Konec ’70 let 20. stoletja je Shere Hite, dotlej nepoznana študentka podiplomskega študija na prestižni univerzi Columbia, postala svetovno prepoznavna in se uvrstila med najbolj znana seksološka imena s svojo prvo izdajo knjige »Poročilo Hite o ženski seksualnosti«.
Analizirala je spolno življenje deset tisočih Američank in pometla s starimi prepričanji o ženskem orgazmu s tem, ko je ugotovila, da dve tretjini žensk ne doživljata orgazma pri penetraciji. To je seveda pregrelo varovalko, ki je slonela na temeljih razsvetljenih in domnevno liberalnih pogledov na seks. Napisala je še nekaj poročil, vendar nobeno ni doseglo popularnosti prve knjige.
Koncem 80-ih je bilo spolno nadlegovanje prepoznano kot kronični problem; poslovni svet je bil soočen s rastočim številom tožb, zato se je bilo odločilo napisati novo delovno etiko. Poenostavljeno povedano: delovni prostor je treba očistiti vsega kar spominja na dejstvo, da je seksualnost del naše narave.
Znašli smo se v paradoksalnem položaju: tam, kjer preživimo vedno več časa, vsakodnevno sodelujemo in smo odvisni eden od drugega, se moramo pretvarjati, da smo aseksualni in da na nasprotnem spolu izključno opazimo samo njihov intelekt, organizacijske sposobnosti in morda še lenobo.
To je le eden od problemov s katerim se tako moški kot ženske soočajo v poslovnem svetu. Ostali so vezani na vodenje, hierarhične odnose, sodelovanje in profesionalno zaupanje.
Za razliko od vse bolj krhajočega se zakona, pomanjkljivi varnosti družinskega življenja in kratkotrajnih intimnih zvez, prav delo in profesionalna identiteta dobivajo vedno večji pomen. Na delu preživimo vse več časa, dodatno pa nas problematika vedno bolj okupira – tako kreativno, kot čustveno. Zdi se, da zanimivost posla ni zgolj v sami naravi dela, temveč v novem načinu s katerim mu pristopamo in kaj iz njega potegnemo. Še posebej, če gre za specifične delovne naloge, je poslovni uspeh neredko temeljni izvor življenjskega zadovoljstva, ponosa in samozavesti. Nekoč smo bežali v delo, da bi našli uteho za neuspele intimne neuspehe, danes pa postajamo intimni, da bi proslavili in potrdili poslovni uspeh.
Delovno mesto omogoča ljudem, da razbijejo stare vzorce in ustvarijo nove – in tako lahko ustvarijo novi tip družbe.
Poudarek na profesionalnem samouresničenju ni več privilegij moških.
Od sredine 20. stoletja so ženske profesionalno vedno bolj angažirane. Kljub diskriminaciji, neenakim plačam in predsodkom so si ženske izborile užitek in dokazovanje na delu. Seveda pa ustvarjanje enakopravnosti povzroča zmedo predvsem tistim, ki so bili vzgojeni v družinah, kjer je imel oče zadnjo besedo, kajti le-to jim povzroča težave v sodelovanju med moškim in ženskim spolom. Z drugimi besedami, ženske in moški še vedno govorimo različen jezik oz. kažemo zastarele in neuglašene mentalne programe (software).
V zahodnem poslovnem svetu se je začela ustvarjati nova kultura odnosov med spolom. To je delovna kultura, ki jo najbolje opisuje besedna zveza timsko sodelovanje (TS). Le-ta omogoča izražanje polnega potenciala zaposlenih kot tudi njihovo medsebojno sodelovanje. TS ne zahteva, niti ne predvideva prijateljstva, vendar ga tudi ne izključuje. TS ne predvideva aseksualnosti sodelavcev, niti od njih ne zahteva, da se tako obnašajo. Izključuje se spolno nadlegovanje, ki po mnenju S. Hite počiva na tradicionalnem in seksističnem software-ju. Prav tako se TS ne boji čustev in njihovega »vmešavanja« v človeške odnose.
Ali je mogoče iz prostora, v katerem ljudje sodelujejo, izriniti flirt, medosebno privlačnost ali celo intimnost?
Hite meni, da ni mogoče in da ni potrebno. Pomembno je uveljavljanje načina, na katerega moški razmišljajo o ženskah in obratno. Ko bo takšna sprememba narejena pri obeh spolih, bodo čustva v profesionalnem svetu imela točno tisto mesto, ki jim ga dodelimo, neodvisno, obojestransko in s polno odgovornosti do drugih sodelavcev in delovnih nalog.
Seveda, ko govorimo o spolnih razmerjih, ne moremo mimo spolnega nadlegovanja. Raziskav na to temo v Sloveniji ni prav veliko in zajemajo manjšo populacijo. Po raziskavi Mace Jogan iz l. 1999 je spolno nadlegovanje na delovnem mestu doživela vsaka osma ženska in vsak štirinajsti moški. Raziskava iz leta 2007 pa je pokazala, da je vsaka tretja ženska žrtev verbalnega spolnega nadlegovanja, medtem ko je vsaka šesta žrtev fizičnega spolnega nadlegovanja. Prav tako je vsak četrti moški žrtev verbalnega spolnega nadlegovanja. Pri obojih pa so najpogostejši nadlegovalci sodelavci in nadrejeni (Diplomska naloga, Petra Tavčar, FSD). Švedska ima daleč največ prijav povezanih s spolnim nadlegovanjem, ker je družba zelo feministično usmerjena. (Med drugim so l. 2005 so sprejeli zakon, ki je zajema najbolj široko definicijo posilstva v svetovnem merilu.)
