Finska je že šesto leto zapored najsrečnejša država na svetu, glede na lestvico World Happiness Report, ki temelji predvsem na življenjskih ocenah Gallupove svetovne ankete.
Tudi njene nordijske sosede se redno odlično odrežejo, ko se ugotavlja: pričakovana zdrava življenjska doba, BDP na prebivalca, socialna podpora, nizka korupcija, velikodušnost v skupnosti, kjer ljudje skrbijo zanje in svobodo sprejemanja ključnih življenjskih odločitev.
Skorajda ni sprememb, katere države se zadnja leta med prvimi 20, je letos novinka Litva, na 21. mestu pa je Francija.
Seveda so še drugi komentarji.
Sam sem prebral kar nekaj knjig finskega pisatelja Arta Paasilinne.
Njegova neposrednost in nezapletenost jemanja življenja, kakršno pač je, zna biti eden od elementov, ki osrečujejo Fince.
Po drugi strani sem številne Fince spoznal tudi osebno in presenetila me njihova zaprtost, najhujša med severnjaki, skorajda avtizem. Morda je pogojen z dolgimi zimami (odpreš okno in tam stoji los, odpreš vrata in gleda te iz zimske hibernacije zbujeni medved), ko se zaradi dolgočasja posvetiš čemu kreativnemu.
Če so srečni, da se dobivajo s prijatelji v petek zvečer na pivu in potem cel večer predvsem molčijo. Ali več kot le okajeni v savni, zelo prijateljski tudi do tujcev, pa te naslednjega dne skoraj ne upajo poznati, potem težko verjamem, da so tako zelo srečen narod.
Osebno bi njihovo prvo mesto postavil Dance ali pa pod vprašaj dal ocenjevalne kriterije ameriškega merjenja sreče.
Kakorkoli že, Finci so iz uvrstitve na prvo mesto začeli delati biznis.
Povabijo novinarje, ki plačajo znatno kotizacijo, da bi izvedeli skrivnost finske sreče. Udeleženci, zlasti Američani, ki na svet gledajo drugače, kot Evropejci, so na delavnicah in ekskurzijah prišli predvsem do naslednjih ugotovitev.
Fincem je izjemno pomembna povezanost z naravo.
Študije kažejo, da ima lahko čas, preživet na prostem (ali celo v bližini lončnic, kot so leta 2015 odkrili raziskovalci Univerze v Melbournu), precej velik vpliv na duševno in fizično zdravje ljudi.
Zato je “biofilno” oblikovanje v korporacijskih okoljih na Zahodu velik trend. Seveda ne toliko za zaposlene, kot za doseganje še boljših poslovnih rezultatov.
Prispevek posameznika skupnosti je prav tako pomembna, pa naj razdeli med sosede svoj ulov rib ali višek pridelka krompirja z vrta, ali kaj drugega.
Vse to je pomembno, saj skupnost drži družbo pokonci. In družbi je potrebno vračati. Zato je tudi življenje v vaseh na Finskem in še kje najbolj zaželeno.
Finci si želijo in tudi v življenju uresničujejo načelo enostavnost.
Vračajo se k osnovam, celo k odrekanju nepotrebnega tehničnega napredka.
Kljub temu Finci nad prvim mestom med srečnimi pogosto godrnjajo.
S 13,4 samomori na 100.000 prebivalci so na 38. mestu v svetu (Slovenija celo na 34., Danska pa jih ima skoraj pol manj).
Čeprav je Finska hvala bogu, na lestvici padla, je samomorov še vedno veliko in preveč za najbolj srečno deželo na svetu.
Komentatorji kot podlago sreče neizogibno poudarjajo trdno finsko mrežo socialne varnosti in zelo nizko stopnjo materialnega pomanjkanja, univerzalno brezplačno odlično izobraževanje in zdravstveno varstvo, odlično ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem ter najnižje stopnje revščine in brezdomstva.
Finski profesor sociologije Jukka Savolainen pravi:
“Če bi srečo merili v nasmehih, bi bili Finci med najbolj nesrečnimi na svetu. Kajti,« poudarja Savolainen, »se sreča v teh raziskavah meri z vrzeljo med pričakovanji ljudi glede življenja in njihovim dejanskim vsakodnevnim obstojem. Manjši kot je ta razkorak, srečnejša je država. S to formulo lahko svojo oceno sreče zvišate na dva načina: tako da ste bolj zadovoljni ali pa znižate svoja pričakovanja.«
Ta miselnost je slavno zajeta v Jantejevem zakonu — nizu zapovedi, za katere se verjame, da zajemajo nekaj bistvenega o nordijskem značaju,” pojasnjuje. Med njimi so: “Ne smeš misliti, da si nekaj posebnega” in “Ne smeš si predstavljati sebe boljši od nas.”
Kot pravi dr. Matevž Rašković o vodilu nordijske mentalitete:
»Jantejev zakon označuje način vedenja skupine do posameznika, ki negativno dojema individualne dosežke ter kritizira posameznikov uspeh.
Skozi lasten uspeh in njegovo izpostavljanje naj bi posameznik kazal, da misli, da je boljši od skupine in svoje okolice.
S podcenjevanjem posameznikovih prizadevanj in njegovih dosežkov ter poveličevanjem vloge skupine spodbuja družbeno učenje in oblikovanje »pravilnih« vedenjskih vzorcev, ki v spodbujanju homogenosti in enakosti spodkopavajo družbeni napredek.«
Bi Finski in drugim nordijskim državam Slovenija lahko konkurirala?
Pri sedanjih kriterijih merjenja sreče najbrž ne, zagotovo nas ovira individualistična tekmovalnost (od kje neki vsi ti naši športni šampioni…) in fovšija.
Ampak, kot pravi Noah Charney, Američan, ki ga je ljubezen pripeljala v Slovenijo: »Slovenija je najboljša država na svetu!« Ne smejte se, prosim!
Neznani strokovnjak pa je rekel: »Če se moraš vprašati, ali si srečen, potem nisi srečen!«
Vito Komac
