Vodja mora najprej znati dobro voditi sam sebe, razvijati svoje talente, razumeti in slediti svojim vrednotam, postavljati cilje ter se povezovati in sodelovati z drugimi za doseganje skupnih ciljev.
Na poti do vrhunskega vodje, s katerim ljudje radi sodelujejo in ob njem čutijo, da se razvijajo tudi sami, mora vodja kristalizirati svoje osebno poslanstvo in odkrivati tudi poslanstva sodelavcev ter jih povezovati za uresničevanje skupne vizije. Menim, da je vodenje odlična pot osebnega razvoja.
Poslovno pot sem začela kot inženirka v razvoju elektrotehničnih izdelkov, vendar so me kmalu zamikali osebni računalniki in priložnosti takrat porajajoče se nove industrijske veje: informatike. S prijatelji smo – polni entuziazma -ustanovili podjetje. Na začetku je bilo uspešno, vendar je po nekaj letih zašlo v težave – na sivem trgu kapitala se je zadolžilo do te mere, da smo za obresti plačevali več kot pa za plače zaposlenih. Takrat sem prevzela vodenje podjetja. Veliko novega sem se morala naučiti. Kot inženirka sem morala najprej pridobiti potrebna ekonomsko-poslovna znanja; denimo moral sem naučiti tudi računovodskih izrazov, da sem se lahko učinkovito pogovarjala z računovodkinjo. Potrebovala pa sem seveda tudi znanja o vodenju. Včasih se zdi, da je to komu težko razumeti, saj pogosto velja prepričanje, da je vodenje nekaj, kar je človeku dano, da se s to sposobnostjo rodi ali pa ne. Vendar se vodenja da naučiti. Vodenje ima svoja pravila, metode in orodja.
Sprva sem se bolj usmerjala na vodenje sodelavcev z ambicijo, da postanemo uspešno, inovativno podjetje s človeškim obrazom. Pri tem sem včasih prav po inženirsko razmišljala, da se bodo sodelavci obnašali točno tako, kot jim bom naročila. Seveda se to ni zgodilo in včasih so me kakšne stvari zelo razjezile ali kako drugače spravile iz tira. Sčasoma pa sem spoznala, da je moja prva naloga, da dobro vodim sama sebe. Ko sem začela dojemati svojo vlogo vodje kot pot svojega osebnega razvoja, se je moj odnos spremenil. Tisto, kar me je prej razjezilo, sem vzela kot povratno informacijo, ki me je usmerjala pri mojem razvoju.
Ozavestila sem, da je moja naloga predvsem to, da tudi sodelavcem okrog sebe omogočim okolje, kjer bo vsak osebnostno rasel in se razvijal. Uspelo mi je in razvili smo se v podjetje, ki je bilo uvrščeno med najbolj inovativna slovenska podjetja; poleg nagrad za inovacije prejelo tudi nagrade za HRM projekt leta in nagrado za učeče se podjetje. Ko sem po osemnajstih letih v podjetju začutila, da se sama ne razvijam več tako hitro, kot bi si želela, hkrati pa sem vedela, da imam naslednike, ki lahko podjetje in sebe še naprej razvijajo, sem se odločila, da v tem podjetju zaključim delo in podam naprej. Zanimalo me je namreč, kako lahko razvijaš sebe, sodelavce in kulturo podjetja v velikem podjetju. Prevzela sem vlogo direktorice razvoja kompetenc v mednarodnem sistemu. To je bilo odlično okolje, kjer sem lahko naprej razvijala svoje voditeljske sposobnosti.
Sama namreč razlikujem med vlogo vodje in voditelja. Prepričana sem, da ima vsakdo potencial, da razvije voditelja v sebi.
Voditeljstvo ni povezano s formalnim položajem vodje v neki organizaciji. Voditeljstvo izhaja iz človekove notranjosti, iz njegovih vrednot, osebnega poslanstva, srčnosti in pripravljenosti za sodelovanje z drugimi. Voditelj razvija svojo notranjo moč, medtem ko ima vodja formalno, zunanjo moč, ki jo dobi skupaj s položajem v organizaciji. Idealno je, če vodja s formalno močjo, s katero lahko uresničuje spremembe, deluje kot voditelj, srčno, skladno z vrednotami in v prizadevanju za dobrobit vseh.
Kot direktorica razvoja kompetenc nisem imela svoje ekipe, temveč sem morala vse cilje, za katere sem bila odgovorna, doseči v sodelovanju z drugimi. Nisem imela izvršilne moči, zato sem na druge vplivala preko drugih vzvodov, z navduševanjem, prepričevanjem, risanjem celotne slike, predstavljanjem posledic… Tako sem se trenirala v svoji voditeljski vlogi in hkrati podpirala razvoj voditeljev okrog mene.
Ko sem dobila povabilo, naj v domačem kraju prevzamem vlogo predsednice uprave podjetja v krizi, sem kot vodja spet imela polno izvršilno moč, zaradi kritičnega pomanjkanja vseh virov pa sem morala močno delovati tudi kot voditeljica. Kot vodja sem planirala, organizirala delo, preverjala, sprejemala potrebne odločitve, skratka, vse, kar je bilo potrebno, da smo vzdrževali zatečeni obseg proizvodnje in začeli povečevati proizvodnjo in prodajo, kot voditeljica pa sem oblikovala novo razvojno vizijo in podpirala razvoj potencialov.
V kritičnih situacijah še bolj stopi v ospredje prva naloga vodje: vodenje samega sebe tako, da v vseh okoliščinah ostajaš zvest sam sebi in ohranjaš notranjo mirnost.
Pomembno je, da vodje ne ločujejo med zasebnim in poslovnim svetom, ampak ta dva svetova povezujejo. Smo edinstvene osebnosti, ki lahko svoje talente in sposobnosti polno izražamo v obeh svetovih in smo le na ta način lahko uspešni.
Slika: Voditeljstvo izhaja iz osebnega poslanstva, vrednot in prizadevanja za skupno dobro. Na ta način voditelj vpliva na svojo okolico. Naloge vodje pa so načrtovanje, organiziranje, motiviranje, preverjanje in ukrepanje. Idealno je, če vodja v organizacijski strukturi deluje kot voditelj po srcu.
mag. Sonja Klopčič
mag. Sonja Klopčič – inženirka, inovatorka, predavateljica, podjetnica in managerka, avtorice knjige Voditeljstvo (http://www.voditeljstvo.si/)
