En ustanovitelj podjetja ali več njih?
Če sklenete, da boste edini ustanovitelj in lastnik, to prinaša številne nevarnosti:
od možne izgorelosti do neobvladljivega egotripa (Nihče mi ne bo ugovarjal, denar je moj!). Zato vas morda nihče ne bo odvračal od nerazsodnih odločitev, z nikomer enako zainteresiranih – ker niso neposredno vključeni v končni uspeh – se ne boste mogli posvetovati. Tudi znana podjetja, ki jih danes vsi poznamo, so (zdaj) večlastniška; čeprav je morda sprva začel ustanovitelj sam, to ni trajalo dolgo. Skupina lastnikov namreč praviloma skupaj nosi odgovornost, spodbuja tiste člane, ki morda za trenutek obupajo, in so med sabo solidarni tudi v težkih trenutkih. Vsi nismo za vse, in vseh nalog in opravil, ki jih zahteva zagon podjetja, obvlada le zelo malo ljudi. Ker pa start-up podjetje praviloma ustanavljajo mladi ljudje, je takih superpodjetnikov med njimi še manj.
Če gre za enoosebno zagonsko družbo, naj novi podjetnik poskrbi, da bo vsaj nekdo od vodij njegova zrcalna podoba v negativu – da sta jin in jang.
Vsak zanesenjak (tak mora biti tudi vodja zagonskega podjetja!) je na trenutke nerealen, saj živi za svojo idejo. Odloča se neracionalno, zna biti potraten pri stroških za perfekcioniranje produkta, prepogolten pri deležih ob vstopu zunanjega investitorja … Potrebuje torej nekoga, ki mu zaupa, čigar mnenje ceni, ki je konzervativno-racionalna oseba in ga vleče nazaj, kadar je to potrebno. Lahko je to tudi zunanji mentor, lahko partner v podjetju.
Če so soustanovitelji aktivni lastniki z opredeljenimi in razdeljenimi nalogami in tvorno sodelujejo pri zagonskem podjetju, je to vsekakor pozitivno. Morda je manj pozitivno, da solastniki v začetku pričakujejo enake deleže kot vi, ki ste prinesli poslovno idejo. Tako je “zlati prinašalec” zaradi pomanjkanja osnovnih zagonskih sredstev že na začetku obsojen na manjši košček morebitne zajetne pogače.
Moj prijatelj Marko K. pravi;
bolje je imeti nekaj odstotkov od veliko, kot 100 % od nič.
Razmišljate morda o enem partnerju, ki mu povsem zaupate … – vendar se ne zapletajte z najboljšim prijateljem; če bo šlo kaj narobe, ga boste praviloma izgubili. Moj sosed se ravna po načelu: Prijateljem ne posojam denarja. Tako se s prijatelji tudi ne lotite posla, saj gre lahko, kot rečeno, hitro kaj narobe in gre po zlu tudi prijateljstvo.
Potrebno je urediti tudi pooblastila oz. se natanko dogovoriti glede vodenja in upravljanja. Način lastništva 50:50 lahko prinese hude zaplete.
Vsekakor je potrebno lastniške, vlagateljske in operativne odnose med solastniki čimprej papirno urediti (v izogib morebitnim kasnejšim problemom). Sam ustanovni akt zagonskega podjetja ni dovolj. Še manj, če se začne z delom in sodelovanjem, še preden je zagonsko podjetje sploh ustanovljeno.
Kadrovanje
Največje težave smo v naši dolgi karieri podjetništva pravzaprav imeli z ljudmi, ki so bili sorodniki ustanovitelja ali lastnika ali (pre)dobri znanci sodelavcev.
Če podjetnik potrebuje zanesljivost in lojalnost, denimo računovodje, je logično razmišljanje, da bo najel sestrin računovodski servis. Če potrebuje programerja, je prav tako jasno, da bo najprej pomislil na nečaka, ki nima redne zaposlitve. Ali pa vam vaša sodelavka namigne, da je njena dobra prijateljica zelo komunikativna, pa še ‘luštna in prijazna’, pa bi bila super za tajnico pri vas. Ali pa za vodjo prodaje, denimo. Pa razmišljate in se odločite; najamete prvo in zaposlite drugega in se dogovorite tudi s tretjo. Kajti vsi naj bi vam bili vendar kar najbolj lojalni, saj ste jih zaposlili, ko nikjer drugje niso našli dela- vi pa jih pravzaprav potrebujete. ‘Žlahta’ in prijatelji vaših preizkušenih sodelavcev pa bodo ja najbolj varna in zanesljiva izbira!,si mislite.
A razmislite še enkrat. Morda pa to vendarle ni optimalna odločitev …!
Pogosto se namreč to izkaže za napačno odločitev, še posebno, če pride do težav, neplačil, površnega odnosa do dela, strokovnih napak; morda kdaj pride celo do odškodninskih tožb ali izsiljevanj … Lažje bo torej tedaj, ko pride do nerešljivih zadev, reči: „Gospa Kovač, žal vam moram povedati, da so mi na davčni upravi namignili, da je vaša storitev neprofesionalna in naj si raje najdemo drug servis,“ kot pa, če to sporočamo svakinji ali teti: „ Simona, ej, sori, na davčni so ful slabe volje zaradi tvojega dela, kaj če bi se midva poslovno razšla!“ (Kar predstavljajte si incident, zamero, blatenje v okviru sorodstva, ki bi vas v takem primeru doletelo – pa še za nastalo škodo bi svakinjo ali teto težko držali.)
