S pandemijo se je močno povečal tudi delež zaposlenih, ki delajo (tudi) od doma. V Sloveniji se je ta delež zaposlenih, ki ne delajo samo na enem mestu, torej tudi od doma, povečal z 21 % (leta 2015) na vsaj 30 %; drugje, na primer na Danskem, je rasel od 38 % naprej (vir: EWCS 2015); po oceni se je delež v EU povprečno povečal za okoli 30 %.
Ne samo to – številni ljudje, zlasti v manjših podjetjih, morajo biti več na razpolago, saj je konkurenčno okolje zanje trše in zahtevnejše. Tako ustvarjena kultura stalne dosegljivosti povečuje tveganje za depresijo, tesnobo in izgorelost med zaposlenimi, kar negativno vpliva na usklajevanje njihovega poklicnega in zasebnega življenja. Delo od doma je sicer ključnega pomena za ohranjanje delovnih mest in poslovanje med pandemijo koronavirusa, vendar zaradi dolgih delavnikov in vse večje zahtevnosti prihaja do porasta primerov tesnobe, depresije, izgorelosti in drugih težav z duševnim in fizičnim zdravjem. Delavci praviloma delajo več ur kot sicer in so celo bolj produktivni, hkrati pa tudi drugače, dlje časa dosegljivi in »nadzorovani«.
Evropski poslanci pozivajo evropsko komisijo, naj predlaga zakonodajo, ki bo tistim, ki delajo na daljavo, omogočila digitalni odklop zunaj delovnega časa. Zakonodaja bi morala določati tudi minimalne zahteve za delo na daljavo ter delovne pogoje, delovni čas in čas počitka. Za delavce, ki uveljavljajo pravico do odklopa, ne sme biti posledic . ..
Pravica do odklopa je torej temeljna pravica, ki delavcem zagotavlja, da jim zunaj delovnega časa, med vikendi, dopustom in bolniško odsotnostjo ni treba opravljati z delom povezanih nalog, kot so telefonski klici, pisanje elektronskih sporočil in drugo digitalno komuniciranje. Države morajo zagotoviti, da delodajalci delavcev zaradi tega ne bodo diskriminirali, kritizirali, odpuščali ali jim kako drugače škodovali. Čeprav je bila pobuda v Evropskem parlamentu sprejeta, pa so proti glasovale Nizozemska, Danska in Švedska – prav države, ki so imele na že prej visok delež delavcev od doma največji prirastek teh zaradi pandemije.
Evropska izkušnja je, da (ne)dosegljivost prakticira koncern VW že od leta 2012, BMW pa od leta 2014. Francozi so začeli javno razpravo o potrebnosti takega zakona že leta 2001 in ga sprejeli 2017. (Legifrance, Code du travail – Article L2242-17 , version 7, September 2018). V Franciji je udejanjenje zakona v rokah delodajalcev. V praksi nekateri ne dovolijo npr. odgovarjanja na mejle po koncu delovnega časa, drugi pa prepovedujejo celo pošiljanje mejlov.
Za mnenje smo večkrat prosili tako zvezo sindikatov kot zvezo delodajalcev, ki se nista odzvali; zdi se, da je sreča, duševno in fizično zdravje delavca – posameznika predvsem v domeni njegovega šefa, velikim deležnikom, dejansko tistim, ki bi morali najtesneje stati za delavci, ki jim zaupajo, pa to ni posebno mar in se očitno raje ukvarjajo s politično borbo in prerivanjem, kdo bo koga …
Pač pa se je nemudoma odzvala Ljudmila Novak, evropska poslanka:
Delo od doma ali z večih lokacij bo tudi po pandemiji zagotovo stalnica v precej višjem deležu, kot je bil pred pandemijo. V kolikšnem obsegu bo to, kako bodo zaposleni kompenzirani, kakšne stroške bodo imeli delodajalci, kako bo narasla produktivnost, kako se bo spremenilo vodenje in motivacija, in še tisoč drugih vprašanj bo potrebno reševati sproti.
Ostaja pa človek, zaposleni, ki ustvarja novo vrednost za družbo, za organizacijo, za katero dela, pa tudi zase.
Vendar ne za ceno prekomernega stresa, uničenega duševnega in tudi fizičnega zdravja. Zakonodaja in interna pravila naj omogočijo dostojno delo in bivanje.
P.s.: presenetila nas je ugotovitev, do katere smo prišli mimogrede, ko smo iskali zakonodajo glede pravice do odklopa na Danskem. Morda smo kaj spregledali, ampak zakona nismo našli, danski prijatelji pa so nam povedali, da se te stvari pri njih urejajo v podjetjih interno. Pri menda najvišjem odstotku delavcev, ki delajo od doma, je Danska hkrati stalno na vrhu lestvice najbolj srečnih državljanov, saj praviloma vsi zapustijo delovna mesta, da se dejansko lahko izven delovnega časa posvetijo družini; komaj 8 % jih dela preko rednega delovnega časa, trikrat manj od povprečja EU – da o sedmih tednih dopusta ne govorimo. Je to stvar nacionalne kulture, tradicije in/ali morda temeljne socialne miselnosti?
Uredništvo Podjetnik.net
