Pravna sposobnost
je sposobnost fizične osebe, da je nosilec pravic in obveznosti. Pravno sposobna je tako vsaka fizična oseba. Ta nastopi z rojstvom in preneha s smrtjo osebe ter je ni mogoče nikomur odvzeti.
Poslovna sposobnost
je za fizične osebe zmožnost, da z dejanji lastne volje veljavno sklepa pravne posle in samostojno pridobiva pravice ter prevzema obveznost in se torej pravno relevantno zavezuje. Poslovna sposobnost torej pomeni zmožnost za samostojno nastopanje v pravnem prometu oz. da more z lastnimi dejanji ustanavljati, spreminjati, prenašati ali ukinjati pravice in obveznosti.
Popolno poslovno sposobnost
pridobi fizična oseba s polnoletnostjo, ko dopolni osemnajst let, prav tako tudi s sklenitvijo zakonske zveze pred svojo polnoletnostjo; po odločbi sodišča pa tudi mladoletnik, ki je postal roditelj, s sklepom sodišča. Poslovna sposobnost je lahko popolna ali delna, kar analogno velja za procesno sposobnost.
Po dopolnjenem petnajstem letu starosti je mladoletnik delno poslovno sposoben in lahko sam sklepa pravne posle, če zakon ne določa drugače. Če gre za posle, ki so tako pomembni, da vplivajo na mladoletnikovo življenje, ali če so takšni, da lahko vplivajo na njegovo življenje tudi po polnoletnosti, je za njihovo veljavnost potrebna odobritev staršev
Za polnoletne osebe, ki jim poslovna sposobnost z odločbo sodišča ni bila odvzeta ali omejena, se domneva, da so poslovno popolnoma sposobne. Vendar pa je lahko poslovno nesposobna (delno ali v celoti) tudi oseba, za katero sodišče sicer ni izdalo odločbe o odvzemu oz. omejitvi poslovne sposobnosti, je pa dejansko nesposobna skrbeti za svoje pravice in pravne koristi.
Odvzem poslovne sposobnosti
Pogoj za odvzem poslovne sposobnosti je nastop ene izmed zakonsko opisanih okoliščin, ki omejujejo ali onemogočajo oblikovanje racionalne volje posameznika.
Zakon o nepravdnem postopku navaja okoliščine za odvzem kot duševno bolezen, duševno zaostalost, odvisnost od alkohola/mamil ali druge okoliščine, ki tako vplivajo na psihofizične sposobnosti posameznika, da le ta ne more več racionalno skrbeti zase in za svoje premoženjske interese.
Predlagatelj za odvzem je lahko center za socialno delo, zakonec, svojci, javni tožilec.
O predlogu za odvzem poslovne sposobnosti vodi postopek sodišče, nikakor ne center za socialno delo.
Izjemoma lahko začne postopek sodišče, če sumi, da je posameznik ni sposoben racionalno presoditi posledice svojih dejanj, na primer manično tožarjenje, povezano s stroški. Varovana dobrina je premoženje posameznika, ki je zaradi stroškov postopka ogroženo.
Predlagatelj založi za stroške sodnega izvedenca, sicer pa je postopek nepravdnega značaja in vsaka stranka nosi svoje stroške.
Na podlagi mnenja psihiatra-izvedenca se ugotovi, ali je mogoče odvzem poslovne sposobnosti izvršiti tudi delno.
Delni odvzemi poslovne sposobnosti so pogosti na premoženjskem področju. Posamezniki sicer lahko volijo, so voljeni, odločajo o svojem življenju, vendar ne o premoženjskih poslih.
Razlogi za delni odvzem poslovne sposobnosti so kronična zapravljivost, hazarderstvo, občasno tudi demenca, in druge psihične motnje, ki posameznika po nepotrebnem izpostavljajo različnim skušnjavam, goljufijam, prevaram ipd.
Kadar se posameznik sodišču zaveže, da bo zaradi svoje odvisnosti poiskal strokovno pomoč, je mogoče odločanje tudi odložiti za največ eno leto, v primeru med zdravljenjem bistveno izboljšanih psihofizičnih sposobnosti posameznika se lahko postopek odvzema poslovne sposobnosti ustavi.