Siva ekonomija je popularna in ima mnogo ljudskih poimenovanj in izrazov, na primer: fuš, tezga, popoldansko delo, moonlight business (pri Američanih), priložnostna davčna utaja….

Dr. Bojan Nastav
Dr. Nastav, veljate za enega naših največjih strokovnjakov za sivo ekonomijo (SE).
Hvala. Vendar se s preučevanjem in raziskovanjem sive ekonomije nisem ukvarjal že kar nekaj časa. Je pa res področje še vedno zelo aktualno tudi na mednarodnem polju, kar je opazno v raznih študijah in metodoloških posvetih o statističnem merjenju pojava. Še vedno velja, da je sivo ekonomijo zelo težko izmeriti. Obstaja tudi še nekaj zmede oz nekonsistentnosti in prepletanja med raznimi sorodnimi pojavi, kot npr. neformalna ekonomija, siva, podzemna ekonomija in podobno, ki niso nujno vedno in povsod sopomenke.
Kakšen je bil delež sive ekonomije agregatno in kakšen po gospodarskih panogah v zadnjih letih ter kako se je gibal?
Ocen sive ekonomije za Slovenijo sam nisem izvajal, so pa nekatere druge raziskave pojav postopno spremljale v mednarodnem okvirju. Npr., popravki bruto domačega proizvoda (BDP) za neopazovano ekonomijo (angl. Non-observed economy, NOE) so za obdobje 2011-2012 znašali okoli 10 odstotkov BDP. Za obdobje 1991-2015 sta Medina in Schneider pokazala razpon (glede na uporabljeno metodologijo) od 10 pa vse do 24 odstotkov BDP, pri čemer je trend za višjo oceno v obdobju postopno zmanjševanje (od skoraj 30 odstotkov v letu 1993 na približno 18 odstotkov v letu 2008) in potem rahlo povečanje v obdobju gospodarske krize 2009 (dobrih 22 odstotkov), nato postopno in rahlo zmanjševanje proti koncu proučevanega obdobja (20 odstotkov v letu 2015). Slovenija po obsegu sive ekonomije ostaja nekako v zgornji tretjini evropskih držav. Nasploh je trend tudi na globalni ravni v postopnem zniževanju.
V kateri panogi ali niši najbolj cvete siva ekonomija?
Mislim, da na tem področju v agregatu do večjih spremembe v zadnjih desetletjih sicer ni prišlo. Tudi omenjene študije nakazujejo, da so to še vedno delovno intenzivne panoge dejavnosti, kot npr. kmetijstvo, proizvodnja, gostinstvo, turizem. Seveda se vsaj v manjšem deležu to pozna tudi drugje.
Koliko več davkov in prispevkov mora zaradi tega plačati letno sleherni davkoplačevalec?
SURS ocenjuje t.i. davčno vrzel, torej razliko med potencialno plačanimi oz. pobranimi davki (v primeru, da bi vsi plačevali davke, kot jih moramo) in dejansko plačanimi oz. pobranimi davki. Vrzel je ocenjena po podatkih SURS za leta 2012-2017 in se je znižala od dobrih 330 mio EUR na okoli 181 mio EUR za leto 2017 – to je torej okoli 90 EUR na prebivalca; če vzamemo za davkoplačevalca samo delovno aktivno prebivalstvo (zgolj bežna predpostavka), se ta znesek približno podvoji.
Minuse sive ekonomije menda večinoma poznamo. Kateri so morda tisti, ki jih ne omenjamo in se ne ukvarjamo z njimi (ne kot potrošniki, ne državna administracija), pa imajo velik vpliv na obseg sive ekonomije in njeno gibanje?
Mislim, da je predvsem v sedanjem obdobju pandemije covid-19, neregistriranost določenih delavcev oz. dela izstopalo. Dejavnosti, kot so npr. gostinstvo, frizerski in lepotilni saloni, turizem… so verjetno v določeni meri opravljali svojo dejavnost v sivi ekonomiji. Z zaprtjem (t.i. lockdown) so izgubili dohodke, hkrati pa se, zaradi neregistriranosti in predhodnega opravljanja dela v sivi ekonomiji, niso mogli prijaviti na državno podporo zaradi covid-19. Ne bi bil presenečen, če so nekateri tudi morali prejeto pomoč vračati ravno iz tega naslova, ker so sedaj uradno prijavili večji delež dohodkov (vis-a-vis neprijavljenim dohodkom) kot prej. Manj odprtih izvajalcev dejavnosti pomeni tudi večjo možnost preverbe s strani inšpektorja, tudi inšpekcijski nadzor npr. izvajanja ukrepov NIJZ, čeprav neposredno nepovezan s tržim inšpektorskim nadzorom, je le inšpekcijski nadzor – in nekoga, ki bi želel delati v sivi ekonomiji, od le-tega odvrne.
Mislim, pa da je največji minus sive ekonomije, prezrt tako s strani potrošnikov kot proizvajalcev ter države ta, da delo v sivi ekonomiji poteka ekonomsko neučinkovito (oziroma manj učinkovito). Ne morejo se izkoristiti vse danosti ekonomskega razvoja, ekonomij obsega, treba je pokriti stroške prikrivanja in podobno. Torej so omejitve in morda bi dejavnosti lahko potekale bolj učinkovito, če bi bile prijavljene. Pomemben vidik je tudi samo vprašanje kakovosti oziroma varstva potrošnikov, ki sta elementa, prav tako dostikrat v kratkoročnem pogledu nekega prihranka prezrta.
