Znanje, intelektualni kapital in kreativno razmišljanje je danes ključen dejavnik učinkovitega dela, zato predstavlja razvoj in uporaba človeških potencialov osrednje področje strokovnega in poslovnega zanimanja.

To še zlasti velja za mlade. Ta cilj je mogoče doseči s spodbujanjem ustvarjalnosti in inovativnosti že v šolskih klopeh. Dejstvo je, da imajo mladi številne uporabne ideje in so za njihovo uresničitev tudi motivirani. Težave nastanejo v procesu realizacije ideje, zato potrebujejo spodbude, ustrezno znanje, podporo in pomoč iz okolice; torej usposobljene učitelje, mentorje, …

Gre za vprašanje razvoja invencijsko – inovacijskih procesov in znanj za izpeljavo, ki bi jih morali biti deležni mladi že v vzgojno-izobraževalnem procesu.

Od ideje do produkta

Povsod okrog nas je dovolj priložnosti. Treba jih je le zaznati in opaziti. S tem pa se podjetniški proces tudi začne.

Poteka od nastanka ideje (viri in prepoznavanje priložnosti), razvoja ideje (proučevanje in iskanje rešitev) do poslovne priložnosti (razvijanje poslovnega načrta), izdelave prototipa in ponudbe na trgu. Priložnosti, ki bi bila dober temelj za uspešen posel, ni mogoče »naročiti«. Ne razkrije se vam takrat, ko bi to želeli. S priložnostmi se lahko srečate v različnih situacijah, kajti le-te se ponujajo v povezavi s potrebami ali željami ljudi. Včasih so te želje povezane z določenim trenutkom, trajajo le kratek čas, včasih pa se razvijajo daljši čas.

Podobno izkušnjo je pridobila skupina dijakinj Srednje šole za gostinstvo in turizem v Ljubljani.

Dekleta so se odločila, da bodo sodelovala v enem od projektov, ki jih je leta 2008 razpisala Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije. Ideja se jim je porodila pri šolskem ogledu mesta Ljubljane. Vodič je dijake vodil po mestu in jim razkazoval znamenitosti. Skupini je sledila druga skupina, v kateri so bile starejše osebe in osebe z okvarjenim vidom, ki so imele pri ogledu precej težav, zato so se z vprašanji pogosto obračale na vodiča. To je povzročilo nemir v skupini, dijakinjam pa omogočilo, da so prepoznale priložnost in zasnovale projekt. Ob pomoči učiteljice, ki je dijakinje usmerjala pri delu na projektu, so dijakinje hitro prišle do vprašanja, kako rešiti omenjeno težavo. Ugotovile so, da morajo najprej zbrati potrebne informacije. V naslednjih dneh so se postavile v vlogo turističnih vodičev in pozorno spremljale nekaj ogledov po Ljubljani.

Ugotovile so, da je načrtovanje in izpeljava turističnega ogleda za slepe in slabovidne osebe izredno zahtevno opravilo.

Treba je namreč poznati in upoštevati tako teoretična spoznanja o zaznavanju slepih in slabovidnih kot tudi izkušnje, ki so jih dijakinje pridobile s proučevanjem primerov. V naslednjem mesecu so se dijakinje poglobile v problematiko turistične ponudbe za slepe in slabovidne, ki so zaradi prizadetosti pogosto diskriminirani. Ugotovile so, da slepi in slabovidni sestavljajo kar veliko skupino invalidnih oseb, ki zaradi staranja prebivalstva v razvitih državah zelo hitro narašča. Enako kot v mnogih drugih delih sveta, je v zadnjih desetletjih tudi Evropska unija naredila velik korak od zaščitniškega odnosa do invalidov k prizadevanju za to, da bi invalidom omogočili, da sami vodijo svoje življenje. Stari pristopi, ki so v veliki meri temeljili na usmiljenju in domnevni nemoči invalidov, danes veljajo za nesprejemljive. Invalidi zahtevajo enake možnosti in dostop do vseh družbenih koristi, to je integriranega izobraževanja, novih tehnologij, zdravstvenih in socialnih programov, športnih in prostočasnih aktivnosti, potrošniškega blaga, izdelkov in storitev. To  seveda vključuje tudi enakopravno udeležbo slepih in slabovidnih v celotni turistični ponudbi, vključno s predstavitvijo naravne in kulturne dediščine turističnih destinacij na najbolj primeren način.

