina le-teh), odvisno je predvsem od povezav te osebe. Množično financiranje je zato lahko (pa tudi ne nujno) slabša opcija, ker startup nima nekoga, ki bi lahko pomagal, ampak množico oseb, s katerimi skoraj nima stika.
Ali je preživetje podjetja verjetnejše, če posel ne bazira na neki spletni rešitvi?
Ruzzier: To nikakor ni povezano. Dejstvo pa je, da pri spletnih rešitvah hitreje iteriramo in dosti rešitev je tudi manj dodelanih, manj je vloženih ur dela, manj se posveča kupcu … Hitreje prideš od ideje do prototipa in MVP-ja, kar se kaže tudi v nivoju predstavljenih idej in posledično neuspehih.
Gajšek: Ne, uspeh je odvisen predvsem od trga, ki ga rešitev nagovarja, tehnologija je orodje za doseganje tega.
Kaj bi morala storiti država ali EU za spodbujanje ustanavljanja in uspešnejši razvoj zagonskih podjetij?
Ruzzier: Ukrepi, katere je zastavila vlada, so v pravi smeri, sedaj je potrebna samo dobra in konsistentna izpeljava … Tako kot pri startupih, se tudi tukaj delajo razlike v izvedbi.
Gajšek: V tej fazi, kjer smo, je državne (in EU) podpore precej. Pregledati bi morali, kaj se že dogaja in kritično in realistično oceniti, kateri instrumenti delujejo dobro in kateri ne.
Morales: Eno od čudovitih dosežkov EU je ustvarjanje prostega pretoka stvari in ljudi. To je prav neverjetna konkurenčna prednost za prebivalce EU, ne le kot dostop do različnih trgov in možnosti za sodelovanje, ampak tudi kot vir navdiha, medsebojno oplemenitenje idej in povečanje pomena evropskega državljanstva. Seveda so tu številni viri in pobude, med drugim tudi Erasmus+ programi, ampak jaz bi predlagal bolj poudarjen fokus na podjetništvu.