Torej, če povzamemo dileme glede zaposlovanja z nasvetom: raje nikoli v posel z ‘žlahto‘ niti z najboljšimi prijatelji!
Pri kadrovanju novih sodelavcev je potrebno vedeti, ali želimo zvezdnike v poslu ali nekoliko manj kompetentne, pa zanesljivejše in lojalnejše sodelavce. Zvezdniki so muhasti, posel jih čaka za vsakim vogalom, so tudi dražji.
Problematični so lahko tudi preveč ambiciozni sodelavci, ki niso partnerji v družbi, pa si potiho (ali na glas) želijo na svoje – četudi morda s krajo podatkov ali na kak drug nepošten ali startup podjetju škodljiv način. Nekateri nimajo prav nobenih ugovorov vesti (ker vesti pač nimajo)!
Praviloma je pametno narediti kar nekaj zaposlitvenih razgovorov, preden se odločimo za novega sodelavca. Ker je potrebno za vodenje in analizo takih pogovorov imeti zelo posebno znanje, je smiselno najeti strokovno pomoč.
Posebna previdnost je potrebna pri izbiri lastniških partnerjev.
Treba jih je zares dobro poznati, preden jih povabite v partnerstvo. Ne samo v trenutnem okolju, kjer so morda uspešni, ampak je potrebno poznati tudi njihovo preteklost (morda jih bremenijo nepravilnosti ali celo kriminalna praksa, osebni dolgovi, hipoteke, prevare, korupcija?). Marsikaj se velikokrat prikrije ali se o tem sploh ne govori, pa se za preveč lahkovernega podjetnika žal prepozno razkrije. Diskretne poizvedbe so lahko presenetljive. In nadvse koristne za tega, ki namerava v posel z »neznancem«.
Velikokrat se dogaja, da zapusti podjetje kdo od ustanoviteljev, ponavadi najmanj predan ideji, morda z drugimi možnimi opcijami ali neuresničenimi pričakovanji. Problem je večji, če gre za človeka s ključnimi potrebnimi znanji za zagon podjetja, vendar se ponavadi – če ni v nadaljevanju kakih sodnih sporov – zadeve uredijo in zagonsko podjetje nekoliko upočasnjeno vendarle sledi ciljem.
Mladi podjetniki se, kot že rečeno, radi povezujejo in povabijo v partnerstvo svoje vrstnike, ki jih sicer dobro poznajo in jim zaupajo, ne poznajo pa jih tako dobro v okoliščinah posla.
Takrat je lahko marsikdo razočaran, saj dosedanji prijatelji postanejo zahrbtne pridobitniške hijene, ki uničijo posel ali ga speljejo drugam. Ali pa duše in znanje preprosto prodajo drugemu, boljšemu ponudniku.
Zelo pogosta napak mladih lastnikov start-upov (in tudi vseh drugih) je, da ne uredijo papirne dokumentacije glede lastništva, deležev in nalog posameznikov v skupini.
Da torej ne dorečejo pomembnih detajlov in jih uradno ne »zapišejo«. Iz tega izhajajo nesoglasja, spori in tožbe, v najhujšem primeru celo stečaj zagonskega podjetja.
Tudi novozaposleni morajo biti posvečeni v poslanstvo zagonskega podjetja, izhajajoč iz poslovne ideje ali inovacije.
Mala startup podjetja delujejo praviloma inovativno, ne komplicirajo, opravila za posameznika na začetku niso strogo razdeljena, vsakdo mora poprijeti še za kaj, tudi za metlo in nositi pošiljke na dežurno pošto. To morajo vedeti in razumeti. Ko podjetje raste, se nabor opravil oži, vendar morajo novoprispeli vedeti in sprejeti, da ne gre vse po opisu delovnega mesta.
Novi podjetnik računa na rast in stalno ‘kadruje’- je pozoren na ljudi, ki jih srečuje v svoji okolici -, zato v primeru hitre ali nenadne potrebe že ve, koga bo poklical na pogovor in mu ponudil delo.
Ali, kot je rekel uspešni PR vodja državne osamosvojitve Jelko Kacin:
„Ni drugih problemov, so le kadrovski.“
Mentorstvo
Novi startup podjetnik je praviloma začetnik pri izvajanju številnih nalog, ki so postavljenje predenj in jim bo morda težko kos; sooča se s pastmi pravilnega odločanja, organiziranosti, timinga, dogovorov, pogodb, vodenja ekipe … Prav bi bilo, da si tak podjetnik poišče mentorja. To je starejši po stažu v podjetništvu, izkušen skoraj v vsem, ni ‘zaljubljen’ v poslovno idejo, ki jo želi uresnićiti zagonsko podjetje, ampak je trezen, stvaren in pozitivno kritičen. Taka oseba je lahko novemu podjetniku v veliko oporo.
Vito Komac, Inštitut Mediapro