Čeprav si slepi in slabovidni želijo turističnih doživetij, je take ponudbe v Sloveniji izredno malo. Turistične agencije pri načrtovanju turistične ponudbe invalide na splošno spregledajo in ne organizirajo prilagojenih turističnih programov, ki bi vključevali vodene oglede mest.

Organizacija in izvedba takega ogleda je prav gotovo zahtevna naloga, saj imajo slepi in slabovidni težave pri zaznavanju zunanjega sveta. Praktične izkušnje in predstave o prostoru so nepopolne in izkrivljene, zato je njihova orientacija v prostoru slaba. Imajo težave pri zaznavanju razdalj in določanju smeri. Omejeni so v primerjavah in posploševanjih. Slepota in slabovidnost omejujeta njihovo celotno čutno zaznavo, zato traja »opazovanje« dlje časa, da se navadijo na dražljaje.

V sodobnih trendih oblikovanja prostora je treba upoštevati potrebe vseh ljudi in jim omogočiti dostopnost, ne pa oblikovati posebnih prostorov za  ljudi s posebnimi potrebami, kot se je dogajalo nekoč. Če želimo omogočiti slepim in slabovidnim osebam ogled mesta in njegovih znamenitosti, nam pri tem lahko zelo pomaga ustrezno ulično pohištvo, ki ga lahko razdelimo na različne funkcionalno-tipske skupine. Žal pa se velikokrat zgodi, da so slepi in slabovidni v gibanju precej ovirani, zato moramo biti pri načrtovanju turističnega ogleda pozorni na dve vrsti dostopnosti: na fizično dostopnost in dostopnosti do vsebin.

Glede fizične dostopnosti oziroma oviranosti so pomembni:

1. Razsvetljava (konzolne, talne, viseče svetilke, svetilke na jamborih, svetlobne omare, žarometi).
2. Oprema za čiščenje (koši za smeti, smetnjaki, zabojniki in druga nepremična oprema mestnih čistilcev).
3. Ulično pohištvo in avtomati (avtomati, klopi, kavarniški stoli in mize, nabiralniki, oglasne in druge omarice, stojala, stojnice, table, tehtnice).
4. Kioski, zavetišča, govorilnice, nadstreški, paviljoni, stranišča, trafike.
5. Tlaki in talna oprema (kanalniki, klančine, mreže, pločniki, pokrovi jaškov, robniki, tlaki).
6. Ograje in mejniki, parapeti, pročelja, slepe stene, zidovi.

Fizična dostopnost zahteva dostop do vseh glavnih javnih in kulturnih ustanov. Pri izvedbi ogleda je pomembna dostopnost do mestnih znamenitosti, zato je nujno, da vnaprej skrbno in premišljeno načrtujemo ustrezno pot. Posebej moteče za slepe in slabovidne je neurejeno oziroma slabo prilagojeno ulično pohištvo, kot so smetnjaki, zabojniki, avtomati, klopi, nabiralniki, govorilnice, kioski, pločniki, robniki, tlaki, ograje, mejniki.

Za dostopnost do turističnih vsebin pa so pomembni:

1. Informacijska oprema – kažipoti, izveski, obvestila, plakatni stebri, postajne table, reklamni napisi, signalizacije.
2. Unikatna oprema – javni spomeniki in okrasni kipi.
3. Oprema za vodo – bazeni, hidranti, pitniki, vodometi.
4. Oprema za rekreacijo – drevesa in druge rastline, ki so uporabljene kot mestna oprema in igrala.

Dostopnost do vsebin oziroma informacij o ustanovah, znamenitostih, mestnih posebnostih in podobno je v Ljubljani na voljo le v oblikah, ki zahtevajo zdrav vid. Pripomočki, opisi in napotki v zvočnih in taktilnih oblikah so zelo redki.

