Socialno podjetništvo ima v Sloveniji daljšo zgodovino, kot bi si morda sprva mislili.

Za nekatere se je socialno podjetništvo v Sloveniji začelo razvijati s sprejetjem zakona o socialnem podjetništvu leta 2011, za druge pa socialno podjetništvo kot del socialne ekonomije obstaja že iz 19. stoletja, ko se je krepila vloga zadružništva po propadu fevdalizma in vzponu kapitalizma. V tem prispevku  želimo odgovoriti,  kaj je socialno podjetništvo ter dati nekaj namigov, kako se vključiti v socialno ekonomijo, v naslednjih pa bomo predstavili tudi nekaj primerov iz prakse pri nas in na tujem.

Dosedanji razvoj socialnega podjetništva

Slovenija ima pri razmahu socialne ekonomije nekatere posebnosti, ki izvirajo od stare Avstro-Ogrske, prve Jugoslavije, okupatorskih režimov in socialistične Jugoslavije. Zadružništvo je na ozemlju Slovenije prisotno preko 140 let vse od razpada fevdalne družbene  ureditve in začetkov industrializacije. Združevanje kmetov in obrtnikov se je začelo po l. 1873 (zakon o zadružništvu), razcvet pa je socialno podjetništvo udejanjilo med obema vojnama kot zadruge, združenja, dobrodelne organizacije, hranilnice in zveze. Po kratkem zatonu v socializmu se je v 70-tih letih socialno podjetništvo  po zaslugi razvoja organizacij civilne družbe razvijalo predvsem izven kmetijstva, pogoji za obnovo kmetijskega zadružništva pa so postali ugodni po osamosvojitvi. Tranzicijsko je pustilo nekaj posledic pri razvoju socialne ekonomije. Slovenija je zapisala v ustavo, da je Slovenija socialna država. Morda je ta ustavni zapis razlog, da se je vodila zelo nejasna politika razvoja nevladnega sektorja, morda tudi plod politične nestabilnosti sektorja.

Kaj je socialno podjetništvo?

Socialno podjetništvo mediji pogosto predstavljajo kot rešitelja nacionalne ekonomije, ki uresničuje trajnostni koncept gospodarjenja in je odporen na politične in finančne krize, ki zaposluje, integrira ranljive skupine in se prilagaja potrebam lokalnega razvoja. Pojem “socialno podjetništvo” je v Evropi povezan s podjetjem, ki v svojem poslovanju daje prednost socialnim ciljem pred ekonomskim. Evropska komisija opredeljuje socialno podjetje kot tisto, ki posluje v socialni ekonomiji s ciljem ustvariti spremembe in socialne vplive v družbi, na način, da ne ustvarja dobička za lastnike ali delničarje. Svoje produkte prodaja na trgu, zaslužek pa namenja poplačilu obveznosti in doseganju socialnih ciljev. Organiziranost je svobodna, podjetniška klima ne-hierarhična, sodelavci so praviloma enakovredni ustanoviteljem, kupci pa enaki ostalim deležnikom, na katere ima poslovanje podjetja vpliv. Temelje za takšno delovanje podjetij pa naj bi priskrbela država sama  preko raznih ukrepov in politik.

Regulativa socialnega podjetništva

V Sloveniji praviloma država zagotavlja javne dobrine in storitve socialnega značaja. Gospodarstvo ima eno najvišjih stopenj državnega nadzora v EU. Socialna zaščita močno temelji na državnih subvencijah, ki omogočajo preživetje in prispevajo k zmanjšanju socialnih razlik med prebivalci in relativno visoko stopnjo univerzalne socialne varnosti. Delitev med privilegiranimi in ne-privilegiranimi skupinami na trgu dela (kot so npr. invalidi, mladi, starejši in nizko kvalificiranimi delavci) je še vedno zelo jasna, zato je Slovenija v nekaterih primerih integracije ranljivih skupin tudi zgled tujim državam (npr. vključevanje invalidov na trg dela). To področje je bilo zelo dobro in sistemsko rešeno že v prejšnjem sistemu, kjer se je od leta 1976 sistematično zaposlovalo oziroma vključevalo invalide v delovne procese.

