Sreča in dobro počutje na zemljevidu sveta

Da bi zares razumeli pomembnost sreče za prihodnost posameznika, organizacije in družbe, je dobro vedeti tudi, kaj je tisto, oziroma kateri so tisti družbeno ekonomski dejavniki, ki so in ki na razvoj znanosti o sreči, kot jo poznamo danes, najbolj vplivajo. Priznavanje pomembnosti sreče in srečnega življenja ima namreč v zgodovini Evrope dolgo in ponosno tradicijo. Le ta sega res daleč nazaj – vse tja do antične Grčije, kjer so pomen sreče za ljudi raziskovali že filozofi Sokrat, Aristotel in Epikur in to temo postavljali v središče svojih filozofij. Po času teh pomembnih mislecev se je pomembnost sreče nekako nekje na poti našega družbenega razvoja za nekaj časa izgubila. Z majhnimi koraki, a vztrajno, pa se je nazaj v našo družbo in delovna okolja pričela vračati šele v drugi polovici dvajsetega stoletja.

V nam bližnji zgodovini je kultura sreče in vrednosti ljudi ter njihovega dela doživela ogromen korak nazaj s pričetkom industrijske revolucije in dvigom kapitalizma. Še posebej izrazito je bilo to zaznati po drugi svetovni vojni, ko je za najpomembnejše merilo uspešnosti držav začel veljati dosežen bruto domači proizvod (BDP), ki je tako postal glavni, tudi gospodarski, cilj evropskih držav.

Bistvo posla je posel

Eden najmočnejših protagonistov ekonomske filozofije po načelu »The business of business is business«, ki je postala mantra velike večine gospodarstvenikov in političnih vodij 20. stoletja, je bil Nobelov nagrajenec (1976) za ekonomijo Milton Friedman. Gospod Friedman je bil na primer tudi svetovalec ameriškega predsednika Ronalda Reagana in prve angleške premierke Margaret Thatcher. Ta njegova filozofija je zagovarjala princip, da je namen podjetij in posla izključno ekonomska rast in razvoj in da mora biti na prvem mestu vsakega pravega poslovneža, gospodarstvenika oziroma voditelja izključno en interes – to je ustvarjanje dobička za vsako ceno. Ta filozofija je tudi direktno podpirala družbeno-ekonomski model, da se uspešnost držav meri izključno skozi doseganje BDP-ja. V praksi je ustvarjanje dobička kot edinega cilja pomenilo, da je smisel dela ustvarjanje denarja za izplačilo lastnikom. Seveda so bili ob taki paradigmi dobrobit ljudi, zaposlenih, strank, družbe in narave precej postranskega pomena.

Kot logična posledica zasledovanja takega cilja je seveda temu sledil negativen vpliv na določene aspekte družbeno-ekonomskega razvoja. Toda sodobni trendi, še posebej znanost o sreči in raziskave zadnjih trideset let, vztrajno vračajo filozofska načela antičnih mislecev nazaj na zemljevid in agende držav.

Ko majhni premaknejo goro

Svetovni pobudnik sprememb 20. stoletja je majhna državica Butan (z dve Sloveniji velika in 1/3 prebivalstva – op. urednika), ki je prva na svetu leta 1971 namesto BDP-ja začela meriti bruto nacionalno srečo (BNS). Organizacija Združenih narodov je Butan pri njihovi misiji tudi podprla in kasneje, leta 2011, izdala resolucijo o priznanju iskanja sreče kot temeljnega cilja človeka, 20. marec pa razglasila za mednarodni dan sreče. OZN je države članice tudi pozvala, naj sledijo primeru Butana in v svojih državah pripravijo smernice in razvijejo dodatne mehanizme za povečanje sreče in blagostanja državljanov in ne nazadnje poskrbijo tudi za njihovo merjenje.

Tako od leta 2012 pod okriljem Združenih narodov nastaja tudi Svetovno poročilo o sreči (World Happiness Report), ki meri srečo v 156 državah po vsem svetu. V najnovejšem poročilu za leto 2020, ki je upoštevalo tudi vpliv pandemije, prvo mesto ohranja Finska, na drugem in tretjem mestu sta Danska in Švica, prvo peterico pa zaključujeta Islandija in Nizozemska. V prvi deseterici jim sledijo še Norveška, Švedska, Luksemburg, Nova Zelandija in Avstrija. Slovenija pa je tokrat zasedla 29.mesto in se na lestvici srečnih povzpela za štiri mesta, glede na leto poprej.