Če želimo omogočiti slabovidnim osebam samostojen ogled mesta in njenih znamenitosti, morajo imeti na voljo tudi ustrezno prilagojeno informacijsko opremo. Za orientacijo slabovidnih obiskovalcev v mestnem prostoru so med vsemi elementi uličnega pohištva najpomembnejše informacijske table, ekrani in oznake na posameznih kulturnih spomenikih. Kljub temu, da so te s splošnega oblikovnega stališča sprejemljive, so žal za slabovidne v večini primerov neberljive in s tem tudi neuporabne (slika 1).

Pomanjkljivost se kaže zlasti pri izbiri materiala, neizrazitih kontrastih med podlago in napisom ter v tipu in velikosti črk. Spominska plošča Primicovi Juliji je na primer opremljena z napisom v neprimernem oziroma nerazločnem tipu črk brez barvnih kontrastov. Ekran informacijskega terminala Turističnega informacijskega centra (TIC) bi bil potreben čiščenja in posodobitve sistema. Sistem ne zagotavlja povečanja slik in črk. Informacijske table na semenišču so sicer kontrastno primerne (rumeno – črn kontrast), vendar so oblikovno zastarele, premajhne in neprimerno postavljene, saj jih zakriva stojnica.

Slika 1: Lepo oblikovan, a slabo viden napis na operi.

Z omenjenimi in podobnimi težavami se srečujejo slepi in slabovidni turisti v našem glavnem mestu. Projekcija gibanja prebivalstva v Evropi, od koder prihaja v Slovenijo večina turistov, nas opozarja na vse večji delež ostarelih turistov. Po podatkih WHO najpogosteje obolevajo za starostnimi boleznimi, ki povzročajo slabovidnost in slepoto. Delež najstarejših turistov bo po podatkih EUROSTATA v prihodnosti še naraščal, zato bi bilo prav, da bi že zdaj razmišljali in načrtovali, kako Ljubljano približati takim obiskovalcem, da bi bila prijaznejša in bolj dostopna. 

V MOL sicer deluje Svet za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir, ki skrbi predvsem za preprečevanje nastajanja novih ovir v grajenem okolju. Leta 2007 se je MOL vključil v projekt za pridobitev listine »Občina po meri invalidov«. Namen pridobitve listine je polna vključenost oseb z različnimi oblikami oviranosti v vse vidike življenja v mestu. Projekt predvideva velike spremembe v mestu: odstranitev arhitekturnih in komunikacijskih ovir, bogatitev dejavnosti in zadovoljitev različnih potreb in interesov oseb z oviranostmi.

Projekt, ki so ga zasnovale dijakinje, se je tako v celoti vključil v projekt MOL – a. Cilji, ki so si jih zastavile dijakinje, so bili naslednji:  

• Spoznati načine, s katerimi lahko slepim in slabovidnim posredujemo informacije.
• Pridobiti znanja in izkušnje pri vodenju po Ljubljani.
• Razviti in izdelati nazorne pripomočke ter jih implementirati v okviru turistične ponudbe mesta.
• Osveščati in informirati zaposlene v gostinstvu in turizmu o problemih zaznavanja slepih in slabovidnih in načinu komuniciranja z njimi.
• Spodbuditi interes ljudi in jih povabiti k sodelovanju pri razvijanju novih idej in oblikovanju skupnih projektov.

