Na to temo se je v avgustu 2021 razplamtela na LinkedIn vroča debata, mestom tudi zelo si nasprotujoča. Sodelovali so predvsem ljudje, ki se ukvarjajo z rekrutacijo novih sodelavcev v podjetju in pa iz agencij, ki iščejo in izbirajo kadre za svoje naročnike. Pretežno so se oglašali in delili svoje poglede zainteresirani posamezniki iz Severne Amerike.
Kaj se zgodi, ko vprašamo?
“Povejte mi o svojih hobijih.” Ali pa: “Kaj je eden od vaših hobijev zunaj službe?”
To preprosto vprašanje je mnoge iskalce zaposlitve spravilo v jok. Obstaja pa veliko razlogov, da ga kadrovski delavec postavi prosilcu za zaposlitev. Ali je prav, da se to sprašuje? Ali je diskriminatorno? Ali je sploh pomembno?
Naj smiselno citiram le nekaj zapisov!
»Delodajalci se morajo temu vprašanju izogibati kot kugi. Če kandidat prizna, da zaradi varstva otrok/nege starejših/drugih skrbniških obveznosti nima hobijev, se pusti odprtemu potencialnemu delodajalcu, ki se sprašuje, kako bo te obveznosti usklajeval s svojim delom.
Če kandidat reče, da je dejaven v verskih, političnih ali etnično usmerjenih dejavnostih in je bil nato zavrnjen, bi lahko zelo dobro sklenil, da je bil zavrnjen iz diskriminatornih razlogov.
Če ima kandidat ustrezen hobi/izkušnje izven delovnega mesta, ki lahko dokažejo njegovo močno zanimanje/zavezanost poslanstvu/cilju/izdelku, bi bilo primerno, da ga na tem mestu pokažejo. Sicer pa je nečloveško življenje nekoga njegova lastna stvar.«
»Zelo bi bil zadržan glede dela pri katerem koli delodajalcu, ki bi me izrecno vprašal o mojem življenju zunaj dela. Če sem odkrit, to ni njegova stvar. Hkrati pa ni nič narobe, če postavljate odprta vprašanja, ki bi kandidatu omogočila, da vnese primere od koder koli v svojem življenju, ki se jim zdijo primerni.«
»Ko vodim intervjuje, si prizadevam postavljati vprašanja, ki kandidatom omogočajo, da pokažejo primere uspeha, kjer koli želijo. Če raziskujem vodenje in se kandidat odloči, da bo namesto dela povedal primer iz prostovoljske organizacije, ga bom ocenil tako kot kateri koli drug primer in poglobil v odgovor tako kot pri katerem koli drugem. Enako bi veljalo za številne druge teme, o katerih se morda sprašujem (na primer, lahko bi se kdo odločil uporabiti hobi za ponazoritev pristopa k razvoju veščin).«
»Na razgovoru za službo, informacijskem intervjuju ali pri mreženju je pogovor o hobijih čudovit način za spoznavanje drugih ljudi, ki presegajo opis delovnega mesta, ter za prikaz svoje osebnosti in talentov. Ključno za kandidate je, da o svojih hobijih govorijo na način, ki povezuje potencialne delodajalce. Na primer nmesto: “Všeč mi je komedija” , raje poskusite: “Udeležujem se tečajev pisanja komedij, organiziram odprte mikrofone in sem soustvarjal zbiranje sredstev v komičnih oddajah.« Ali : “Rad potujem” je splošen, boljše je: “Raziskujem nove kraje, spoznavam njihovo zgodovino in kulturo, na potovanju pa se pogovarjam z lokalnimi prebivalci, da bi razumeli perspektive in izkušnje, ki so drugačne od mojih. Te raziskave, učenje in komunikacijske sposobnosti odražajo tudi moje poklicne prednosti vodje kadrov. “
»Hobiji so koristni. Moje je bilo pisanje leposlovja, ki je pomagalo pri pisanju poročil o tržnih raziskavah v smislu analize ljudi (direktorji itd.) In tržnih scenarijev (padci, razcveti, premiki itd.).«
»Kot zaposlena mati mislim, da so me vprašanja o mojem osebnem življenju postavila v položaj, da sem bila namerno ali ne diskriminirana.«
