Zmagovalci so tudi podjetniki – pravzaprav vsakdo, ki uspe preživeti na dolgi rok.
Kaj potrebuje podjetnik, da se iz začetnika ali povprečneža prelevi v zmagovalca?
Katere lastnosti in aktivnosti ga odlikujejo? Katere mora spodbujati in razvijati?
Kako naj gradi in vodi svoje podjetje?
Ponavadi se pojem zmage povezuje s športnimi dosežki, v zadnjih letih pa tudi s poslovnimi. Saj vemo – posel je dirka, je neusmiljena konkurenca, je vojna, je bitka za bitko – in prizadevanje in garanje se sprevrže v neusmiljeno pokončevanje sovražnikov – konkurentov: za boljši tržni položaj, večji tržni delež in večji profit. Ali je to kategorija, ki velja tudi za podjetnike? Verjetno, do neke mere.
V uredništvu novipodjetnik.si menimo, da je vsak podjetnik, ki uspe preživeti (po padcih, ponovnih vzponih in morda novih padcih, celo bankrotih), zmagovalec. Nekdo, ki vidi svoje poslanstvo v nekem poslu ali razvoju neke ideje ter s tem preživi, ki ustvari delovna mesta, ki skrbi za svoje zaposlene, ki se odreka, ki gara, ki vsakodnevno tvega, mnogi celo zelo tvegajo (svoje premoženje, usodo svojih družin, osebno življenje in zdravje,…), tvegajo ponavadi več, kot so voljni in prisiljeni tvegati poslovodje, da o (vrhunskih) birokratih sploh ne govorimo …
Kaj dejansko determinira podjetniškega zmagovalca?
Zlasti vztrajnost.
Vztrajnost, da se ne menijo na opazke ali posmehovanje svoje okolice, ki je v glavnem na stalnih plačah, v državnih službah ali na socialnih transferjih. Vztrajnost, ki je potrebna, da premaga padce po vzponih, vztrajnost, ki ga žene, da širi in uravnoteži nabor kupcev, kadar ima največ posla – da bi si omogočil dolgoročno preživetje.
Vztrajnost, da išče nekaj novega, da inovira, da razvija, ter vse ostalo, kar bi mu pomagalo graditi in ohraniti podjetje.
Vztrajnost, da sploh zdrži v velikokrat neznansko težkem in podjetništvu v praksi nespodbudnem okolju; da prenese prikrito posmehovanje bankirjev, ko prosi za kredit za obratna sredstva; vztrajnost, da ga neštete zavrnitve financiranja odlično zastavljenega razvojnega projekta ne potrejo in prisilijo v samomor, saj je vanj vložil vse.
Če parafraziramo velikega britanskega voditelja, Sira Winstona Churchilla, ki je bil v Kanadi povabljen na podelitev diplom na znani univerzi in so ga prosili za motivacijski govor diplomirancem. Z značilno cigaro med zobmi je stopil na govornico in svoj govor strnil v en sam stavek: »Nikoli, nikoli ne odnehajte!« Publika je onemela, postopno pa je izbruhnila v bučen aplavz.
Vztrajnost v poslu, zapisanost ciljem, iskanje najbolj ustrezne poti med čermi in viharji – nikoli ne odnehati, le korigirati poti in cilje. To je zmagovalno podjetništvo.
Strast.
Strast do uresničitve svoje poslovne ideje, svojega produkta, svojega posla. Strast, ki jo izžareva z vsakodnevnim delom. Strast, ki jo kaže v pogovorih s kupci, dobavitelji, krediterji, investitorji. Brez strasti ni podjetništva. Nekaterim uspeva obdržati »poker face« tudi v podjetniškem vsakdanu, toda taki težko motivirajo svoje zaposlene in prepričajo poslovno okolje.
Seveda imajo podjetniški zmagovalci še druge pomembne osebnostne lastnosti, ki tudi štejejo.
