V kulturi vedenja – bontonu – so stvari zelo enostavne v smislu vzpostavljanja komunikacije; pomagamo si lahko s preprosto formulo, kadar smo v dilemi ali nismo prepričani v svoje znanje.
Pomembno je, da določimo odnos do osebe, s katero komuniciramo, in imamo tri možnosti.
*Prva: govorimo o poslovnem odnosu, torej o času, ki ga preživimo na delovnem mestu, ne glede na to, kaj počnemo in kako visoko smo na hierarhični lestvici. Poslovni odnos pa delimo še na odnos znotraj podjetja med zaposlenimi in seveda na drugi del, ko govorimo o naših poslovnih partnerjih, strankah, gostih.
V poslovnem odnosu velja, da spol in starost zanemarimo – šteje le naša pozicija.
Zato velja, da je tisti, ki je v nekem trenutku (šef, šefinja) najvišje po hierarhični lestvici, tudi na potezi, da odloča, ali bo dal nekomu roko ali ne. Za tiste, ki so niže na hierarhični lestvici, pa velja, da je prav in lepo, da te osebe pozdravljajo vnaprej (četudi gre za žensko in ima mlajšega moškega šefa), in te osebe so vedno predstavljene osebam višje po položaju in ne obratno.
*Ko pa pride stranka/gost v pisarno nekega direktorja, direktorice,
ne smemo pozabiti, da gostitelj seže v roke svojemu gostu/stranki; stranka pa je vedno predstavljena svojemu gostitelju! To stori sama, ali pa to lahko opravi nekdo drug (tajnica, poslovna sekretarka, nekdo od zaposlenih). Gostitelj tudi ponudi z gesto, da stranka- gost lahko sede.
Takrat, ko govorimo o strogem poslovnem odnosu, je prav, da se držimo teh pravil (in kavalirstvo tu nima svojega prostora).
Ko pa smo v podjetju brez strank in gostov, pa si še vedno lahko privoščimo marsikatero prijazno gesto.
Če se sodelavci na delovnem mestu pozdravljajo, to ni samo dostojno, ampak je tudi prijetno. Predvsem moški kolegi so poklicani, da prvi pozdravljajo svoje sodelavke, ki jih srečujejo na hodnikih ali v drugih prostorih službe. Naj to postane vsakdanja navada!
Moški kolegi praviloma dajejo pri vstopanju v prostore prednost kolegicam. V vsakdanjih stikih naj to pravilo velja, ne glede na položaj ali funkcijo, ki jo imajo moški kolegi!
*Ko je v podjetju ali ustanovi zelo pomemben uradni obisk,
nastopi seveda drugačna situacija, ker takrat šteje samo naš položaj v podjetju, in ne, kdo je moškega in kdo ženskega spola (torej ne upoštevamo več tistega, kar sem omenila v zgoraj zapisanih vrsticah, saj postane nepomembno)!
Kot sem že omenila, ne moremo mimo odnosa med ženskami in moškimi.
Nadrejenost se umika enakopravnosti, saj ženske danes posegajo po najvišjih položajih. Načelo emancipacije, enakopravnega položaja pa velja tako za moške kot za ženske. Vendar zaradi enakopravnosti ni potrebno poriniti v pozabo ženske rahločutnosti, čustvene topline in strpnosti. Naj vsa ta enakopravnost ne umori vljudnosti, pozornosti, galantnosti do sodelavcev in sodelavk!
Z uniformiranostjo nihče ni zadovoljen;
z različnostjo pa ne le, da priznavamo posameznikovo posebnost, ampak jo tudi negujemo. Privlačnosti med spoloma ni mogoče pustiti pred vrati, so ji pa seveda postavljene meje. Nič koliko ljudi si zapravi svoj položaj z nespametnimi ljubezenskimi aferami, saj včasih postane zgolj nedolžno spogledovanje v rokah tekmeca pravo orožje!
Pazite, da dan po službeni zabavi ne bo neprijeten.
Kaj pa storimo ob vprašanju jutro potem – po zabavah, ki jih prireja podjetje? Velikokrat prihaja do prijateljskih vezi, ki pa lahko pustijo naslednje jutro neprijeten priokus. Če kasneje, po treznem premisleku ugotovimo, da bi vztrajanje pri tikanju, ki smo ga sprejeli na poslovni zabavi, naše nadaljnje poslovno sodelovanje prej oviralo kot pa izboljšalo, moramo zbrati pogum in se o tem pogovoriti. Pazimo le, da ne bo nihče prizadet. Vsi se verjetno tudi zavedamo, da alkoholizirana glava deluje drugače kot delovna, zatorej ne molčimo, ampak spregovorimo.
Da ni ne dobro in ne prav molčati, velja tudi za druge stvari.
Na primer, ko vsak dan s stisnjenimi zobmi prenašamo oblake parfuma pri svoji kolegici, ali molče trpimo ob neredu v pisarnah, delovnem pultu, ob sendvičih na mizah, netočnosti, neprijetnih vonjavah ali slabo prezračenih prostorih.
Tudi take stvari lahko vplivajo na negativno vzdušje v podjetju, zato to rešimo s pametnim, strpnim pogovorom. Nikoli ne pozabimo, da ima prav vsak pravico do svojega mnenja.
Coworking prostor zna biti tudi nevzdržno okolje, če sodelavci niso uvidevni.
Ljudje v podjetjih in ustanovah imamo različne interese, želimo napredovati in biti v ospredju, skratka, hitimo tja, kjer ni prostora za vse.
Velikokrat koga odrinemo s komolci, spotaknemo ali si privoščimo še vse kaj hujšega. Če bi enako količino energije, kot je porabimo za bitke med seboj, porabili za naše poslovne partnerje in konkurente, bi naše podjetje oziroma ustanovo verjetno popeljali do zvezd … Ne privoščimo si takšnih tekmovanj, ker bo na koncu prav gotovo škodovalo tistemu, ki je ta boj začel, hkrati pa tudi podjetju, ki mu človek pripada, oz. ustanovi, iz katere je!
Z upoštevanjem bontona je torej v poslovnem svetu jasno, kdaj moramo biti strogo profesionalni in kdaj je čas za kavalirske geste.
Zanimivo pa je, da (kljub ne najbolj prijaznim časom …) v zasebnem življenju, ko govorimo o odnosu – torej drugačne vrste odnosu – med žensko in moškim, prihaja romantika s polno žlico nazaj.
Torej, dragi kavalirji: verjetno ne bo odveč malce spihati prah tudi s te vsebine!
Z lepimi pozdravi!
Bojana Košnik