»Pogosto vprašam hobi ali kaj počnete v prostem času. Prvič, odgovor lahko odraža spretnosti ali osebnosti, ki so lahko pomembne za položaj. Na primer, pogosto postavljamo ljudi v taborišča v odročni divjini, zato bo nekdo, ki kampira, lovi ribe ali se odpravlja na pohod, na splošno užival v tem okolju. Drugič, rad bi slišal, kako govorite o nečem, kar vas navdušuje. Če sem opravil svoje delo in se vam je zdelo primerno delo, obstaja velika verjetnost, da bo strast prešla tudi v vaše delo.«
»Kot vodje zaposlitvenih pogovorov dolžni zagotoviti, da čim bolj vestno blažimo pristranskost. Kaže, da postane nezavedna pristranskost dejavnik odločitve o zaposlovanju se deloma sprejemajo na podlagi pristranskosti in ne na podlagi kvalifikacij. Pomembno je le: Ali lahko dobro opravijo delo? Ali so usklajene z vrednotami vašega podjetja?«
»Tega vprašanja ne postavljam v nobenem intervjuju na strokovni ravni.«
»Še enkrat, odkar sem videl komentar o tistih, ki nimajo hobijev in so takšnih ni. O mojih “hobijih” ali drugače “prostem času”, ne bom govorila v intervjuju … ker lahko povzroči, da me nekdo diskriminira glede na družinski status … gleda moja dva otroka … (samohranilec) Pomagam družini svojega bivšega zaradi njihovega zdravja okoli hiše ter staršem in prijateljem. Če razkrijem, da imam malčka, se lahko to nekaterim izkaže kot “otrok je bolan, potem bo morala domov in je manj zanesljiva”. Kdo želi biti diskriminiran?«
Morda tega ne uokvirite kot “hobije”, ampak “Kaj še počnete v svojem prostem času?”
Zdi se mi, da je to zdaj vprašanje, ki je najbolj koristno za manj izkušene delavce, da bi jim dali priložnost, da pokažejo predanost, odgovornost, radovednost ali spodbudo za rast zunaj poklicnega sveta.
Ko nekoga zaposlim za prvo ali drugo pravo službo zunaj šole, ker vidim, da trenira nogometno moštvo, ali da redno sledi pisanju, ali aktivno prostovoljno sodeluje v javnem interesu, kaže njegove pomembne lastnosti.
Naletel sem situacije, v katerih je bilo prostovoljno delo kritizirano zaradi preveč časa ali pa je bila podpora nekoga vzroku X lahko sporna in povzročila konflikt v pisarni.«
»Intervju s kandidatom je več kot le, da nekdo označi vsa tehnična polja vloge. Želim se poučiti o kandidatu kot osebi, o njegovih interesih, hobijih in prostovoljstvu pa so načini za to. Ko ljudje govorijo o svojih interesih, postanejo bolj sproščeni in bolje razumete, kdo so in kako bi se lahko ujemali z ekipo. Ko govorimo o interesih/hobijih, pridejo do skrite veščine. Hobi lahko pokaže, da ima nekdo odlične spretnosti ljudi, organizacijske sposobnosti itd.«
Zase lahko povem, da sem dolga leta vodil lastna podjetja in zaposloval sodelavce, občasno pa sem tudi pomagal naročnikom pri angažiranju novih zaposlenih. Zelo rad izvem, kakšne interese in dejavnosti ima prosilec. Izkazalo se mi je, da so nekdanji zagrizeni športniki, ki ne pretiravajo z rekreacijskim športom, zelo primerni; vedo, da je potrebno za uspeh garati, vajeni so trdo delati in znajo se pobrati po neuspehu. Previdnost je veljala bolj za tiste, ki so pretirano navdušeni rekreativci ali njihova dejavnost traja dolgo (npr. maratoni, golf) . Taki lahko preveč časa posvetijo svojemu hobiju, za službene obveznosti pa so preutrujeni. Tudi možnost poškodb in odsotnosti na ključnem delovnem mestu je za majhno podjetje lahko zelo zaskrbljujoča. Pač pa delo v prostovoljskih organizacijah, izkušnje z vodenjem tabornikov, vodenje dobrodelnih organizacij ali gasilcev daje kandidatu kompetence, ki jih ni v njegovem formalnem CV-ju.
Predvsem se mi zdi, da želijo kadrovski delavci nositi čim manjšo odgovornost za angažma posameznika in skušajo vse intervjuje stlačiti v metrično primerljivost, kjer za mehke in neformalno pridobljene kompetence ni prostora.
Nimam prav? Zelo bi bil vesel, če bi se na to oglasilo nekaj naših HR managerjev, ki jih je med bralci portala nekaj 100.
Vito Komac