Če bi se dogajalo, da se vaš šef slučajno »podrgne« ob vas vsak teden, bi v Kanadi to pomenilo potencialni primer seksualne zlorabe; v Nemčiji in Sloveniji, ki imata bolj omejene zakone, pa to ne bi pomenilo ničesar, medtem pa bi se na Švedskem to obravnavalo kot potencialno posilstvo v približno 50% primerov!
Seksualna pravila
Vsak dan vstopamo v delovni prostor, za katerega pravzaprav nihče ne ve, kakšna seksualna pravila vladajo v njem. Gre za prostor, kjer preživimo vedno več časa, z več ljudmi nasprotnega spola, kot pa v katerem koli drugem delu našega življenja. Glede na to, da na delovnem mestu preživljamo vse več časa, delamo in se družimo, je nekako logično, da tudi to vpliva na izbor intimnega partnerja.
Ne glede na konvencionalno »modrost«, da odnosi na delu nimajo prihodnosti ali pa, da povzročajo samo težave, ne moremo zanemariti dejstva, da ima ne tako majhno število moških in žensk seksualno ali celo intimno razmerje s sodelavcem. To potrjuje tudi raziskava pri največjem zaposlitvenem portalu MojeDelo.com, ki je pokazala, da je skoraj tretjina zaposlenih potrdila, da so že imeli spolne odnose z osebo, povezano z delovnim mestom. Od tega jih je 26% že imelo stalnega partnerja, 16% pa je takšnih, ki so bili trenutno v razmerju. Najbolj »produktivni« so v osrednji Sloveniji, sledijo jim Štajerci in Primorci. Iz večine teh službenih avantur se je razvila ljubezenska zveza, več kot ena petina pa je imela samo spolno razmerje.
Zanimiv je tudi podatek, da jih je 25% imelo razmerje z nadrejenim, le 11% pa z podrejenim, večinoma pa jih je bilo med enakovrednimi sodelavci. (Ti odstotki so morda vprašljivi zaradi same metodologije raziskave – opomba uredništva). Na vprašanje kako je to vplivalo na delo in odnose med zaposlenimi, jih je večina menila, da spolno razmerje ni vplivalo na delo, četrtina pa je menila, da jih je celo dodatno motiviralo. Pomemben je še podatek, da jih je večinoma ostala v dobrih odnosih tudi potem, ko so končali razmerje. Še več, 12% pa se jih je celo poročilo. Pri eni tretjini so se odnosi poslabšali – od tega je bilo 64% žensk.
Opazna je tudi razlika pri odnosu do flirta
Starejše ženske so bolj kritične od mlajših, pri moških pa je nepričakovano ravno obratna situacija in sicer so mlajši moški bolj nagnjeni k negativnemu prepričanju do flirta. Glede razlage tega fenomena nismo povsem prepričani.
Možnosti sta dve.
1) mladi in emancipirani moški flirt enačijo s tradicionalnimi odnosi spolov;
2) kritika je bolj naperjena na starejše moške, ki svoj status izkoriščajo za manipulacijo mlajših sodelavk.
Glede na ponekod še vedno prisotne kulturološke mite, da ženske in moški ne morejo biti prijatelji, bi pozabiti na to dejstvo za nekatere pomenilo, da »kličemo hudiča«, še posebej v poslovnem kontekstu. Nova poslovna kultura, ki jo zagovarja Shere Hite, ne zahteva prijateljstva, vendar pa vsekakor počiva na odnosih med spoloma, ki vključujejo prijateljstvo kot naravno reakcijo. Glede na to bi S. Hite verjetno z nasmeškom komentirala zadnje rezultate Algoritmove pilotske raziskave, kjer so na vprašanje:
Ali je možno, da moški in ženske na poslu ustvarijo prijateljstvo in uspešno sodelovanje, pri tem pa ne želijo seksualnega odnosa?
pritrdilno je odgovorilo 94% vprašanih žensk in 87% moških.
Moški morda celo bolj oklevajo pri sprejemanju prijateljskih korakov v delovnem odnosu, še posebej z nekom, ki ni na njihovem nivoju – s podrejeno ali nadrejeno osebo.
Poskus spreminjanja delovnih odnosov bi morda pomenil, da moški in ženske lahko porušijo nove pregrade in sklepajo kreativna, stabilna prijateljstva, ki trajajo leta in pri tem nimajo potrebe za » napredovanjem do neizogibnega vrhunca«. To ne pomeni, da v pisarni ustvarjamo »nevtralni svet«, ampak, da ustvarjamo raznovrsten svet, s primernim izborom med moškimi in ženskami in to lahko pomeni vprašanje oblikovanja odnosa na način, kot to še nismo nikoli počeli.
Vesna Jarc
