O pogumu so pisali filozofi in ga opredelili kot stanje duha, psihologi in ga opredelili kot zavedanje lastnih vrednosti, ekonomisti in ga opredelili kot sposobnost tveganja in pravniki ter ga tesno povezali s sposobnostjo odgovornosti. In vsi imajo prav.
Gre za sposobnost uravnotežiti štiri ključne komponente: modrost, ki nam omogoča na materijo pogledati tako v globino kot v širino in razumsko presojati; občutek pravičnosti, ko znamo vzpostaviti stanje medosebnega sodelovanja v interesu uravnoteženja koristi; vzdržljivost, z izključitvijo pretiravanja; uravnotežiti moč notranjih doživetij in cilj, z osnovo v jakosti želje, ki nam omogoča ohranjati voljo ter prehoditi začrtano pot kljub oviram. Zapleteno? Pa poenostavimo.
Vsak od nas izvaja določene aktivnosti, ki nam gredo dobro od rok, nog ali glave in ki so odvisne od nekaterih naših spretnosti. Toda pojavijo se situacije, ko nekaj delamo prvič in ne vemo, kaj nas čaka na tej poti. V tovrstnih situacijah naša neizkušenost in nepoznavanje terena zahtevata nova dejanja in »slepe« odločitve. Ko uspemo sprejeti odločitev ali izvesti neko dejanje prvič, rečemo, da smo prestopili mejo lastne cone varnosti.
»In spet ta cona«
Cona varnosti je cona, v kateri se počutimo »doma«. Tako v okviru socialne mreže, znanja, izkušenj, sposobnosti, … V coni varnosti znamo predvideti nenačrtovano ali pa se znamo ustrezno odzvati. Vemo, kje in pri kom iskati pomoč. Skratka, ne glede na spremenljivke, nahajamo se na svojem terenu.
Kaj pa ko smo inovativni in kreativni? Takrat ko osvajamo nove trge (novo kulturno in zakonodajno okolje), razvijamo nove produkte (nepoznavanje trga), stopamo v stik z neznanci (javno nastopanje, vedenjski vzorci), postanemo starši (vzgoja), … V vseh tovrstnih situacijah prestopamo meje lastne cone varnosti. In tu ima pomembno vlogo sposobnost poguma.
Prestop meje cone varnosti omogoča širitev meja svojih sposobnosti (kompetentnosti), bogati znanje in izkušnje in nas krepi kot osebnost. Gradi našo samozavest. Na tej točki je vredno poudariti, da se prava samozavest gradi na neminljivih zadevah. Na lastnih vrlinah, osebnostnih lastnostih, znanju. Samozavesti nikakor ni možno zgraditi na minljivih zadevah (na primer telesnih lastnostih, predmetih, znanju in sposobnostih drugih).
»Spremljevalci poguma«
In tu se nam pojavlja vprašanje, kako postati pogumen. Vsako pogumno dejanje ima štiri zveste spremljevalce. Strah, negotovost, dvom in sram. In vsak od njih ima svojo, zelo pomembno vlogo.
Strah je čustvo, ki pripravlja telo na previdnost. Občutimo ga, ko ocenimo, da je ogrožena ena od naših vrednot oziroma ko ocenjujemo, da se ne bomo znali ali zmogli ustrezno upreti posameznikom ali situacijam, za katere smatramo, da nas ogrožajo. Torej ko se prvič soočamo z novo situacijo, ne vemo natančno, kako proces izpeljati brez napak. Zato nas je strah. Intenzivnost strahu se od posameznika do posameznika razlikuje. Višja kot je samozavest, nižja je stopnja strahu.
Ker ne želimo delati napak, nismo pa prepričani v svoj uspeh, dvomimo v svoje sposobnosti. Nižja kot je samozavest, večji je dvom. Če prepogosto dvomimo, smo prikrajšani za izkušnje.
Ko je naše dejanje povezano z javnostjo, občutimo še čustvo sramu – kaj si bodo drugi mislili? Nižja kot je samozavest, bolj intenzivno doživljamo sram. Če verjamemo v svoje sposobnosti in se zavedamo, da so napake del učenja, je sram odveč. Poleg tega pa tisti, ki vaše napake potencirajo, kažejo svojo stopnjo nizke samozavesti. Zakaj bi vas to oviralo na poti uspeha?
Življenje ni mehansko in nihče ne more vedeti, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku. Ta negotovost trenutka je povezana s svobodo življenja. Kljub negotovosti. Zavedajmo se, da kakovost življenja kreirajo izkušnje in da nič ni 100% varno in nič ne more biti 100% varno. Življenje je polno presenečenj in ravno v tem sta njegovi lepota in svoboda. Svoboda pa sama po sebi poraja strah.
»Ko imate odgovor samo vi«
Za pogumna dejanja najprej pripravimo sebe – uravnotežimo notranji napor (doživetja). Šele po tem namenimo pozornost zunanjim naporom. Pridobimo potrebno znanje, tako tehnično kot tudi praktično. Ne pozabimo aktivirati želje, ki ji je potrebno primešati moč volje, in pogumno stopimo iz cone varnosti.
Se vam zdi nemogoče? Vsi, ki so kadarkoli stopili iz cone varnosti, so se spustili skozi ta proces. Z različno intenzivnostjo, a pot se ni veliko razlikovala. Če jih vprašate, bodo odgovarjali različno. Zakaj? Ne poznam nikogar, ki z velikim veseljem obelodani svoje šibkosti.
Kaj boste imeli od tega? Življenje. Biti pogumen pomeni živeti polno življenje in tak način življenja je uspešen. In še to, če ste samo pomislili: aaa, ne, jaz tega ne morem, ste dovolili strahu, dvomu, negotovosti in sramu, da upravljajo z vašim življenjem. Če pa ste rekli: aaaa, jaz si tega ne želim. Hmmm, tu pa se pojavi vprašanje, na katero nimam odgovora. Saj ne vem, kaj si ne želite? Biti pogumni ali živeti.
Ljiljana Pavković
Avtor/ica je tudi predavatelj/ica na konferenci Srečni v službi (op. uredništva).
