Poslovna skrivnost je informacija ali podatek o poslovnem subjektu, ki daje ob nerazkritju določeno konkurenčno prednost podjetju, oziroma bi ga lahko dalo, če jo podjetje izkoristi v svoj prid na tržišču.
To je lahko marsikaj: inovacija, poslovni model, komercialno ime produkta, receptura, strateška marketinška odkritja, proizvodni proces, prodaja ali nakup, vključujoč nove ciljne skupine, nov produkt itd. Podjetja se preveč ali premalo bojijo za razkritje teh informacij, ki so bodisi rezultat dolgoletnega vlaganja v raziskave in razvoj, ali pa trenutnega kreativnega navdiha. V sedanjem času so znanje, informacije, inventivnost in kreativnost pogoji za obstanek in uspešen razvoj podjetij v vseh sektorjih. Razvojno močna podjetja si lahko privoščijo široko in drago intelektualno zaščito svojih novih dosežkov; srednja, sploh pa manjša podjetja pa si to težko privoščijo in so toliko bolj izpostavljena.
Podjetja pogosto prihajajo v položaj, da so ga prisiljena razkriti – bodisi zaradi sodelovanja z nekom, ki bi to lahko izkoristil v njihovo škodo – bodisi pri iskanju investitorjev, ki jim sicer načelno zaupajo, ni pa zagotovil, da bodo razkrite informacije ostale v krogu pridobitelja zaupnih informacij …, pa tudi pri prijavah na razne razpise, domače in evropske.
Kako nerazkriti ključne informacije in/ali zmanjšati tveganje?
Številni razpisi za nepovratna sredstva imajo opcijo, da določene informacije opredelimo kot zaupne in se jih ne objavlja. Pri razpisih nima vlagatelj praktično nobene kontrole nad tem, kdo ima vpogled v razpisno dokumentacijo, in je prisiljen igrati na zaupanje in moralno integriteto vseh, ki imajo dostop do vloge, ki morda razkriva ključne informacije, saj je sicer težko pridobiti sredstva. Kaj, če so med ocenjevalci vlog in med tistimi, ki imajo vpogled, ljudje s posebnimi interesi, ki dejansko vohunijo za tretjo osebo?
Tako je npr. pri evaluaciji nekaterih projektov na Eureki prisotnih večje število strokovnjakov iz različnih področij. Prijavitelj dobi vnaprej spisek podjetij, katerih predstavniki ne bodo sodelovali v žiriji, kjer prijavitelj sam predstavi projekt, in prijavitelj ima možnost, da izloči nekatere predstavnike. Ali so izločeni ali ne, prijavitelj (po lastnih izkušnjah) ne more ugotoviti.
Pri stikih s poslovnimi subjekti je določena samozaščita mogoča. Vnaprej je potrebno s pooblaščenimi predstavniki subjekta podpisati dogovor o nerazkrivanju informacij. Ta je lahko zavezujoč za eno ali za obe strani, za njihove zaposlene, povezane osebe, sorodstvo itd. Večina vzorcev, ki sem jih videl in prihajajo od pridobitelja zaupnih informacij, je napisana tako, da konkretne sankcije v primeru razkritja in zlorabe s strani pridobitelja niso zapisane. Običajen problem je, da je pridobitelj običajno ekonomsko močnejša entiteta, ki ima na plačilni listi dobro plačane in sposobne odvetnike, dajalec informacije pa šibkejša, ki si morda ob visokih taksah pri odškodninski tožbe te ne more niti privoščiti.
Naslednji problem so coworking skupine ali skupinski razvoj idej in inovacij – v okviru kakega NGO, kjer predstavitev idejnih rešitev spremljajo potencialni investitorji. Kdo je lastnik česa in kaj je moč brez posledic odnesti s seboj, je precej široko polje …
Tudi iskanje sredstev na platformah množičnega financiranja je lahko zelo nevarno, posebej za enostavnejše produkte – in brez vnaprejšnje zaščite intelektualne lastnine dokaj hazardersko početje, še posebno, če lahko kdorkoli na svetu prekopira videno ali celo v samem produktu kupljeno rešitev … in z boljšo organizacijo množične proizvodnje preplavi trg.
Te problematike se močno zaveda tudi Evropska komisija, zato si prizadeva harmonizirati različno nacionalno zakonodajo tako, da bodo lahko podjetja predstavila izbranim potencialnim partnerjem tudi zaupne podatke in informacije o svojih inovativnih idejah in projektih. Zakonodaja je tako različna, da nekatere države legalno ne poznajo pojma ‘poslovna skrivnost’. Harmoniziran predlog bo vnesel enotno definicijo poslovne skrivnosti, skladno z zavezujočimi mednarodnimi standardi – hkrati pa poslovna skrivnost ne bo nadomestila mednarodnih zaščit intelektualne lastnine, bo pa otežila ali onemogočila paralelne inovacije in zadenjski razvoj (torej od gotovega produkta nazaj). Ukrepi v okviru EU bodo ščitili razkritelje poslovnih skrivnosti in – nasprotno – kaznovali zlorabe na več načinov; na primer tako, da bodo preprečevali nadaljnje širjenje poslovnih skrivnosti in njihovo zlorabo, celo preprečili distribucijo in prodajo (na kraji podatkov zasnovanih) produktov, zakonodaja pa bo omogočajo tudi nadomestilo škode razkritelju pri taki kriminalni poslovni praksi.
Tako bodo podjetja, oblikovalci, snovalci, inovatorji in raziskovalci v enakopravnem položaju. Dejavnost EC se je na tem področju začela decembra 2014, in po sprejetju nove direktive bo notranji evropski trg reguliran tudi glede tega vidika nelojalne konkurence, hkrati pa bo krepila gospodarstvo EU in nudila poseben zagon konkurenčnosti.
Direktiva seveda ne bo pomenila cenzuriranja novinarskega dela, ko poročajo o gospodarstvu, saj tedaj ne gre za razkritje zaupnih poslovnih informacij v tem smislu.
Hkrati to tudi pomeni, da podjetja ne bodo smela skrivati informacij javnega pomena, kot je, denimo, javno zdravje, okolje in varstvo potrošnikov – saj ima javni interes prednost pred poslovnim.