Trendi spodbujanja bolj srečnega življenja in dobrega počutja ljudi, ki jim lahko sledimo v svetovnem merilu, pa se kažejo tudi na številnih drugih področjih. Tako smo v zadnjih dvajsetih letih priča rasti in razvoju ekonomije sreče; najbolj preprosto povedano je to veja ekonomije, ki se interdisciplinarno ukvarja z merjenjem finančnih in gospodarskih učinkov, v korelaciji z dobrim počutjem in srečo ljudi na raznorazne družbeno – ekonomske kazalnike. Zelo pomembne so tudi številne srečne prakse, ki jih v zadnjih letih srečujemo veliko. Ena najbolj odmevnih je vsekakor Ministrstvo za srečo, ki ga imajo od leta 2016 Združeni arabski emirati. Zelo zanimiv je tudi primer Anglije, ki ima od 2018 ministrstvo za osamljenost. Najnovejši primer prihaja iz Japonske, ki je nedavno tudi uvedla Ministrstvo za osamljenost kot odgovor na pereč problem stanja osamljenosti starejših in mladih ljudi ter zaradi visokega porasta samomorov med ženskami in mladimi. Poznamo tudi različne iniciative za soustvarjanje srečnih mest, kot je na primer britanski Bristol.

Sreča je kot predmet našla svoje mesto v učnih načrtih šol in v kurikulumih najbolj priznanih univerz. Prav s konceptom sreče in dobrega počutja posameznika, delovnih okolij in družbe se že vrsto let ukvarjajo na Harvardu (HBS), Oxfordu, univerzi Yale in Berkleyu, ki je s tem namenom ustanovil tudi Greater Good Science Center. Ena najbolj odmevnih iniciativ za ozaveščanje o pomembnosti sreče v delovnih okoljih v evropskem prostoru pa je Mednarodni teden delovne sreče, ki poteka zadnji teden septembra. Vsako leto se iniciativi pridruži veliko število posameznikov in organizacij iz celotnega sveta.

H gori prihajajo tudi največji

Politika EU in glede na vizijo regionalnega razvoja, ki je zapisana v smernicah EU pravi, da mora Evropska unija postati kraj, kjer lahko ljudje v vseh svojih regijah in mestih uresničijo svoj polni potencial in si prizadevajo za trajno izboljšanje gospodarstva in kakovosti življenja za vse, kjerkoli živijo. Očitno je, da bo v prihodnje, tudi in sploh zaradi posledic pandemije, EU v svojih politikah in operacijah sprejela bolj prožno miselnost, ki vodi k uveljavljanju sreče in dobrega počutja ljudi,

Globalno politično gledano pa je bilo bolj srečno življenje in dobro počutje ljudi in zaposlenih tudi nekako osrednja tema zadnjih globalnih gospodarskih forumov v Davosu. Glavna sporočila so bila predvsem ta, da je nujen premik miselnosti na politični in gospodarski sferi, da bi bili bolj nagnjeni k soustvarjanju in izvajanju boljših socialno-ekonomskih praks za državljane. Kot primer dobre prakse lahko izpostavimo Novo Zelandijo, kjer je novozelandska premierka Jacinda Ardern v 2019 napovedala (in kasneje tudi pričela izvajati) spremembe v njihovi politiki; eden od glavnih ciljev je odmik od BDP-ja kot glavnega kriterija uspešnosti in implementacija nekega drugačnega modela zagotavljanja blagostanja državljanom in kot eden izmed glavnih ukrepov merjenje uspešnosti ministrstev na podlagi tega, koliko dobrega so na svojem področju dela ustvarili za ljudi.

Forum v Davosu je l. 2020 potekal čisto na začetku pandemije in je kot glavno sporočilo izpostavil, da morajo vsi glavni deležniki s področja gospodarstva in politike sprejeti ukrepe za večjo kohezijo in trajnostni razvoj. V tem kontekstu je prav prihodnost dela (Future of Work) bila izpostavljena osrednja tema in glavno sporočilo, da je potreben premik od miselnosti “The business of business is business” v miselnost, ki priznava pomen in vrednost človeka, njegovega dela in ga tako tudi daje v ospredje. Letošnji Davos, ki je seveda potekal on-line, pa je popolnoma zaznamovala tematika sveta v in po koronski krizi – kot ključne s področja prihodnosti dela so bile izpostavljene teme rasna in etična pravičnost v poslu, medgeneracijsko sodelovanje na delovnem mestu, vključevanje ljudi z omejenimi sposobnostmi za delo v delovne procese, pomen socialnega podjetništva v boju proti pokoronski ekonomski krizi in seveda digitalna vključenost.

Kaj pa čisto domači trendi? Morda ne veste, da je Slovenija pred nekaj leti (2017) dobila vizijo, ki pravi, da smo leta 2050 Slovenci srečni ljudje. Strategije seveda še nimamo, kljub temu pa očitno nekaj delamo dobro in se počasi, a vztrajno premikamo po lestvici najsrečnejših navzgor.

Avtorici:

Petra Božič Blagajac in Maja Lončar, mednarodno certificirani managerki delovne sreče in svetovalki za pozitivno organizacijsko kulturo, Paleta znanj – ambasadorji delovne sreče.

Več na spletni strani, Facebook strani, LinkedIn in Instagram profilu.

VIRI: