Verjetno se strinjate, da fotografija pove več kot tisoč besed. V neki raziskavi so sodelujočim pokazali 2500 podob/fotografij in po enem tednu so jih bili sposobni prepoznati kar 90 %. Slišano besedilo pa si ljudje zapomnijo le v obsegu do 10 %. Znanost trdi, da človeški možgani procesirajo podobo/fotografijo kar 60.000-krat hitreje od pisane besede. Tudi zapomnljivost besedila je z mnogokratnikom večja, če ga spremljajo in krepijo primerne ilustracije. Fotografija je že več kot stoletje ključni del oglasnih sporočil. Da izobraževanja, poljudno-znanstvenih in ostalih uporab niti ne omenjamo.
Fotografija je postala najbolj demokratična vrsta umetniškega izražanja (in je spet s pametnimi telefoni), fotografi so od 60-tih do 80-tih let 20. stoletja bili junaki, zvezde, poveličevali so jih mediji, definiral jih je način življenja; po nekaterih so posneli filme (npr. kultni Antonionijev Blow-up). Povabili smo fotografinjo in dva slovenska fotografa, da povedo kaj o sebi in slovenski fotografiji danes. Sogovorniki so: Mankica Kranjec, Aleksander Lilik in Matej Šuc.
Zakaj si postal/a fotograf/inja?
Mankica Kranjec: Huh, to je skoraj tako težko vprašanje, kot denimo, zakaj imam rada čokolado (smeh). Zlasti na daljših družinskih potovanjih v tujino sta mi tudi mama in oče večkrat dala možnost, da pritisnem na sprožilec in na film zabeležim trenutke naših počitnic. Ko sem ob koncu srednje šole začela honorarno delati kot novinarka, sem se pogosto srečevala s fotografi, in njihovo delo se mi je vedno zdelo zanimivo in zelo pomembno. Ideja ujeti v objektiv trenutek nekega časa, ki se ne bo nikoli več ponovil, me je povsem prevzela. Iz Indije sem domov prinesla polne kartice fotografij. Takrat sem ugotovila, da si želim svet gledati skozi fotografski objektiv in da se s fotografijo želim ukvarjati tudi profesionalno.

Mankica Kranjec, by: Johnny Wolf
Aleksander Lilik: S fotografijo sem se spoznaval že v osnovni šoli, pred več kot štirimi desetletji. Predvsem me je zasvojila izdelava fotografij: takrat še po klasičnem postopku v črnobeli temnici.

Aleksander Lilik

Lepa Vida – vinarstvo

MAXEAL – industrijska tesnila
Matic Šuc: Prvo SLR kamero sem dobil v roke pri desetih letih. Narava … sploh živali so me pritegnile; s fotoaparatom živali ne raniš.

Matic Šuc
Imaš formalno fotografsko izobrazbo?
Mankica Kranjec: Bila sem še študentka komunikologije, ob tem pa sem se pogosto udeleževala fotografskih taborov, predavanj in delavnic, hodila na fotografske razstave, brala fotografske knjige in revije in prek spleta radovedno iskala dela znanih fotografov. Učim se veliko, z nenehnim raziskovanjem. Kot fotoreporterka sem (po)izkusila vse mogoče.
Aleksander Lilik: Logično nadaljevanje moje zasvojenosti s fotografijo je bil vpis na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer fotografija. Tu sem osvojil bazična znanja za nadaljnje učenje fotografije na poklicni poti.
Matic Šuc: Nisem obiskal tečajev fotografije, niti nisem akademsko izobražen v fotografiji. Del fotografskega učenja je zame to, da sem začel poslušati različne ljudi, vse od kmeta pa do največjega “yuppija”.
Z branjem knjig, raziskovanjem, obiskovanjem galerij, razumevanjem fotografskih principov, ekperimentiranjem s kamero lahko po mojem mnenju osvojiš fotografski jezik. Vendar je
fotografsko potovanje dolgo … Ne vem, kdaj si bom lahko rekel, da sem fotograf…
S kakšno vrsto fotografije se pretežno ukvarjaš?