Civilno-družbene organizacije

Na dan 30. 6. 2016 ima Slovenija po podatkih AJPES-a preko 33.000 organizacij civilne družbe, skoraj ¾ je društev, in ¼ zavodov in neprofitnih organizacij ter dobrih 400 zadrug. Če je visoko število društev bržčas posledica prejšnjega in deloma sedanjega sistema financiranja, pa je povečano število zasebnih zavodov najbrž pripisati podjetniški logiki. Nepridobitna pravna oseba (npr. zavod, inštitut) si mora na trgu pridobiti trajnostno financiranje, ki ne temelji na članarinah in subvencijah, ampak prodaji svojih produktov. Podobno velja tudi za zadruge.

Zakon o socialnem podjetništvu

Evropska in slovenska politika sta ob visoki brezposelnosti in gospodarski krizi začutila neizkoriščeno priložnost  za razvoj socialnega podjetništva. L. 2011 je bil sprejet Zakon o socialnem podjetništvu (ZSocP; Uradni list RS, št. 20/2011), katerega glavni cilj je opredeliti socialnega podjetnika, pogoje poslovanja ter usmeritev razvoja. Socialni podjetnik je v zakonu opredeljen kot tista pravna oseba, ki krepi družbeno solidarnost in kohezijo, spodbuja sodelovanje ljudi in prostovoljsko delo, krepi inovativno sposobnost družbe za reševanje trajnostnih – socialnih, gospodarskih, okoljskih in drugih problemov, spodbuja socialne inovacije, zagotavlja dodatno ponudbo proizvodov in storitev, vključno s storitvami, ki so v javnem interesu, razvija nove možnosti zaposlovanja, zagotavlja dodatna delovna mesta ter socialno vključenost in poklicno reintegracijo ranljivih skupin ljudi na trgu dela. Izhodišča za zakon so priporočena s Pobudo za socialno podjetništvo (Evropska komisija 2011b), v kateri je jasno opredeljeno polje socialnega podjetništva brez omejitev glede na dejavnost poslovanja socialnega podjetja. Tukaj se slovenski zakon nekoliko razlikuje in določene dejavnosti omejuje. Socialno podjetje je lahko pravna oseba poljubnega tipa, za samo ustanovitev pa je potrebno več znanja kot bi posameznik običajno pričakoval ( kot npr. za ustanovitev profitnega d.o.o.). Socialno podjetje je po novem zakonu tisto, ki je registrirano v bazo pravnih oseb (zavod, zadruga, društvo, fundacija ali nepridobitni d.o.o.) in ima pridobljeni status socialnega podjetja, vodenega v javni evidenci socialnih podjetij pri Ministrstvu za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo (MGRT). Sama standardna klasifikacija dejavnosti za soc.po. se močno razlikuje od SKD, kjer svojo dejavnost izbere družba ob ustanovitvi. Le-te so omejene na določene dejavnosti, ki jih je država določila z Uredbo o določitvi dejavnosti socialnega podjetništva, objavljeno v Uradnem Listu julija 2012.

Takšnih socialnih podjetij je bilo v juniju 2016 registriranih 167, in sicer 53 zavodov, 48 društev, 39 zadrug, 20 družb z omejeno odgovornostjo, 3 inštituti in 1 fundacija. Ta številka je majhna v primerjavi z mednarodno statistiko, ki pravi, da je 4,5% evropskega aktivnega prebivalstva vključenih v socialna podjetja. Omenjeni odstotek težko preslikamo na Slovenske podatke, kajti 167 socialnih podjetij ne zaposluje 4,5% aktivnega prebivalstva oziroma bi ta podatek morda držal za Slovenijo le v primeru, da v metodologijo vključimo tudi organizacije civilne družbe, ki niso registrirane kot socialna podjetja.

