V podjetništvu se slej kot prej srečaš s področjem, ki mnogim ustvarjalcem ni ravno ljubo – pogodbe. Pravniški jezik, členi, določila, pogajanja … A ima Jure kakšno vodilo, kako pravilno sestaviti poslovne pogodbe?
»Pogodbe so čudna reč,« je začel. Predse je povlekel list papirja in besede opremljal s krivuljami na listu: »Zamisli si zelo strm hrib, na obeh straneh enakega naklona, ki se proti vrhu izravna. Kot narobe obrnjena črka U. Vsak partner v pogodbenem odnosu je na začetku položnega dela na svoji strani. S pogovori se pogodbena partnerja približujeta vrhu. Kje je zate idealna točka, kjer naj bi se partnerja srečala?«
»Na vrhu, logično.«
»V resnici dostikrat ni tako logično. Praviloma direktorji in pravniki želijo napisati pogodbo, ki bo za njihovo stran boljša kot za partnerja. Tako se premaknejo z vrha in partnerja rinejo po hribu navzdol. To je zelo nevarno. Če partnerja preveč potisneš čez rob, pade čez strmi del, želja po sodelovanju usahne, zaupanja ni več, iz prepada pa praviloma poti nazaj ni. V partnerski odnos je najbolje iti z željo, da dokončaš dogovor na vrhu hriba, na točki, ki je udobna in dobra za obe strani. Edino tak odnos in taka pogodba se lahko dolgoročno obdržita.
V odnosih med ljudmi ni bistveno drugače. Odnosi se začnejo krhati, če ni zaupanja in razumevanja druge strani.«
Všečkam, bi rekla naša generacija. Torej neegoistično iščemo poti, ki so dobre za nas in hkrati dobre za partnerja. Skupaj v dobrem in slabem.
Iz knjige AKROBATI (Petra Škarja)
Komentar urednika Podjetnik.net
Lepo povedano, Jure, se povsem strinjam. V moji zelo dolgi poslovni praksi so mi sodelavci pogosto prišepetavali in sugerirali, češ, napiši pogodbo tako, da jih stisnemo. Nisem. Nikoli. Seveda nisem pisal nam v škodo, ampak, kot pravi dr. Knez, pogodbenega partnerja ne smeš poriniti v kot. Še posebno »zlobni« so pri tem korporacijski odvetniki. Bog ne daj, da oni sestavljajo pogodbo! Kar ni in ni je konec, 30 strani ali več ni problem, zavarujejo naročnika pred vsem in davijo partnerja. Pred leti sem se v Montrealu, dan pred dirko formule 1, osem ur sam pogajal s skupino štirih potencialnih partnerjev in njihovim »sharky« odvetnikom glede licence za neko posebno zunanje oglaševanje. Bilo je že pravo trpinčenje, vendar smo se nekako zadovoljivo dogovorili. Kar je čez nekaj dni prišlo na mejl, je bilo povsem nekaj drugega, zlasti v ročnosti in pogojih za podaljšanje pogodbe. Opozoril sem jih, da dogovor ni bil tak, pa so vztrajali in odpovedal sem pogodbo ne glede na že »pridelane« stroške.
Če je le mogoče, predlog pogodbe pripravim sam, saj poznam vsebino sodelovanja – odvetnik jo ne, pač pa lahko svetuje glede morebitnih pravno formalnih pomanjkljivosti in napak. In tu je neprecenljiv.
Vito Komac