Odločnost, prilagodljivost, vizionarstvo, iznajdljivost, usposobljenost, inovativnost itd. Lahko si jih po lastni presoji po pomembnosti rangirate sami. Naj jih opišemo še nekaj!
Racionalna skromnost.
Podjetniški zmagovalci so tisti, ki jim ni najbolj pomembno, da si na lizing čim prej nabavijo nemškega štirikolesnega lepotca, ampak da presežna sredstva čimbolj pametno obrnejo nazaj v posel.
Zmagovalci se ne kažejo na vseh mogočih zabavah in lokalih, kjer se šopirijo novopečeni milijonarji čudnega slovesa in dokaj pogosto podkupljivi državni uradniki, niti jim ni najbolj pomembno, katero uro nosijo (=beri: na kolikšno vrednost jo ocenjuje ciljna javnost), in v katero znamko oblačil znanih kreatorjev se oblačijo.
Odrekanje.
Podjetnik, ki želi sam sebi postati zmagovalec, vnaprej ve, da se bo moral marsičemu odreči, če bo skušal realizirati svojo vizijo. Že na samem začetku se mora soočiti tudi z možnostjo bankrota, osebnega stečaja in razpada lastne družine. Če podjetnik nima podpore v družini – finančna je najbrž manj pomembna kot iskrena moralna –, bo moral posel razvijati verjetno le povsem ziheraško, s čim manj tveganji. Družinska podpora, spodbujanje, pomoč v kritičnih trenutkih, vse to krepi samozavest in voljo podjetnika, da se v težkih časih bori dalje, ustvarja in kot lovski pes sledi zastavljenemu cilju.
Vizionarstvo.
Podjetnik mora biti sposoben veliki cilj – vizijo – razdeliti na manjše in še manjše, parcialne cilje na poti do velikega cilja – ne nujno imenovanega zmaga. Če tega ne stori (ne more, ni sposoben, se sploh ne da), potem bo imel silne psihične težave.
Etape.
Podjetniška pot je sestavljena iz malih in velikih uspehov, pa tudi enako neuspehov. Vsak neuspeh se pozna ne samo v poslovanju podjetja, ampak tudi na psihi podjetnika. Podjetnik si ne sme privoščiti malodušnosti, jadikovanja in tarnanja ter ne sme trositi negativne energije v podjetju, v odnosih do dobaviteljev ali do kupcev. Previsoko postavljen veliki cilj (brez malih ciljev in možnosti dinamičnih sprememb na poti do cilja ali substituciji istega z drugim, realnejšim in nič manj vrednim) lahko pelje v propad.
Mali cilji, ki jih doseže podjetnik na poti do velikega cilja, so spodbude, so priložnosti za zahvale in slavja, vsaj napitnice in zakuske, ki dvigajo moralo lastne ekipe, opozorijo poslovno okolje na uspešnost in lajšajo pot do novih ciljev. Kot je to znano v športu, je tudi v podjetništvu: realizirani dosegljivi cilji vodijo k naslednji zmagi, ta zmaga spet k naslednji …vse do končnega naziva šampiona. Kajti zmage krepijo samozavest. Uspeh, četudi manjši, se zapiše v obraz, v nasmeh, v oči, in če podjetnik izžareva uspešnost, se mu pridružijo uspešni; če reflektira razočaranje in neuspeh, se mu izogibajo. Merljivi in dosegljivi mali cilji oziroma etape so pot do dolgoročne uspešnosti.
Regeneracija.
Zmožnost, da se podjetnik hitro pobere po porazu (kar naj bilo hujše od nedoseganja cilja), pa ni dana vsem podjetnikom. Posledice se kažejo v prizadeti osebnosti podjetnika – vodje, kar prenaša na svoje zaposlene …, tem pade delovna vnema in uspešnost, in navzdol zavita spirala se že kaže v bližnji prihodnosti. Podjetnik si mora razviti obrambne mehanizme, ki ga ob padcu ne uničijo, ne spravijo duševno na kolena in na psihiatrijo. Podjetnik mora biti močan. Zato se, četudi vse teče dobro, mora krepiti npr. s športno aktivnostjo. Potrebna je tudi, kot rečeno, psihična stabilnost, da sprejema tudi poraze in se zna ponovno boriti za zmago.