Mentorica, ki je usmerjala dijakinje pri delu na projektu, jih je v nadaljevanju vodila skozi fazo poslovnega načrtovanja. Gre za pomembno fazo v razvoju podjetniške ideje, ki vsebuje aktivnosti, ki so pomembne pri nadaljnjih odločitvah. Dijakinje so s pomočjo mentorice postopoma izdelale poslovni načrt, v katerem so opravile analizo trga. Ugotovile so, da prave rešitve za slepe in slabovidne na področju ogleda turističnih znamenitosti Ljubljane še ni. Soočile so se z vprašanjem, kako približati nedosegljivo slabovidnim in slepim. Na osnovi znanj in izkušenj, ki so jih pridobile z branjem literature in v stiku z ljudmi, ki se poklicno ukvarjajo s približevanjem kulturne in naravne dediščine slepim in slabovidnim osebam, so pripravile prototip izdelka. Gre za preprost izdelek, ki je običajno namenjen preskušanju in odpravljanju morebitnih pomanjkljivosti pred serijsko proizvodnjo. Dijakinje so pregledale in analizirale različne vrste materialov ter prišle  do spoznanja, da je za tovrstno rešitev idealen les. S fotoaparatom so poslikale ljubljanske znamenitosti in jih s posebno tehniko prenesle na taktilne table v 3D-dimenzijo. Dobile so lahko leseno tablo, kjer izrezljana površina predstavlja določeno znamenitost. Pri tem so se srečevale s številnimi vprašanji: kakšna naj bo velikost taktilne plošče, kateri material je najprimernejši, kaj je cenovno najugodnejše in kako prenašati obilico materiala. Zaradi tega so se osredotočile predvsem na Zmajski most, Vodnikov trg, Stolnico svetega Nikolaja, Mestni trg in Mestno hišo, Ribji trg in Ljubljanico, Čevljarski most, Dvorni trg in Univerzo, Kongresni trg, Prešernov trg (mestna hiša iz 17. stoletja, secesijsko okrašena fasada Hauptmanove hiše, uršulinska cerkev svete trojice, Mesarski most iz 17. stoletja, Primicova Julija, nagrobnik iz emonske nekropole).

Pri  načrtovanju poti so dijakinje v največji možni meri upoštevale vidik fizične in vsebinske prilagoditve  slepim in slabovidnim osebam.

Fizična oziroma gibalna prilagoditev pomeni:

• načrtovati pot po najmanj prometnih ulicah (avtomobili, pešci, mirujoči promet),
• izogibati se neurejenemu tlaku (ulice, pločniki) in predvidljivim oviram,
• izbrati mirno okolje (hrup) in dovolj velik prostor,
• prilagoditi čas ogleda (1-1,5 ure),
• poiskati tudi prostor za kratek počitek

Slika 2: Primer taktilne plošče: Mestna hiša iz 17. stoletja

Vsebinska prilagoditev pa:

• od malega k velikemu (od otipljivega mikroprostora k širšemu makroprostoru),
• od drobne otipljive posebnosti k širši pripovedi o razvoju mesta,
• poiskati in uporabiti čim več dosegljivih predmetov žive in nežive narave,
• približati oddaljene predmete,
• pomanjšati in s tem približati prevelike in preveč oddaljene objekte,
• izbrati in pripraviti mapo kontrastnih slik za slabovidne.

Pri pripravi praktičnih pripomočkov so sledile vidiku njihove vsestranski uporabnosti, pri tem pa upoštevale, da pripravljene pripomočke poleg slepih in slabovidnih oseb lahko uporabljajo tudi ostali videči turisti. Osnovni namen vodenja po mestu je, da turist spozna posamezne mestne znamenitosti in zazna mestni utrip sedanjosti in preteklosti. Pri pripravi poti za slepe in slabovidne so zato poiskale in vključile ustrezne otipljive in dosegljive predmete stavbne in kulturne dediščine. Rezultat dela dijakinj, ki so sodelovale v projektu, je taktilni komplet, katerega  sestavljajo lesene plošče A3 formata in reliefi, izdelani iz topola in balse, vse to zloženo v zaboju na koleščkih, ki ga vodič lahko vleče za seboj. Potem na določeni lokaciji bodisi na vozičku bodisi na premičnem pultu vodič lahko postavi taktilno ploščo, ki jo potrebuje za razlago. Kaj plošča prikazuje, lahko preberejo slepi in slabovidni sami, bodisi v brajici ali v prilagojenem velikem zapisu (slika 3).  

Izdelan prototip in raziskovalna naloga je bila predstavljena MOL, g. Koželju in ostalim zainteresiranim, v upanju, da se bo popestrila turistična ponudbaMesta Ljubljane.

recenzentka mag. Marina Trampuš