Mankica Kranjec: Po fotoreporterskem delu se rada lotevam najrazličnejših projektov. V zadnjih letih sem se malce bolj usmerila v portretno, gledališko in komercialno fotografijo. Moja velika ljubezen ostajata popotna in street fotografija. Skupna rdeča nit vsega mojega dela je ves čas pravzaprav fotografiranje ljudi, ki se skoraj vedno pojavljajo kot eden najpomembnejših motivov.
Aleksander Lilik: Moja domena je industrijska tehnična fotografija, podrejena oglaševanju in potrebam slovenske industrije. Ravno zaradi te strasti do tehnične fotografije jo opravljam z veliko lahkoto.
Matic Šuc: Ukvarjam se z naravoslovno fotografijo. Fokus bo ostal na živalih in fotografiranju divjine.
Je možno preživeti od fotografiranja?
Mankica Kranjec: Če slediš svoji poti, delaš dobro, ustvarjaš kakovostne izdelke in verjameš v svoje delo, se je s fotografijo vsekakor možno preživljati. Je pa temu delu treba posvetiti veliko časa, truda in idej. Delo fotografa je večkrat naporno in nepredvidljivo. Včasih poteka tudi ob najbolj nemogočih urah, pogosto tudi med prazniki in ob koncih tedna. Vsekakor pa je to eden najlepših poklicev, saj lahko na terenu spoznaš najbolj zanimive ljudi, se srečaš z najbolj presenetljivimi situacijami, obiščeš najlepše kraje sveta in lahko najbolj ustvarjalno razmišljaš.
Kakšne cilje imaš glede fotografije?
Mankica Kranjec: Čeprav ne vem, kam me bo poklicna fotografska pot odnesla in na katerem fotografskem področju bom v prihodnosti delovala, pa so moji glavni cilji usmerjeni zlasti v moje kakovostno delo še naprej. Želim si, da bi lahko še nadalje ustvarjala in delala z ljudmi, ki verjamejo vame, mi zaupajo in so odprti za različne ideje. V teh čudnih epidemijskih časih pa je moj cilj predvsem najti nove možnosti in priložnosti na nadaljnje ustvarjanje fotografskih pripovedi. Največji čar fotografije namreč je, da za vsakim posnetkom stoji zgodba nekega časa, ki jo fotograf kot avtor za vedno zapiše v zgodovino, in to me še danes navdihuje.
Aleksander Lilik: Živim v prepričanju, da z brezhibno studijsko fotografijo naročniku – podjetju prispevam k njegovi rasti in uveljavitvi na trgu. Kadar mi predstavnik podjetja naznani, da so imeli zaradi dobre fotografije v tiskovini, na sejmu ali spletu zelo dober odziv, je to zame neizmerno zadovoljstvo, ki šteje skoraj več kot plačilo dobro opravljene storitve. Za marsikoga čudno dejstvo, očitno sem že v letih …
Matic Šuc: Rad bi nadaljeval s fotografskim dokumentiranjem živalskih vrst, zlasti vrst, ki jim grozi izumrtje. Celo v Sloveniji imamo veliko živalskih vrst, ki so, žal, zaradi človeka stisnjene v kot. Sama dobra fotografija lahko spodbudi aktivnosti v javnosti, odziv širše skupnosti. Preoblikovanje poslovnih modelov v dobrobit živali bo morala postati pogostejša in ključna
praksa. Če tega ne bo, bomo v naslednjih desetletjih samo opazovali, kako bodo divje živali izbrisane iz naravnih habitatov.
Ali čutiš pritisk na trgu s strani amaterskih fotografov in vseh, ki mislijo, da je pametni telefon dovolj dober za njihove posnetke, saj znajo slikati sami?
