Občasno ali stalno imamo vsi probleme s kratkoročnim in dolgoročnim spominom.

Sedimo z novimi poslovnimi znanci na sestanku in ko se po uri spoznavanja in mehkega »otipavanja« poslovimo, nimamo pojma, kako je komu ime. Če imamo srečo, nas je vsak od njih obdaril s poslovno vizitko s fotografijo….

Se takim zadregam lahko izognemo? Preberite si o tehniki, kako si izboljšamo spomin za imena.

Pozabljanje imen ljudi, ki so nam bili pravkar predstavljeni, je nerodno, neposlovno, zadrego zbujajoče, nespoštljivo ali celo nesramno do tistih, katerih imena smo pozabili. Da, celo posel lahko ogrozite s tem. Ljudje se zelo radi odzivamo na lastno ime, četudi je to morda drugim čudno in stigmatizirajoče. Za preizkus (tisti, bolj pogumni bralci) v polnem trgovskem centru zavpijte: »Janez!«, pa boste videli, koliko se jih bo obrnilo, čeprav ne poznajo vašega glasu.

Ali kot je nekoč dejal sloviti Dale Carnegie:

“A person’s name is to him or her the sweetest and most important sound in any language.”

Iz praktičnih razlogov si želimo ali si moramo kake številke in imena v življenju tudi zapomniti, da nam je lažje pri vsakodnevnih opravkih, npr. registracijo avtomobila, številko kreditne kartice, davčno številko, ime soproginega bogatega strica, rojstni dan tašče, datum, ko smo imeli prvi zmenek s sedanjim življenjskim partnerjem, itd. To nam tako ali drugače tudi uspeva, no, nekaterim bolj in vedo za vse rojstne dneve prijateljev in sorodnikov (pri tem si morebiti pomagajo tudi s Facebook-om), pa še vse ostale potrebne številke, drugi pa smo nekoliko hendikepirani.

Zakaj imamo take težave s kratkoročnim spominom?

Praviloma se ne osredotočimo dovolj ob izmenjavi imen. Zavedati se moramo, da oseba, katere ime si bomo ob predstavljanju zapomnili in jo z njim med srečanjem večkrat ogovorili, vam bo zanesljivo bolj naklonjena, kot tista, katero boste naslavljali z “Vi, gospa…..hm….”. To, da si zapomnite ime predstavljenega sogovornika pove veliko o vas in o njem: da ga spoštujete, da ga imate za pomembnega, da je vreden zapomnitve, da vaš ego ni podcenjujoč do drugih, … da bi se torej z vami bi se morda dalo narediti posel, saj medsebojni kemiji kaže kar dobro. Praviloma je zapomnjenje imen stvar fokusa in slabo pomnjenje ni posledica možganske deviacije ali kaj podobnega.

Kako si pomagamo izboljšati spomin?

Najprej morate odpraviti in izničiti lastne izgovore, češ, “ne morem, mi ne znese, preveč jih je bilo …“, in podobno ter si želeti, da bi vam uspelo zapomniti si imena; še več – odločiti se morate, da se boste naučili zapomniti imena. Poskusite s tehnikami, kot je na primer avtogeni trening, s katero si dopovedujete, da ste sposobni narediti spremembo in se naučiti nečesa novega (več o tehniki kdaj drugič). S treningom, torej več stiki in poskusi boste tudi osvojili tehniko in dosegli zastavljen cilj: lažje zapomnjenje imen. Za uvod si lahko postavite trening kar v domačem okolju. Vsak dan si zapomnite po dve ali tri nova imena, na primer vratarja v poslovni hiši, točajko in natakarja, prodajalko, kolege iz drugih oddelkov, igralce tenisa v vašem klubu, itd. Ogovarjajte jih po imenih in preizkušajte tehniko na njih.

Pri srečanju z novo osebo, ki jo srečate sami ali vam jo kdo predstavi, ne vzemite srečanja preohlapno, mlačno in spotoma, ampak se posvetite novi osebi (pogled, stisk rok, nasmeh, morda dotik). Naj vam bo zapomnjenje imena najvažnejši ‘izplen’ teh trenutkov, seveda pa to ne pomeni, da lahko vmes blebečete neumnosti ali nepomembnosti z edinim ciljem – zapomniti si ime.

Tako se nam sogovornik morda bolj formalno predstavi: “Janez Kovač, vodja prodaje.” Zdaj pritisnemo na vzvod pomnjenja in na glas ponovimo ime: “Gospod Kovač, me veseli.” Na to bo verjetno tudi sam Kovač kaj rekel in žogica bo spet pri vas.

“Gospod Kovač, kako dolgo pa že vodite prodajo?” utrjujemo novo ime in si ga sidramo v spomin. Najpogosteje pozabimo novo ime, če začnemo takoj v pogovoru govoriti o sebi. Iz taktike vodenja pogovora pametnejše najprej pustiti govoriti sogovornika, da nam razkrije kakršen koli »lead« za nadaljevanje gladke konverzacije. Med govorjenjem novega znanca večkrat pri sebi potihoma ponovite njegovo ime.

Veliko bolj si boste ime zapomnili, če ga boste umestili v kako asociacijo. (Glej ga no, tale Janez Kovač ima pa velike uhlje kot prijatelj Janez Novak, ali pa ima Kovač podobno plešo, kot sodelavec Janez “Ta-in-ta”.)

Med pogovorom, nekje v sredini in pa nujno na koncu, vpletete ponovno ime novega znanca. “Gospod Kovač, če naj povzameva; v treh dneh boste od nas prejeli ponudbo s specifikacijo, kot sva jo pravkar dorekla. Velja?”

Kaj pa če je novih znancev za mizo več?

Običajno si ob prvem srečanju ljudje izmenjajo poslovne vizitke s kontaktnimi podatki. Nepisano pravilo je, da si dve imeni sogovornikov nekako lahko zapomnimo, če jih je več, pa nam ne bo nihče zameril, če si vizitke položimo predse po nasprotnem sedežnem vrstnem redu in si skušamo med pogovorom zapomniti imena sogovornikov. Pomagamo si lahko s tem, da nekaj trenutkov predenj koga ogovorimo, ošinemo njegovo ime na vizitki pred seboj, med govorom ali vprašanjem pa mu gledamo v oči. Nikakor, nikakor ne jemljemo vizitke v roke in beremo ime sogovornika z nje. Vsekakor si poskušamo do konca pogovora zapomniti imena in se vsaj posloviti tako, da jih ogovorimo z njimi.

Inštitut Mediapro