Ne vem, kdaj sem v času šolanja prebral znameniti stavek »Spoznaj samega sebe«, pozneje v klasični gimnaziji pri grščini to znal napisati Γνῶθι σεαυτόν (gnōthi seauton), vendar me je vedno interesiralo, kaj to v bistvu pomeni.
Ta stavek je bil nekoč vklesan v Apolonovem preročišču v Delfih. Ko smo pred leti mariborski pravniki obiskali Delfe, nam je vodič pokazal mesto, kjer bi naj ta stavek bil vklesan v kamnu.
Izrek naj bi stal nad vhodom v Apolonovo svetišče, kjer je Pitija izrekala svoje preroške napovedi. Izrek »Spoznaj samega sebe« je kasneje močno vplival na filozofe, predvsem Sokrata, ki je pogosto poudarjal pomen samospoznavanja kot temelja filozofije in moralnega ravnanja.
Vodič nam je povedal, da je to bila ena od treh maksim, vklesanih v tempelj, skupaj s še dvema izrekoma: «Ničesar preveč” (Μηδὲν ἄγαν, Mēdén ágan) in “Prevzem jamstva, poguba” (Ἐγγύα πάρα δ᾽ ἄτη, Engýa pára d’ átē).
»Ničesar preveč« nima pravne temveč filozofsko povezavo. Gre za poziv k zmernosti, ravnovesju in notranji uravnoteženosti. Rek nas opozarja, da pretiravanje v katerikoli smeri – bodisi v užitkih, delu, čustvih, iskanju znanja ali celo v krepostih – lahko vodi v težave ali celo propad.
Rek »Prevzem jamstva, poguba” mi je posebej ostal v spominu, kot pravniku, ki sem ga pogosto razlagal študentom kot napotek, ki bi ga naj omenili strankam, kadar sklepajo različne pravne posle, ki vsebujejo poroštvo, zlasti pa je posebej povezan s podpisovanjem menice. (Medklic; od vseh pravnih inštitutov sem najbolj užival pri predavanju meničnega prava, kot najtežje pravne materije in najbolj nevarnega »hudičevega papirja«, zaradi katerega je, domnevno, v petsto letih več ljudi napravilo samomore kot zaradi nesrečne ljubezni.)
Manj znani, a zelo pomenljiv delfski izrek “Prevzem jamstva poguba” je odigral v preteklosti pomembno vlogo, danes pa nima nič manjše na področju pravne in moralne odgovornosti. Žal je slednja pozabljena.
Omenjeni rek v razširjeni razlagi opozarja, da poroštvo, zastava jamstva, obljuba plačila tujega pomeni pogubo, nesrečo, slepilo duha in usodno zmoto.
V antični Grčiji, pa tudi danes, je dati jamstvo (poroštvo) pomenilo, da si prevzel pravno in moralno odgovornost za dolgove ali dejanja nekoga drugega. To je bila in je zelo tvegana družbena praksa, saj se posameznik zaveže za nekaj, česar nima pod nadzorom.
Izrek opozarja na nepremišljeno dajanje poroštev, kar pogosto vodi v pogubo – ne le materialno (izgubo premoženja) ampak tudi v moralno ali duhovno zmedo, ki jo Grki imenujejo átē – stanje, ko človeka vodi slepilo, napuh ali zmotna presoja, kar neizogibno pripelje do propada.
V moralnem smislu je ta izrek opozorilo pred lahkomiselno odgovornostjo za druge – ne zato, ker bi pomoč bližnjemu bila napačna, temveč ker lahko v svoji nadutosti, da vemo, kaj je prav, naredimo korake, ki presegajo naše zmožnosti razumevanja, presoje ali moči. In prav tam se začne slepilo, ki vodi v pogubo.
Ko smo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v naši družbi stopali v svet zasebnega podjetništva, so mnogi podjetniki – z veliko vero in malo izkušnjami – dali osebna jamstva za dolgove svojih podjetij. Verjeli so v uspeh, a spregledali tveganja. In ko so podjetja propadla, so propadli tudi njihovi domovi, dediščina, družinske vezi.
V resnici pri tem reku ne gre le za pravno vprašanje, temveč za etično opozorilo: človek naj pomaga, a ne zaslepljeno.
Jamstvo brez premisleka ni izraz dobrote, ampak lahko postane orodje pogube – tako zase kot za druge. Ne zato, ker bi bilo pomagati napačno, temveč zato, ker pomoč brez razločevanja odpira vrata slepilu (átē) – tisti starogrški zmoti, ki prevzame duha, ga omami z občutkom moči in ga pahne v pogubo.