Mankica Kranjec: Težko je govoriti o pritisku, saj so mnogi amaterski fotografi zelo dobri. Prav tako nimam problema, s kakšno tehnologijo – pa naj bo s telefonom ali najnovejšim fotoaparatom – je bila neka fotografija posneta. Če je fotografija dobra, je pač dobra, tako preprosto je to. Problem pa nastane takrat, ko amaterski fotografi naročnikom ponudijo svoje storitve brezplačno ali po zelo nizki ceni. Ne zavedajo se namreč, da znižujejo ceno ne le profesionalnim fotografom, temveč nižajo vrednost celotni fotografski panogi.
Aleksander Lilik: Mislim, da bi vprašanje lahko postavili tudi v nasprotno smer. Poklicni fotografi smo že od nekdaj, odkar pomnim, trn v peti popoldanskim ponudnikom fotografskih storitev. Vsak uspešen amater prej ali slej prestopi v poklicne vode fotografije. To je dejstvo, trg pa sam segmentira ponudbo. Nezaupanje med ponudniki in naročniki fotografskih storitev pa gre po mojem mnenju v veliki meri pripisati naročnikom oziroma odgovornim osebam v podjetjih, ki odločajo o ustreznosti fotografa-izvajalca. Zaradi nerazumevanja in slabega poznavanja osnovnih procesov nastajanja profesionalne fotografije se velikokrat odločajo zgolj na osnovi cene. Kasnejše težave v oglaševanju in promociji zaradi neustrezne fotografije pa so največkrat potisnjene na stranski tir ali v pozabo.
Matic Šuc: Sploh ne čutim pritiska. Zame je pomemben fotografski proces ter filozofija. Obseg instagram-všečkov in manipuliranje je zgolj stvar amaterstva. Situacija se vsekakor ne spreminja na boljše. V naravoslovni fotografiji bo še vedno potrebno uporabiti boljši objektiv, kot ga ima mobilni telefon. Kačji pastir, na primer, doseže hitrost letenja okoli 50 km/h. Pravi trenutek v letenju lahko fotografiraš samo s kamero, ki je sposobna naprednih nastavitev.
Kakšne so cene naročenih fotografij na slovenskem trgu?
Mankica Kranjec: Slovenski fotografi trenutno še nimamo splošnega cenika, na podlagi katerega bi lahko držali ceno, primerno kakovosti. Vse več je tudi povprečnih fotografskih izdelkov, vse manj pa naročnikov, ki cenijo dobro fotografijo. Mnoga podjetja zategujejo pasove in znižujejo stroške, zato se za kakovostno fotografsko delo raje ne odločijo, ali pa so zanj pripravljeni plačati precej manj. To pa vodi v vse manj dela profesionalnih fotografov. Veliko poslov pa se zgodi tudi prek poznanstev. Prav tako zelo dobro razvitega umetniškega trga pri nas ni. Zato je tudi zbirateljev in kupcev fotografij v primerjavi s tujino v Sloveniji precej manj. Zdi se, da je pri nas fotografija v mnogih primerih še vedno postranskega pomena, zato je tudi njena cena na žalost pogosto prenizka.
Matic Šuc: Odgovor na to vprašanje pa najbolje poznajo galeristi.
Mankica Kranjec: Zadovoljna sem, da sem z leti uspela zgraditi široko mrežo naročnikov in sodelavcev, s katerimi zelo rada delam. Pred pandemijo sem imela dovolj dela in veliko raznolikih naročnikov iz Slovenije in tujine (npr. Kanade, ZDA, Velike Britanije, Nizozemske, Portugalske, Madžarske, Izraela, … ) . Hvaležna sem, da so mi mnogi zaupali svoje številne zanimive projekte. Vsekakor pa se že zelo veselim dneva, ko bodo razmere dovolj varne, da bomo lahko normalno delali naprej.
Aleksander Lilik: Obseg moje produkcije je omejen na področje Slovenije in tukaj delujočih podjetij. Večinoma gre za domača podjetja, nekaj pa je tudi tujih, ki imajo organizirano proizvodnjo v Sloveniji. V dobrih treh desetletjih dela v studijski fotografiji sem rasel in se razvil skupaj s podjetji, delujočimi na domačih tleh. Z njimi sem delil tako vzpone kot padce, zato jim ostajam zvest. Z nekaterimi neprekinjeno sodelujem že več kot 20 let. V tujini iščem predvsem dodatna znanja na raznih delavnicah in fotografskih sejmih.
