Ste perfekcionisti? Perfekcionizem ni nujno ali sploh vrlina, ampak breme za slehernega kreativnega posameznika. Preberite prvi prispevek!
Perfekcionizem pomeni stremljenje k nerealnim ali celo nedosegljivim ciljem, zlasti brezhibnosti, posledica je razočaranje, ko jih ne dosežemo. Perfekcionistu nizka uspešnost in kritično samoocenjevanje pomeni nizko lastno vrednost in zaskrbljenost zaradi negativnih ocen okolice.
Perfekcionizem trdi, da je brezhibnost edina pot do samo sprejemanja in miru, ne pa toliko samo izboljšanju in iskanje sprejemanja in odobravanja.
Perfekcionizem meša našo osebnost in vrednostne lestvice z uspešnostjo in dosežki.
Znaki perfekcionizma
Perfekcionizem lahko zaznamo preko številnih znakov:
- Nerealni standardi ali pričakovanja
- Prizadevanje za popolnost in brezhibnost
- Osredotočanje na napake, namesto na uspešnost in koristnost
- Prevelika samokritičnost in nizko samospoštovanje
- Osredotočanje na rezultate, ne pa na priložnost za učni proces med realizacijo
- Obramba pred povratnimi informacijami in kritiziranje okolice
- Pretirana previdnost, strah pred neuspehom
- Samoobtoževanje in samo opredeljevanje za poraženca
- Sledenje ciljem zaradi strahu, ne pa zaradi priložnosti in možnosti za doseganje istih.
Perfekcionizem predstavlja problem, saj je popolnost nemogoč standard.
Perfekcionisti si sami kreirajo stalni pritisk, toliko bolj, če se držijo načela »vse ali nič«. Želijo izžarevati brezhibnost in čistost, tudi zato, da zakrijejo svoje pomanjkljivosti.
Vodje bi morali poznati perfekcionizem, pa tudi načine, kako perfekcionistom pomagati.
Rast perfekcionizma
Raziskave kažejo, da so osebe podlegle perfekcionizmu v mladosti, da bi uresničili pričakovanja in prepričanja svojih staršev in okolice. K perfekcionizmu je nagnjenih kar dobra četrtina otrok in mladostnikov.
Primerjava rezultatov glede tega v angleško govorečih deželah je pokazala, da se je od l. 1989 do 2016 perfekcionizem povečal od 9 na 18 odstotkov. Andrew Hill (eden od raziskovalcev): »Najbolj se je povečalo prepričanje, da drugi ljudje pričakujejo, da ste popolni.«
Posledice perfekcionizma
“Perfekcionizem je samo zloraba najvišjega razreda,” meni avtorica Anne Wilson Schaef.
Perfekcionizem je pravilom izčrpavajoč, vodi k slabšim, manjših dosežkom, in kreira veliko več stresa in s tem ustvarja nepotrebno trpljenje,
Perfekcionizem nas zavira pri delu in ruši medsebojne odnose pri delu, pa tudi v družini.
Prav previsoko postavljeni standardi, ki jih perfekcionisti ne uspejo doseči, si samo ustvarijo mnenje, da niso uspešni in si tako betonirajo svojo negativno podobo.
Zagrabi jih strah pred neuspehom tudi pred slabo zunanjo podobo. Poskušajo nekaj novega in ker niso takoj uspešni – po njihovih previsokih standardih – odnehajo in se začno izogibati novim priložnosti: pravzaprav so »življenjsko ohromljeni«:
Poleg produktivnosti lahko perfekcionizem uniči tudi ustvarjalnost, navdih in veselje.
Ljudje odlagajo naloge zaradi strahu pred morebitno negativno presojo in se zato počutijo boljše.
Ta “zanka perfekcionizem-odlašanje” lahko privede do pomembno zmanjšane produktivnosti in zamude rokov, saj se perfekcionisti preveč osredotočajo na nepomembne podrobnosti in izgubljajo izpred oči celotno sliko.
Perfekcionisti želijo ugajati in se izogniti družbenemu zavračanju tudi z brezhibno podobo, zato se pogosto zdijo odmaknjeni in nepristni. Posledično jih družba odmakne v odtujenost, čeprav je prav to, socialni izklop, tisto, čemur so se želeli izogniti.
Po metaanalizi stotine študij in raziskav je perfekcionizem povezan z anksioznostjo, zlorabo substanc, obsesivno kompulzivno motnjo, motnjami hranjenja, klinično depresijo in samopoškodovanjem. To je rezultat psihološke stiske, nizko samozavesti, pa tudi s strahu pred neuspehom in deloholizem.