Obenem pa je zanimiv tudi podatek poročila OECD za Slovenijo, da ima socialna ekonomija v Sloveniji zanemarljiv vpliv na družbo v primerjavi z evropskim povprečjem (statistični podatek, ki meri prispevek socialnih podjetij v BDP, poročilo za Slovenijo OECD LEED, stran 10). Glede na majhno število vpisanih organizacij v evidenco socialnih podjetij statistično gledano to vsekakor drži. Gledano z vidika socialne ekonomije, pa se ne moremo strinjati, da 33.000 organizacij civilne družbe ne vplivajo na slovenski BDP. Zakaj mednarodna statistika ne zajema vseh organizacij civilne družbe in zakaj je v Sloveniji tako majhno število registriranih socialnih podjetij? Prvo vprašanje je stvar metodologije, ki jo izberejo raziskovalci, medtem ko drugo vprašanje pa nam da misliti. Sklepamo lahko sledeče: bodisi večina organizacij civilne družbe z zakonom ni seznanjena, ali te organizacije po SKD klasifikaciji ne sodijo v območje dela socialnih podjetij predpisanih po zakonu, ali pa večina s postopkom registracije ni seznanjena. Morda pa trenutno obstoječe organizacije civilne družbe v njem vidijo le dodatno birokracijo, ki ne prinaša bistvenih koristi, bodisi socialnih ali finančnih (pomanjkanje finančnih spodbud). Njihovo poslovanje se lahko nadaljuje z ali brez statusa socialnega podjetja. Samo pridobivanje statusa naziva socialnega podjetnika, tudi z do-registracijo, pa bo v prihodnje zelo odvisno od finančnih spodbud in drugih ugodnosti (npr. davčnih olajšav).

Kakorkoli že, vsekakor se veliko pričakuje od socialnega podjetništva, vsaj tako govorijo tudi dokumenti in direktive Evropske komisije, a žal smo še daleč od urejenega in poenotenega ekosistema za socialno podjetništvo.

Nekateri problemi ostajajo, kot na primer:

Primerne panoge in niše socialnega podjetništva

Po njihovem priporočilu, se mora slovenski socialni podjetnik lotiti nečesa, ki ima neprofiten značaj in velik družbeni vpliv, kar družbena skupnost pogreša in kar lahko prinese širše družbene posledice. Ob tem je pomembno zaposlovanje dolgotrajnih brezposelnih in drugih ranljivih skupin. Morda se lahko socialna podjetja preko preučevanja uporabnikov vključijo k oblikovanju oziroma sodelujejo pri oblikovanju novih izdelkov in storitev za dejavnosti, ki so povezane z družbo in naravo (okoljem), kot na primer področje ekološke pridelave, predelave lesa, turizma, ekologije, socialnega varstva (npr. dnevno varstvo za starejše in prilagojeno varstvo otrok v stanovanjskih območjih) in oblikovanje prostorov sodelovanja (javni, odprti prostori, trgi, ali pa centri kot je na primer socialni co-working za različna področja/tematike). Precej lepih primerov imamo tudi v Sloveniji, na primer: šiviljski co-working ANSELMA in kuharski projekt Skuhna Zavoda Global v Ljubljani; socialni inkubator Zavoda KNOF v Sevnici ali pa za področje informacijske tehnologije za starejše – vseslovenski projekt SIMBIOZA. Za lažjo predstavitev možne širine delovanja socialnega podjetja, bomo v prihodnjih prispevkih predstavili nekaj primerov iz prakse (tudi mednarodne).

Sklep 

Kam se bo gibalo socialno podjetništvo v prihodnje je težko napovedati. Veliko bo odvisno od že napovedanih finančni pobud in razpisov (objava javnega razpisa za izbor operacij za zagon socialnih podjetij in mladinskih zadrug v letih 2016-2018) ter olajšanja birokracije (enostavnejše upravljanje in vodenje, manj birokracije, pomoč socialnim startupom, lokalne spodbude, itd.). Vsekakor imamo že dobro razvejano socialno ekonomijo, ki se kaže v velikem številu organizacij civilne družbe, prihodnje poslovanje pa bo odvisno od poslovnega okolja, ki bo moralo postati prijaznejše in spodbudnejše, ne pa bolj zahtevno in omejujoče, kot za profitno naravnano podjetništvo.