Kaj pa je v SE dobrega, bodisi za potrošnike ali vsaj za izvajalce?
Dobro je vsekakor vir dohodka, ponudba storitev in blaga na prvi pogled hitreje in z manj zapleti, predvsem morebitnimi regulativnimi oz. birokracijskimi. Vendar sta oba pogleda zelo kratkoročna, saj je dohodek brez prispevkov za socialno varnost in pokojninsko prihodnost, blago (torej proizvod ali storitev) pa z neustreznostjo oz. neskladnostjo s pravili lahko pomeni resno nevarnost za potrošnika.
Sočasno pa seveda tudi oboje spodkopava zaupanje v delovanje trga in države, tudi socialne države, vendar se mora politika jasno in odločno usmeriti v zagotavljanje le-te.
Kako se je spremenilo to področje SE v obdobju pandemije?
Že prej sem omenil, da je pandemija resno in po mojem prepričanju odločno zarezala v področje sive ekonomije. Dejavnosti, ki so bile (naj)bolj prizadete, so dejavnosti, kjer je predvidoma sive ekonomije več, in zaposleni v teh dejavnostih so tako ostali brez pričakovanega dohodka, hkrati pa tudi brez socialne varnosti (nadomestila, pomoč države), ker so bili neregistrirani oz. izven uradnega sistema. Mislim, da so se nevarnosti oz. slabosti sive ekonomije z ukrepi za zajezitev pandemije (predvsem lockdown, pa tudi povečan inšpekcijski nadzor) bolj izrazito poudarile. Zdravstvenega vidika (tako za zdravje posameznika kot stroške zdravstvene blagajne) zaradi skrivanja in izvajanja dejavnosti mimo priporočil prav tako ne smemo zanemariti.
Kakšne bodo trajne spremembe glede SE, če se bo v bližnji prihodnosti gospodarstvo bolj ali manj vrnilo v nekdanje tirnice?
Težko ocenim, si pa mislim, da je vsak pojav, ki je globoko vklesan v kulturo, težko spremeniti brez aktivnega in dolgoročnega boja proti njemu. Sive ekonomije izkoreniniti čez noč ne bomo mogli, hkrati pa, kot smo že ugotavljali pred leti, ima verjetno v našem prostoru pojav tudi pridih socialnega korektiva, je tudi odraz ekonomsko-zgodovinskih okoliščin. Upam, da se bo določen delež vseeno postopoma prelil v uradno ekonomijo z jasnim zavedanjem, da mora ta prehod iz sive ekonomije v uradno temeljiti ne samo na pregonu, ampak tudi oziroma predvsem jasnem zagotavljanju pravic in ugodnosti iz tega naslova. Pregon je samo en vidik. Ustvarjanje pogojev in osveščanje vseh, tako proizvajalcev kot kupcev, pa znatno bolj pomemben.
Verjetno sive ekonomije ni moč povsem izkoreniniti. Kaj menite, ali mora določen odstotek BDP-ja le ostati nezaznaven kot siva ekonomija?
Res tudi sam verjamem, da sive ekonomije ne moremo v celoti izkoreniniti. Zaradi določenih definicijskih nejasnosti glede pojava (npr. je tudi govora o podzemni ekonomiji, neformalnem sektorju, vendar to niso nujno vsi enako pojavi, raziskovalna praksa in posledično oblikovane politike in priporočila po svetu pa se lahko malo razlikujejo, čeprav se naslanjajo druga na drugo), predvsem pa raznolikosti vzrokov za posamezen del sive ekonomije (to je lahko načrten izogib plačevanju davkov in prispevkov, lahko pa je, npr., začasna rešitev pospešitve postopkov) pomenijo, da čisto celotnega pojava ne moremo dati v isti koš. Verjetno določen del res mora ostati v sivi ekonomiji, ampak pomembno je, da je ta del zgolj začasen in dinamičen, torej kot korektiv (in hkrati ogledalo) uradni ekonomiji – ki se ažurno odzove in uredi bodisi regulativo bodisi karkoli drugega, kar je pripeljalo do pojava sive ekonomije. Če se pa nekaj zasidra in siva ekonomija predstavlja fiksen del v našem BDP, potem mislim, da je to sistemska in sistematična napaka, ki jo je treba odpraviti.
Kaj bi moral zakonodajalec storiti v prid reguliranja sive ekonomije?
Predvsem redno in sprotno spremljanje dogajanja na trgu, zagotoviti vse pogoje, da bo delo s strani vseh izvajalcev lahko opravljeno v smiselnih rokih, s smiselnimi birokratskimi in regulativnimi postopki oz. zahtevami. Jasno zastaviti program oz. strategijo boja proti sivi ekonomiji, okrepiti inšpekcijski nadzor, učinkovito zagotoviti ustrezno izvajanje zakonodaje. Napovedan boj s pregonom in kaznimi, vendar z določeno mero amnestije, torej prehodnim obdobjem.
Veliko tega je že bilo in mislim, da FURS konkretno dobro izvaja delo na tem področju in najprej opozori, nato kaznuje, seveda pa je to le en vidik. Osveščanje, kultura, zaupanje v državo, v delo institucij je ključno.
Vito Komac, urednik portala Podjetnik.net