Ne-egoizem.
Podjetnik za uspešnost in doseganje vsakega zastavljenega cilja ne pohvali le sebe in se pelje na večerjo ali partijo golfa, ampak zadovoljstvo (celo srečo) deli z zaposlenimi ter jih tako motivira za doseganje novih ciljev. Motiviranje pa je lahko različnih oblik, ne samo v denarju. Že pohvala je včasih dovolj. Zbujanje pozitivne tekmovalnosti v ekipi in priznavanje dosežkov posameznikov pa je dobrodošlo za majčkeno slavje, napitnico in nov paket motiviranja. Uspeh je treba deliti in skupaj slaviti.
Inovativnost.
Uspešen podjetnik je inovator, če ne v razvoju produktov, pa vsaj v razmišljanju v smislu: če obstaja nek problem – potem ga je potrebno rešiti = podjetniška priložnost. Inovacij je veliko vrst, od organizacijskih do softverskih in produktnih. Le podjetnik, ki spodbuja ali sam producira inovacije, je na poti k uspehu. Četudi morda ne bo obogatel, pa ga bo napolnjevalo notranje zadovoljstvo, bo svoj zmagovalec, saj bo dosegel zastavljene cilje in realiziral svoje ideje.
Zgled.
Uspešen podjetnik je gonilna sila svoje ekipe in njen svetal zgled: dela več kot drugi, je vedno na voljo, pomaga sodelavcem, inspirira sodelavce, in tudi verjame v timsko delo. Podjetnik, ki se bo potikal po famoznih destinacijah, več časa prebil na golfu kot na sestankih in poleti dva meseca jadral, ne more pričakovati, da bo medtem njegovo moštvo garalo s polno kapaciteto.
Delegiranje.
Iz ‘one-man-band’ podjetnikov pogosto rastejo velika podjetja, ki izkoristijo konjunkturo v sektorju, … potem pa se nenadoma zrušijo vase, ker je hotel nekdanji enoosebni podjetnik vse držati v v svojih rokah, ker ni delegiral, ker ni določil kompetenc sodelavcem, ker ni delal timsko.
Že šefi mafijskih družin, ki jim ni bilo ‘očitati’ skromnega ega, so praviloma imeli svoje »consigliere«, svetovalce. Morda podjetniku zadošča oz. je primeren zunanji svetovalec brez dlake na jeziku in z drugimi pogledi na posel, ali pa ga morda zaposli, če bo novozaposleni upal in mogel obdržati ostrino kritičnega razmišljanja v zvezi z odločitvami in idejami svojega šefa. Vsak podjetnik, ki mu posel raste, potrebuje nekak kritični antipod sebi: osebo, ki ji zaupa in razmišlja drugače kot on, tore nekoga, ki ga ponavadi vleče nazaj pri prehitrih in nepremišljenih načrtih in odločitvah (redkokdaj je potrebno podjetnika poriniti v kako zadevo!).
Zaključek.
Torej je uspešen podjetnik vsakdo, četudi ni medijsko eksponirani šampion. Vsaj v Sloveniji so se nagrajeni podjetniki leta ponavadi izkazali za dolgoročno uspešne, medtem ko so nagrajeni menedžerji velikokrat ‘potopili’ firme – ali jih divje privatizirali – nekateri pa so celo končali v zaporu. Podjetnik, ki ima drugačno filozofijo in drugačen »mindset« in dela s svojim denarjem (za kar velikokrat vzame hipoteko na družinsko premoženje), pa je heroj že zaradi tega, in uspeh se mu sme in mora privoščiti. Četudi ne dobi naziva šampiona, je zmagovalec sam zase.