Danes, ko se ozrem nazaj, še globlje razumem, zakaj sem študente pozival k etičnemu premisleku vsakega jamstva – naj si bo pravnega, moralnega ali človeškega.
Dati roko je lepo, a pomembno je, da roka sledi razumu. Zaupati je krepost, a šele ko je podprta z modrostjo.
Da so stari Grki imeli prav, nam dokazuje tisoče primerov v zadnjih 30 letih na področju podjetništva, ko so podjetniki z željo po uspehu, s pogumom in zaupanjem vase – dali osebno jamstvo za obveznosti svojih novoustanovljenih podjetij. Prepričani, da delajo dobro, so v zameno za podjetniško svobodo zastavili svoje družinsko imetje, domove, prihodnost svojih otrok. Ko so podjetja propadla – ne vedno po njihovi krivdi, temveč tudi zaradi neizkušenosti, prevelikih upov, negotovih razmer – je nastopila poguba. In izguba vsega. Družinske hiše, dediščina generacij, so bile prenešene na banke in upnike. In le redki so razumeli, da se je izpolnila stara delfska prerokba.
Ne gre za obsodbo poguma ali podjetnosti. Gre za etični opomin: človek ne sme jamčiti za nekaj, česar ne more v celoti razumeti, obvladovati ali nositi.
Jamstvo, ki ga vodi zgolj volja, ne pa tudi presoja, postane slepilo. In prav to so Grki imenovali átē – zmotna zaslepljenost, ki pripelje do propada. Zato sem študente vedno učil: pomagajte, a ne zaslepljeno. Jamčite – a le tam, kjer ste pripravljeni nositi posledice, ne le kot pravniki temveč kot ljudje.
Tiha dolžnost pravnikov je, da tega ne pozabimo in da opozarjamo druge, da ne bi podjetništva gradili na osebnih poroštvih – in izgubili družinske domove, imetje, prihodnost.
In končno ne morem mimo sporočila javnosti, da so naši vrli poslanci leta 1999 dvignili roke v Državnem zboru za določbe v zakonu, s katerim so določili poroštvo družbenikov in delničarjev za izbrisane družbe in »jih z zakonom posilili, da so priznali svoj podpis poroštvene izjave pred notarjem, čeprav nikoli niso videli notarja, še manj pa takšno izjavo podpisali«. Še danes, po 25 letih, poslanci tega ne želijo priznati …
To je pravni vidik, vendar z etičnega ta rek odpira izjemno aktualno razpravo o odgovornosti, zaupanju in mejah osebne zavezanosti. Na prvi pogled je dati jamstvo izraz plemenitosti – zavezati se za nekoga drugega, mu stati ob strani, tvegati zaradi prijateljstva, družine ali skupnosti. Toda etika nas uči, da odgovornost zase ni enaka odgovornosti za drugega.
Če prevzamem odgovornost za drugo osebo, brez vpogleda v njeno ravnanje, motive ali okoliščine, ne delujem v imenu pravičnosti ampak iz čustva, naivnosti ali celo domišljije o svoji vsemogočnosti.
Ko dam jamstvo nekomu, ki ga v resnici ne poznam ali ki me morda celo manipulira, sem sam sokriv za posledice. Zato je moralni nauk delfskega izreka: dobrota brez razumnosti ni vrlina ampak nevarnost. V tem smislu izrek deluje kot zadržana etika zrelosti – bodi dober, a ne naiven; bodi solidaren, a ne zaslepljen.
Tudi v sodobnem svetu imamo vsakodnevno primere, da nekdo jamči za posojilo prijatelju in izgubi lastno stanovanje. Politik jamči za pomoč nekemu poslovnežu, ki nato zlorabi to podporo, on pa doživi izgubo ugleda in sploh možnosti, da deluje kot politik. Starš jamči za otrokova dejanja, a zanemari vzgojno odgovornost. V vsakem primeru gre za moralni pretres – kjer dobra volja postane orodje pogube, ker ni bila preudarna, ker je temeljila na čustvu, ne na presoji.
Modrost v ozadju ne pove, da ni treba pomagati, temveč: pomagaj takrat, ko veš, da tvoja pomoč res vodi v dobro – ne pa v zaslepljenost, odvisnost ali lastno pogubo.
V duhu pojmovanja starih Grkov etičnost ni v tem, da žrtvuješ sebe za druge, ampak da znaš ločiti, kdaj je žrtev izraz vrline in kdaj le norost, preoblečena v dobroto.
Šime Ivanjko
zaslužni profesor Pravne fakultete Univerze v Mariboru