Matic Šuc: Sam imam nekomercialne fotografije, ki so poljudnoznanstvene narave. Vsekakor me zanima tujina.
Kaj prinese naročniku angažma poklicnega fotografa?
Mankica Kranjec:
Aleksander Lilik: V kredibilnih podjetjih že dolgo ni več vprašanje, zakaj se raje odločajo za profesionalce kot za popoldanske ponudnike storitev. Profesionalec ima vedno ustrezno opremo, studio, reference, registrirano dejavnost in seveda odgovornost, saj drugače pač ne more poslovati. Pri ostalih ponudnikih je vse to vprašljivo. Kot profesionalni fotograf se močno zavedam pomembnosti korektnega poslovnega odnosa, ki temelji na točnosti in zanesljivosti. Studijska fotografija je moja osnovna in edina dejavnost, ki mi omogoča eksistenco. Poklicni fotografi delujemo na dolgi rok in tega se naročniki vedno bolj zavedajo. Vzajemno spoštovanje in poslovna odgovornost sta po mojem mnenju prvi vrednoti, ki ju profesionalni fotografi prinašamo v ta posel.
Matic Šuc: Dobra fotografija lahko stranki prinese zadovoljstvo. To je tudi ključna vez med fotografom in kupcem. Profesionalna fotografija je pomembna v poslovnem svetu, saj ljudje največkrat vizualno sprejemamo odločitve. Če je “image” podjetja odličen, je tudi merljiv s konkurenco na trgu.
Provokativno vprašanje: zakaj bi nekdo najel profesionalnega fotografa, če lahko kupi poceni fotografije od “stock”- agencij?
Mankica Kranjec: To je precej zakomplicirano vprašanje, saj mnogi odlični profesionalni fotografi svoje fotografije prodajajo tudi prek stock-agencij. Te imajo zelo kakovostne fotografije, toda le malo ljudi ve, da stock-fotograf s prodajo fotografij dejansko zasluži le nekaj deset centov, pa četudi mora v delo vložiti precej truda, dela in časa. Čeprav se zdi, da je vložek z nakupom stock-fotografij za podjetje nižji, pa je tudi uporaba teh fotografij pogosto časovno ali prostorsko posebej omejena.
Za stock-fotografije se odločajo tudi podjetja, ki bi z najetim profesionalnim fotografom gotovo pridobila precej več. Profesionalec, denimo, ustvari kakovostne fotografije, ki določajo identiteto naročnika in sledijo njegovi viziji in ideji, hkrati pa pomagajo vzpostaviti pristno povezavo s strankami. Profesionalne fotografije že na prvi pogled pritegnejo pozornost, so bolj avtentične, dajejo bolj verodostojno vizualno predstavitev podjetja in je z njimi mogoče pustiti dober in profesionalen prvi vtis. Podjetje pa si lahko prav z dobro vizualno predstavitvijo pridobi odlično konkurenčno prednost na trgu. In ne nazadnje – hkrati s tem, ko naročnik najame lokalnega profesionalnega fotografa, podpira lokalno ekonomijo in fotografu omogoči, da še naprej opravlja tisto, kar kot profesionalec opravlja najbolje: fotografira.
Aleksander Lilik: Kot poklicni fotograf delujem po načelu osebnega naročila unikatne fotografije in zato z agencijskimi ponudniki (stock) fotografije nisem v konkurenčnem odnosu. V bistvu sem jim kot fotograf lahko hvaležen, da so skozi svoje poslovanje izobrazili kupce svojih fotografij o materialnih in avtorskih pravicah. Pred leti je bilo zgolj redkim kupcem/naročnikom fotografije jasno, da samo pogodba med fotografom in naročnikom opredeljuje obseg in namen uporabe predmetne fotografije.
Vito Komac