Ključni namen našega obstoja je iskanje sreče. Tako pravi Dalajlama.
V slovenskem jeziku sem našel okoli 200 naslovov knjig o sreči, na Amazonu smo štel le angleške naslove in po nekajkrat več od slovenskih smo obupali. Kakorkoli, sreča je najbrž najpomembnejši občutek človeškega bitja.
Če najbolj cenimo srečo, ali naj se sprašujemo, kako srečni smo?
Nimamo niti definiranih standardov o sreči, kaj je, v kakšnih okoliščinah, na katerem področju, kako in kje bi jo lahko dvignili….
Raziskovalka sreče iz kalifornijskega Berkleyja, dr. Iris Mauss pravi:
“V trenutku, ko si zastavite vprašanje — kako srečen sem zdaj? — čutite manj sreče. Že samo vprašanje moti srečo.”
Dr. Mauss je leta preučevala pojav, imenovan “paradoks sreče”.
Paradoks je, da ko se ljudje močno trudijo biti srečni – ko si za cilj postavijo občutek sreče – zaradi tega trpi njihovo dobro počutje, celo slabi jim občutek sreče.
Ugotovila je, da bolj ko ste obsedeni s svojim čustvenim stanjem – večji pomen pripisujete svojim občutkom in bolj jih poskušate usmerjati – večja je verjetnost, da boste zašli v čustvene in psihološke težave.
V raziskavi so skušali sploh definirati srečo.
“Nekateri ljudje so rekli, da sreča pomeni imeti dobre občutke, kar je morda najbolj intuitiven odgovor saj , so nekateri omenili “razburjenje” ali “veselje”, drugi pa “mirnost”.
Drugi so srečo opredelili v smislu znanja – zavedanja, da je bilo njihovo življenje smiselno, ali zavedanja, da so bili boljši človek, kot so bili pred petimi leti,” pravi.
Za tretje je bila srečo pridobitev več materialnih dobrin. Prav slednje je bilo povezano s slabšim počutjem.
PRI študiji iz leta 2015, je dr. Mauss z ekipo ugotovila, da ljudje v različnih kulturah po vsem svetu različno razmišljajo o sreči in jo iščejo in udejanjajo.
Američani so se osredotočili na svoje osebne čustvene izkušnje in na to, kako jih najbolje ublažiti. Vrednotenje sreče na ta način je bilo povezano z nižjo blaginjo.
V vzhodni Aziji so predstave o sreči bolj socialne in kolektivistične, ne pa vase usmerjene. Zato bolj kot človek ceni srečo, večja je njegova blaginja. Sreča je pogosto vključevala pomoč drugim ali preživljanje več časa s prijatelji in družino. Ljudje so srečo večinoma povezovali tudi z občutki, kot je »videti, da so drugi ljudje zadovoljni« ali »poskrbeti, da se ljudje, do katerih mi je mar, počutijo dobro«. Tako je sreča gledala navzven, ne navznoter.
Eden od nezaželenih stranskih produktov dajanja prednosti sreči je, da na koncu porabimo veliko časa za spremljanje in presojanje svojih občutkov.
Kako sem zdaj? Sem poln upanja? Zaskrbljen? Ambivalenten? Jezen?
Ne glede na odgovor, do katerega pridemo, ima lahko tovrstno čustveno samo pregledovanje neprijetne posledice. Če so naša čustva prijetna, s tem zmanjšamo njihovo pozitivnost in nas potegnejo iz trenutka. Izkušnja »toka« – popolne potopljenosti v nekaj – je značilnost številnih dejavnosti, ki jih ljudje cenijo ali uživajo. Preverjanje našega čustvenega stanja zmoti ta tok; odtrga nekaj naše pozornosti od prijetne izkušnje.
Kadar vaš čustveni samo pregled razkrije, da niste srečni, boste to verjetno videli kot težavo, ki jo je treba odpraviti.
“Druga stran vrednotenja sreče je, da lahko damo prednost izogibanju ali zatiranju negativnih čustev, to pa je povezano z vrsto negativnih rezultatov, vključno z depresijo in slabšim počutjem,” pravi Mauss.
Poudarja, kaj bi moralo biti očitno: občutki niso sami po sebi dobri ali slabi.
Nekateri so morda prijetnejši od drugih, vendar vsi služijo svojemu namenu. Tam so, da nam pomagajo informirati naše vedenje.
Lahko jih spremenimo jih v vzvišene cilje, ki jih je treba zasledovati, ali pa nam uidejo in se jih je treba bati, saj jim dovolimo prevelik nadzor nad našim življenjem.
Torej, ne bezajmo pretirano vase in se sprašujmo o sreči, le vzroke negativnih čustih skušajmo odpraviti. Pa tudi manj individualizma in materializma bo prav.
Uredništvo Podjetnik.net
