Prof. dr. Šime Ivanjko, zaslužni profesor
Lepota in zadovoljstvo pravniške funkcije sta prav v tem, da lahko človeku pomagamo ne samo s pravnim znanjem, temveč tudi z izkušnjami, ki jih življenje prinese.
Največkrat se to pokaže tam, kjer so ljudje v stiski – pri vprašanjih premoženja, varnosti in odnosov do svojih bližnjih in do tretjih oseb.
V teh letih sem se večkrat srečal s primeri starejših, ki so svoje premoženje prenesli na otroke, vnuke ali druge sorodnike, da bi si zagotovili mirno starost in bližino tistih, ki jim zaupajo. Na žalost sem bil prevečkrat priča tudi temu, da se ta pričakovanja niso uresničila.
S temi problemi sem se srečeval in pogosto ugotavljal, da je na tem področju veliko neznank, zaradi katerih so razmerja med generacijami obremenjena. Pri tem pa z vidika varstva starejših izstopajo vprašanja, povezana s prenosom premoženja na otroke, vnuke ali druge osebe – v dobri veri, da si bodo s tem zagotovili varno in mirno starost. To so predvsem pravni posli (pogodbe) med živimi za primer smrti, kjer ena oseba prepusti svoje premoženje drugi osebi ob podpisu pogodbe ali po smrti za nudenje razne vrste pomoči v starosti.
Kdo ne pozna primerov v praksi, kot so:
1. “Izselitev starejše osebe”
Starejša gospa je prenesla hišo na sina in snaho z obveznostjo, da bo do smrti lahko živela v hiši in imela zagotovljeno oskrbo. Po dveh letih so jo začeli pritiskati, naj se preseli v dom za ostarele, ker “moti družino”. Preživljanja niso izpolnjevali, računov zanjo niso več plačevali. Gospa je morala sprožiti sodni postopek za razvezo pogodbe, ki je trajal štiri leta, do takrat pa je živela v stiski pri sorodnikih.
2. “Sistematično odtujevanje”
Mož in žena sta svojo hišo podarila hčerki, ob tem pa vpisala služnost stanovanja zase. Po nekaj letih sta ugotovila, da hčerka hišo oddaja v najem, njima pa zmanjkuje prostora in dohodkov, dogovorjene pomoči pa ne prejmeta. Sodišče je sicer pozneje pogodbo razveljavilo zaradi hude nehvaležnosti, a sta bila oba že v domu starejših, hiše pa nista več nikoli uporabljala.
3. “Pozabljen starš”
Starejši gospod je s pogodbo o preužitku prenesel kmetijo na nečaka. Ta je sprva pomagal, potem pa se je preselil v mesto in obveznosti ignoriral. Gospod je ostal sam, brez sredstev, kmetije pa ni mogel več upravljati. Postopek za vračilo premoženja je trajal več let in ga ni dočakal.
4. “Papirja ni, pomoči tudi ne”
Pogost primer: starejši starši zaupajo obljubam otrok (“zate bomo skrbeli, vse bo tvoje”), a formalne pogodbe ne sklenejo. Ko pomoč preneha, nimajo pravnih vzvodov, da bi kaj zahtevali. Takih primerov je veliko, a so žal pogosto nevidni.
Vsaka takšna zgodba je človeška tragedija in opozorilo.
S problematiko dednega prava oziroma problematiko prenosa premoženja ene generacije na drugo se, tako kot ostali pravniki, srečujem vsakodnevno, ker gre za življenjska vprašanja, kako za primer smrti razdeliti oziroma prenesti svoje premoženje med dediče oziroma tiste, ki nam pomagajo v času starosti.
V praksi se srečujejo z raznimi pogodbami, pri čemer izstopata pogodba o preužitku, s katero se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnik) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene denarne dajatve in storitve (oskrbovanje, zagotovitev stanovanjskega prostora, prepustitev uživanja določenega zemljišča in podobno). Pri tej pogodbi premoženje preide takoj po sklenitvi pogodbe na prevzemnika.
S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec – praviloma mlajša oseba) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika (preživljanca – starejša oseba), ki pa mu kot odmeno zapušča vse svoje nepremičnine in premičnine ali del premoženja, s tem da je njuna izročitev odložena do izročiteljeve smrti. Obe pogodbi morata biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa,
Ker omenjene pogodbe v praksi pogosto ne prinesejo tiste varnosti, ki jo starejši pričakujejo in sta obe pogodbeni stranki lahko izigrani, se starejši večinoma sramujejo sprožiti sodni postopek zoper lastne otroke ali sorodnike, saj to pomeni javno izpostavljanje družinske stiske in bolečo prekinitev odnosov. Tako raje trpijo in se odpovedo pravicam, ki bi jim pripadale.
Prav zaradi teh slabih izkušenj čutim dolžnost, da predlagam, kar se mi zdi nujno za prihodnost: sistem, ki bi starejšim omogočil večjo varnost, ne da bi bili prisiljeni v dolgotrajne in boleče sodne spore.
Pobuda za vzpostavitev nadzornega organa za varstvo starejših pri pogodbah o prenosu premoženja
Pri pravnih poslih med živimi, za primer smrti, kot sta omenjeni pogodbi, pogodba o preužitku in pogodba o dosmrtnem preživljanju, bi bilo primerno urediti določeno obliko nadzora zaradi varstva starejših. V mnogih primerih prevzemniki svojih obveznosti ne izpolnjujejo pošteno. Starejši se znajdejo v stiski – brez pomoči, brez varnosti, včasih celo izseljeni iz hiše, ki so jo sami zgradili. Sodna pot za uveljavitev pravic je dolgotrajna in za starejše pogosto neprimerna. Zato marsikdo tiho trpi in ostane brez pravic, ki bi mu morale pripadati.
Današnje pogodbe so preveč odvisne od dobre volje in morale prevzemnika, brez učinkovitih varovalk za starejše.
Predlagam, da država razmisli o vzpostavitvi posebne nadzorne in garancijske institucije, ki bi preko strokovnih služb sodelovala pri sklenitvi takih pogodb in pojasnila pravice in obveznosti ter vodila register in redno spremljala izpolnjevanje obveznosti. Tovrstni nadzor bi omogočal preventivno in hitro ukrepanje ob kršitvah (opozorila, mediacija, začasni ukrepi). Že sama zavest, da obstaja takšen organ, bi močno povečala resnost teh pogodb in zmanjšala število zlorab. S tem bi Slovenija postala zgled, kako zaščititi starejše ne le z besedami, ampak s konkretnimi varovali.
Verjetno se bi mnogi starejši, ki so prepričani, da lahko varno zaupajo svoje premoženje mlajšim, a so se v praksi izkazali za nemočne, strinjali z menoj, da to pobudo obravnavajo pristojni organi in jo vključijo v svoje strateške razprave o staranju prebivalstva in medgeneracijski solidarnosti.
Cilj pobude je okrepiti pravno in socialno varnost starejših, ki zaupajo svojo življenjsko ustvarjeno lastnino mlajšim generacijam, in preprečiti zlorabe, ki danes pogosto ostajajo prikrite ali nerešene.
Verjamem, da bi takšen organ ali služba pomembno prispevala k večjemu zaupanju v tovrstne pogodbe, k večjemu občutku varnosti starejših ter k uresničevanju načela solidarnosti med generacijami.
